Jedro

Veljavni ZPP (iz l. 1999) ne v 264. členu ne v katerikoli drugi določbi ne prepoveduje zavarovanja dokaza z zaslišanjem stranke. Povsem drugačna ugotovitev pa velja za prej veljavni ZPP iz l. 1977. Le-ta je namreč v 272. členu (poleg tega, kar je tudi sedaj vsebina 264. člena ZPP) izrecno določal tudi, da v postopku za zavarovanje dokazov ni dovoljeno dokazovanje z zaslišanjem strank. Z uporabo zgodovinske razlage je na podlagi primerjave obeh zakonov zato mogoče sklepati, da je zakonodajalec očitno imel namen spremeniti obstoječo ureditev tega vprašanja. Da je po pozitivnem pravu dokaz z zaslišanjem strank možen, je jasno že zavzel stališče tudi dr. Lojze Ude.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne ugodi predlogu tožeče stranke za zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožeče stranke.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva in pomanjkljiva ter ne vsebuje razlogov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi je zgolj navedeno, da je tožnica vložila predlog za zavarovanje dokaza z njenim zaslišanjem in da ta predlog ni utemeljen, ter da sodišče ocenjuje, „da je mogoče izvesti vse dokaze, razen dokaza z zaslišanjem strank“ (citat predstavlja dobeseden prepis iz komentarja ZPP). Sodišče torej z ničemer ne obrazloži ali pojasni, zakaj ni mogoče izvesti dokaza z zaslišanjem strank. Skorajda v vseh pravdnih postopkih se v praksi v dokazne namene opravi zaslišanje strank. Iz zakonskega teksta ne izhaja, da sodišče ne bi smelo izvajati dokaza z zaslišanjem strank. 257. člen ZPP izrecno določa, da sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank, 263. člen istega zakona pa določa, da določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno. Iz navedenih zakonskih določil izhaja, da je zaslišanje strank dokaz, dokaze pa je mogoče zavarovati ob pogojih iz 266. člena ZPP. Slednje zakonsko določilo ne izključuje možnosti zavarovanja dokazov z zaslišanjem strank. Komentar zakona pa ni zakon. Glede na vse navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje dokaza z njenim zaslišanjem ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer v delu, ko navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov in ga zato ni mogoče preizkusiti. Res sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj samo zaključuje, da zavarovanje dokaza z zaslišanjem stranke ni mogoče. Vendar je moč razbrati, da se pri tem sklicuje (tudi) na enako stališče, zapisano v Pravdnem postopku – Zakon s komentarjem, avtorjev dr. Lojze Ude in drugi, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 534. O kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni mogoče govoriti. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z mnenjem pritožnice, da sama odločitev po vsebini ni pravilna. Kot utemeljeno opozarja že pritožba, veljavni ZPP (iz l. 1999) ne v 264. členu ne v katerikoli drugi določbi ne prepoveduje zavarovanja dokaza z zaslišanjem stranke. Povsem drugačna ugotovitev pa velja za prej veljavni ZPP iz l. 1977. Le-ta je namreč v 272. členu (poleg tega, kar je tudi sedaj vsebina 264. člena ZPP) izrecno določal tudi, da v postopku za zavarovanje dokazov ni dovoljeno dokazovanje z zaslišanjem strank. Z uporabo zgodovinske razlage je na podlagi primerjave obeh zakonov zato mogoče sklepati, da je zakonodajalec očitno imel namen spremeniti obstoječo ureditev tega vprašanja. Da je po pozitivnem pravu dokaz z zaslišanjem strank možno, je jasno že zavzel stališče tudi dr. Lojze Ude (Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, Ur. list RS, Ljubljana 1999, str. 57). Glede na vse navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v tej zadevi izhajalo iz napačnega razumevanja navedene določbe, zaradi česar relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Poleg tega je iz spisa razvidno, da predlog za zavarovanje dokazov ni bil vročen tožencu v skladu z 267. členom ZPP, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja, da je bilo z odločitvijo nevarno odlašati. Iz navedenih razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP), pri čemer naj predlog najprej vroči tožencu v odgovor, nato pa po ob pravilni uporabi materialnega prava o predlogu še enkrat odloči. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.