Jedro

Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroška postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od meseca julija 2008 do maja 2011 plačati tožniku neizplačane nadure v ustreznem neto mesečnem znesku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna od tako zahtevanih neto zneskov plačati davke in prispevke organom ter institucijam, določenim z zakonom (I/2. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I/3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v tožbi navedel trditveno podlago, seveda pa bi jo lahko opredelil bolj natančno, če bi razpolagal s potnimi nalogi, ki jih poseduje tožena stranka. Ta je evidenco delovnega časa priredila zgolj za potrebe postopka. Iz takšne evidence ni razviden tudi čas nakladanja, razkladanja, popravila in čiščenje vozila ter carinske formalnosti. Delo voznika v mednarodni špediciji predstavlja prevoz tovora. Tožnik je za nakladanje in razkladanje tovora porabil tudi 5 ur dnevno ali več. Tožena stranka očitno nima tahografov, ki naj bi bili domnevno uničeni med poplavami. Tožena stranka je v identični zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. Pd 56/2013, vložila v spis drugačno listino kot jo je v tem postopku vložil tožnik. Gre za plačilno listo za mesec januar 2009. Iz njegove listine izhaja, da je prejel za navedeni mesec 405,00 EUR plače, medtem ko je iz listine tožene stranke razvidno, da naj bi prejel 661,00 EUR. Sodišče je bilo dolžno oceniti dokaze skladno z določbo 227. člena ZPP. Tožena stranka bi morala evidenco delovnega časa trajno hraniti. Glede tega je dokazno breme na njeni strani. Čeprav je bil med strankama sklenjen dogovor o plači v višini 9 %, to ničesar ne spremeni, saj bi moralo sodišče presoditi, kaj takšen odstotek pomeni oziroma, če je v njemu zajeta osnovna plača, dnevnice in seveda nadure, katerim se tožnik nikoli ni odpovedal. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bil na podlagi takšnega odstotka bruto prometa za voznika pokrit strošek, ki se je nanašal na plačilo dnevnic. S pojmom stroškov pa se ne more razumeti plača in nadure, za kar je potrebno plačati prispevke. Tudi linije prevozov, na katere se je skliceval direktor in jih povzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so neresnične. Prav tako ne drži navedba, da je več kot 2 leti delal kot sovoznik. Nemogoče je, da je v spornem času vozil zgolj na razdalji od A. do B., razdalja pa naj bi bila okrog 650 km v eno stran. Redko nastopata v mednarodnih špedicijah dva voznika skupaj, pa še to zgolj v primerih, ko gre za velike razdalje in za prevoz hitro pokvarljivega blaga. Sodišče bi mu moralo dodeliti dodaten rok, da bi se o navedbah direktorja jasno izjasnil. V postopku je predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke, čemur sodišče neupravičeno ni sledilo. Nikakor ni predlagal izvedenca z namenom, da bi mu pripravil informativne izračune. V tožbi je opredelil vrednost nadur, pri čemer bi trditveno podlago spremenil na podlagi potnih nalogov, ki bi jih morala predložiti tožena stranka. Sodišče mu ni dovolilo, da bi odgovoril na pripravljalno vlogo tožene stranke in predložene priloge. Sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevka tudi iz razloga sklenjenega sporazuma med strankama z dne 10. 6. 2011. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/2003 z dne 2. 2. 2005, na podlagi katere se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Poleg tega opozarja na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 207/2013, ki je sledila identični zadevi iz odločbe Ustavnega sodišča RS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Odločitev sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem tožnika, ki na obravnavo ni pristopil, je skladna z določbo drugega odstavka 258. člena ZPP. Tožnik je bil v vabilu opozorjen na posledice izostanka z naroka. Tožena stranka je predložila evidenco delovnega časa in izrecno pojasnila, da gre za računalniško evidenco, ki je sestavljena na podlagi podatkov iz tahografov. Evidenca delovnega časa je skladna z izpovedbo direktorja ter prič C.C. in D.D.. Pritožbene navedbe so zgolj pavšalne in neargumentirane, zaradi česar jih sodišče ne more upoštevati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, in da je storilo tudi relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP. Zaradi navedenega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v takšnem obsegu, da pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je sodišča prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadur zavrnilo, ker tožnik v sporu ni dokazal, da jih je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil. Iz zapisnika poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo dne 12. 2. 2014 izhaja, da je pooblaščenec tožnika njegovo odsotnost pojasnil s tem, da se je tožnik zadržal v tujini, kjer naklada kamion. To njegovo pojasnilo je šteti kot opravičilo. Ker je sodišče prve stopnje tako poravnalni narok kot tudi narok za glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti, je očitno štelo, da ni opravičeno odsoten, vendar to iz zapisnika ne izhaja. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ne izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje tožnika, da se ni opredelilo do predloga tožeče stranke o dodelitvi 15 dnevnega roka, da se izjasni o na naroku prejetih prilogah k pripravljalni vlogi tožene stranke, kakor tudi ne, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da tožena stranka predloži potne naloge. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, dokazni predlog za zaslišanje prič, katerih pisne izjave se nahajajo v spisu, in dokaz z vpogledom v zvezek, kjer je tožnik lastnoročno zapisal evidenco voženj po mesecih v spornem času. Vendar iz zapisnika ni razvidno, da je bilo dokazovanje na naroku zaključeno.

Ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je bil tožnik s prvega naroka za glavno obravnavo neopravičeno odsoten, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožnika, kršilo načelo obojestranskega zaslišanja po 5. členu ZPP, neutemeljen. Tožnik je vabilo na zaslišanje na prvem naroku za glavno obravnavo prejel pravočasno, zato bi moral poskrbeti, da bi se naroka lahko udeležil. Takšna pravica mu je bila dana, vendar je ni izkoristil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je tedensko opravil cca. 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pravočasno ponujen dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v tožnikovo evidenco prevoženih kilometrov. Sodišče bi lahko v spis vzelo originalno listino ali pa bi tožeči stranki dodelilo primeren rok, da listino predloži v zadostnem, številu izvodov. Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in to je tožeča stranka storila. Zato bi sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza moralo dovoliti. To je sicer kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati po uradni dolžnosti (določba 2. odstavka 350. člena ZPP), saj je tožeča stranka v pritožbi sploh ni uveljavljala. Tako ni res, kar navaja sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik za svoje trditve ni predložil niti enega samega dokaza, saj je predlagal, da tožena stranka predloži ustrezne dokaze, s katerimi razpolaga. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje dodeliti tožeči stranki primeren rok, da se izjavi o dokaznih listinah tožene stranke, ki jih je prejela šele na naroku za glavno obravnavo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika sploh ne izhaja, katere listine so bile tožeči stranki vročene, verjetno gre za listine v B prilogah, pri čemer se sodišče prve stopnje o tem predlogu tožeče stranke sploh ni izreklo. Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato tožeča stranka utemeljeno uveljavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke ni informativni dokaz, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. V tej zvezi si zmotno tolmači sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, v kateri je bil podan dokazni predlog za postavitev izvedenca z namenom, da tožeča stranka nadomesti pomanjkanje konkretnih tožbenih navedb. V obravnavani zadevi pa so tožbene navedbe ustrezne, kot izhaja iz točke 9 obrazložitve tega sklepa.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki so podale pisne izjave, kršilo tudi določbo 6. odstavka 236. a člena ZPP, po kateri mora sodišče izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, so pisne izjave prič, ki jih je na poziv sodišča prve stopnje v spis vložila tožena stranka, zelo splošne in se ne nanašajo na konkretno zadevo. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za zaslišanje prič, je kršilo tožnikovo pravico do neposredne izvedbe dokazov.

Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tako da ni mogoče preveriti tudi pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o listinah tožene stranke, ki so ji bile vročene na naroku za glavno obravnavo, pa je storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da si je sodišče po 1. odstavku 11. člena ZPP res dolžno prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, vendar pa je hkrati dolžno spoštovati pravice strank v postopku.

V zvezi s sicer napačnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v točkah 13, 14 in 15 obrazložitve sodbe pa pritožbeno sodišče poudarja, da so sodišča dolžna spoštovati odločbe Ustavnega sodišča RS in tako naj sodišče prve stopnje upošteva tudi odločbo opr. št. Up-63/2003, pa čeprav se mu zdi preveč „zaščitniška“. Zaradi tega naj dne 10. 6. 2011 sklenjeni sporazum med strankama razlaga skladno s stališčem ustavnega sodišča in sodno prakso, ki na njem temelji.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj je ugotovilo, da kršitev samo ne more odpraviti. Tako naj sodišče prve stopnje tožeči stranki dopusti, da se izjasni o prilogah tožeče stranke k njeni zadnji pripravljalni vlogi, zasliši priče, katerih pisne izjave so vložene v spis, ter po potrebi izvede še druge dokazne predloge, napravi celovito dokazno oceno o vseh izvedenih dokazih ter o zadevi odloči. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.