Jedro

Upravičenec, ki uveljavlja vrnitev nepremičnin v denacionalizacijskem postopku, s predloženimi listinami dokazuje, da je bilo to premoženje tudi njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo pevske sobe v stavbi ... V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik ni priložil akta državnega organa o podržavljenju oziroma drugega dokaza o podržavljenju. Zahtevi je sicer priložil obsežno gradivo o delovanju pevskega društva, ki pa ne vsebuje pravno relevantnih listin za dokazovanje lastništva sobe. Tožena stranka je zavrnila predložene dokaze, to je kupno pogodbo z dne 10.3.1907 in zapisnike odbora društva N. kot dokaze, da je tožnik solastnik bodisi stavbe, bodisi pevske sobe v tej stavbi, skupaj z društvoma N. in S. Tožena stranka ugotavlja, da iz navedene pogodbe ne izhaja, da bi bila tožnik skupaj z N. kupec navedene nepremičnine, poleg tega pa tožnik tudi nikoli ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik ali solastnik te nepremičnine. Trditev tožnika, da je tudi L. bila kupec, je tožena stranka zavrnila kot neprepričljivo, saj je bila kupna pogodba sklenjena v času, ko je društvo kot civilno pravna oseba lahko bila vknjižena kot lastnik. Če bi torej L. res s kupno pogodbo postala solastnik te stavbe (sobe), bi se gotovo v času doslednega spoštovanja zemljiške knjige kot javne knjige vknjižila kot solastnica. Tudi iz zapisnikov izhaja le, da je v stavbi res delovala L. kot društvo in da se je na odborih tudi odločalo o gospodarjenju s celotno stavbo. Gospodarjenje pa med drugim pomeni zgolj delitev stroškov uporabe stavbe, ki jo je L. nedvomno uporabljala, vendar samo dogovor glede načina delitve teh stroškov ne more dokazovati lastnine. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev je upravni organ zaključil, da tožnica nikoli ni bila lastnica sobe v stavbi in zato njej ni mogla biti podržavljena na eni izmed podlag 3., 4. ali 5. člena zakona o denacionalizaciji.

V tožbi tožeča stranka navaja, da zaključki tožene stranke niso pravilni, postopek pa je ostal tudi bistveno pomanjkljiv, saj nekaterih izredno pomembnih dokazil niti ne omenja, opuščeno pa je tudi zaslišanje prič C.M. in dolgoletnega predsednika A.Č. Da je tožnica bila ena od treh organizacij, ki so skupno kupile hišo, izkazuje članek v tedniku ..., objavljen 9.3.1907. Žal pa je dokumentacija o tem izgubljena in tožnica sama ne ve, zakaj društvo L. ni bilo vknjiženo v zemljiško knjigo. Tožnica nadalje navaja, da so takoj po okupaciji nacisti pregnali vsa tri društva in prepovedali delovanje, čitalniško hišo pa prepisali na nacistično organizacijo KV. Prostora društva L. pa je zasedla organizacija VB. Po razveljavljenih nemških vpisih so se nato vrstili razni lastniki od Fiskulturne zveze Slovenije, nekaj časa Narodne čitalnice, nato Države FLRJ, potem Splošno ljudsko premoženje, do sedanjega lastništva Kulturne skupnosti do 2/3 in DPD do 1/3. Tožnica predlaga, naj se ji vrne v posest in last pevska soba z garderobo v prvem nadstropju hiše, oziroma ugodi njeni tožbi in izpodbijana odločba odpravi ter vrne zadeva toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ne dvomi, da je tožeča stranka delovala v prostorih, katerih vrnitev zahteva, nikakor pa samo z delovanjem ni izkazano njeno lastništvo do prostorov. Samo sklicevanje na zapise v Zborniku ob stoletnici društva L. - še posebej na članek v tedniku ..., kjer gre za novinarski oziroma literarni način navajanje nekih dejstev, ne more šteti za pravno zanesljiv in pomemben dokaz o lastništvu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče nima pomislekov, da bi dejansko stanje ne bilo pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi z uporabo zakonskih materialnih določb pravilno odločeno. Upravičenec, ki uveljavlja vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, mora s predložitvijo listin dokazati, da je bilo to premoženje, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno njemu ali njegovemu pravnemu predniku. Po ugotovitvah tožene stranke, ki so skladne s podatki v spisu, tožnik ni priložil akta o podržavljenju zahtevane nepremičnine. Dokaze, ki jih je predložil in ki naj bi izkazovali njegovo lastništvo ali solastništvo na nepremičnini, to je kupno pogodbo z dne 10.3.1907 in zapisnike odbora Narodne čitalnice, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno presodila z razlogi, ki jih je navedla, to so, da je kot kupec v pogodbi navedena le Narodna čitalnica, ne pa tudi tožnik in da tudi iz zemljiške knjige ne izhaja vpis lastninske pravice na tožnika. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla potreben pravni naslov ter pridobitni način, torej kupna pogodba in vpis v zemljiško knjigo, kot javno knjigo, česar pa tožnik že takrat ni izpolnjeval, saj ni naveden kot eden od kupcev v citirani kupni pogodbi, niti ni bila na njegovo ime izvedena intabulacija. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila predložene dokaze kot dokaze o pridobitvi lastninske pravice na nepremični. Iz istih razlogov tudi članki v časopisu o domnevnem lastništvu ne morejo biti pravno relevanten dokaz o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini. Zato ni moglo vplivati na odločitev o stvari, če teh člankov tožena stranka izrecno ni ocenila v izpodbijani odločbi, enako tudi ne zaslišanje prič, ki jih tožnik v upravnem postopku niti ni predlagal. Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).