Jedro

Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 16. 1. 2014 in št. ... z dne 2. 7. 2013 ter priznanje višjega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo št. ... z dne 16. 1. 2014 v 1. točki izreka in odločbo št. ... z dne 2. 7. 2013 v 2. točki izreka ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je napačno zaključilo, da bi moral za februar 2013 ugotoviti osnovno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Po 4. odstavku 61. člena Zakona o urejanju trga dela, se na ta način osnova za odmero pravice do denarnega nadomestila določi le zavarovancem, tožnik pa v februarju 2013 ni bil zavarovan za primer brezposelnosti. ZUTD v 16. točki 5. člena zavarovance izrecno določa. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi moral v osnovo za odmero nadomestila za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 1. 2013 upoštevati povprečno osnovo, od katere je tožnik za čas prostovoljnega zavarovanja plačeval prispevke, za obdobje od 1. 3. 2013 do 30. 4. 2013 pa je pravilno upošteval dve prejeti plači. Vztraja, da je pravilno določil osnovo tako, da je upošteval plačo, ki jo je prejel avgusta 2012 za julij 2012, ko je bil v delovnem razmerju, šestkrat osnovo, od katere je od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 plačeval prispevek za prostovoljno zavarovanje, in plačo, ki jo je prejel v aprilu 2013 na podlagi delovnega razmerja. Ker je tožnik postal brezposeln dne 30. 4. 2013, se plača, ki jo je prejel v maju 2013 za delo opravljeno v aprilu 2013 ne všteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V tej zadevi, ko tožnik na podlagi 81. člena v zvezi z 61. členom ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 16. 1. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 7. 2013, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas 25 mesecev od 1. 5. 2013 do 31. 5. 2015(1) , je sporno oblikovanje osnove za odmero tega nadomestila. V pritožbenem postopku je glede na pritožbene navedbe toženca(2) , sporno le še, ali se v osnovo upoštevata plača za februar 2013, ki bi jo tožnik prejel, če bi v tem mesecu delal, in plača, ki jo je za april 2013 prejel v maju 2013. 6. Oblikovanje osnove za odmero denarnega nadomestila je določeno v 61. členu Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Osnova za odmero je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Osnova za odmero denarnega nadomestila samozaposlenih in tistih, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni prostovoljno, je povprečna osnova, od katere so bili v obdobju iz 1. odstavka tega člena, oziroma pri prostovoljnih zavarovancih v obdobju enajstih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, plačani prispevki (5. odstavek 61. člena ZUTD).

7. Tožnik je bil v obdobju od 1. 7. 2012 do 31. 1. 2013 v delovnem razmerju, pri čemer je bil od 1. 7. 2012 do 31. 7. 2012 obvezno zavarovan za brezposelnost na podlagi delovnega razmerja, od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013, ko je bila pogodba o zaposlitvi suspendirana,(3) pa prostovoljno vključen v zavarovanje za primer brezposelnosti.(4) V avgustu 2012 je tako tožnik prejel plačo za julij 2012 v znesku 2.001,00 EUR, za čas prostovoljne vključitve v zavarovanje pa si je od avgusta 2012 do decembra 2012 plačeval prispevke od osnove 237,73 EUR, za januar 2013 pa od osnove 783,66 EUR.

Za čas od 1. 2. 2012 do 28. 2. 2012 ni bil niti zaposlen niti prostovoljno vključen v zavarovanje za primer brezposelnost. Od 1. 3. 2013 do 30. 4. 2013 je bil v delovnem razmerju in tako obvezno zavarovan za primer brezposelnosti.(5) Plačo za marec 2013 je prejel v aprilu 2013, za april 2013 pa v maju 2013, obe v znesku 2.001,00 EUR.

8. Osnovo za odmero nadomestila je toženec določil tako, da je upošteval plačo za mesec julij 2012, ki jo je tožnik prejel v avgustu 2012, osnove za plačilo prispevkov od avgusta do januarja 2013 in plačo za marec 2013, prejeto v aprilu 2013.(6)

9. Sodišče prve stopnje se s takšno odmero ni strinjalo. Presodilo je, da je treba v osnovo upoštevati za čas od 1. 9. 2012 do 31. 1. 2013 povprečno osnovo, od katere je bil plačan prispevek za prostovoljno zavarovanje, za februar 2013 izračunati plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo, in upoštevati še dve plači, ki ju je tožnik prejel v marcu 2013 in aprilu 2013. 10. Za pritožbeno rešitev zadeve je tako potrebno odgovoriti le še na vprašanje, ali se v osnovo upošteva plača za februar 2013, in sicer tako, da se po 4. odstavku 61. člena ZUTD izračuna plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in se jo poveča za dodatek za delovno dobo, ter na vprašanje, ali se v osnovo upošteva tudi plača za april 2013, čeprav jo je tožnik prejel šele v maju 2013. 11. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, tožnik v februarju 2013 sploh ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu namreč ni bil v delovnem razmerju. Poleg tega v februarju 2013 tudi ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za februar 2013 izračunati plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo, je zato zmotno.

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje v osnovo za odmero nadomestila zmotno upoštevalo plačo za april 2013. To plačo je namreč tožnik prejel šele v maju 2013,(7) to pa je že v času, ko je bil brezposelna oseba in prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti. Tožniku je bila ta pravica z izpodbijano odločbo, po tem, ko mu je delovno razmerje prenehalo dne 30. 4. 2013, priznana od 1. 5. 2013 dalje. Iz tega razloga plače za april 2013 po 1. odstavku 61. člena ZUTD ni mogoče upoštevati v osnovo za odmero nadomestila, ker ni bila prejeta pred mesecem nastanka brezposelnosti.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti, zavrnilo.

(1) Za prve štiri mesece v višini 597,42 EUR bruto, v naslednjih devetih mesecih 448,07 EUR bruto, po dvanajstih mesecih pa 373,39 EUR bruto.

(2) Tožnik se zoper sodbo ni pritožil. (3) Po 56. členu ZUTD se v obdobju suspenza pogodbe o zaposlitvi po predpisih, ki urejajo delovna razmerja, obvezno zavarovanje prekine.

(4) V obvezno zavarovanje se lahko na podlagi 57. člena ZUTD prostovoljno vključijo osebe v času suspenza pogodbe o zaposlitvi po predpisih o delovnih razmerjih.

(5) 1. točka 1. odstavka 54. člena ZUTD.

(6) Toženec je v tožnikovo korist upošteval tudi plačo, prejeto v avgustu 2012 za julij 2012 in osnovo, od katere so bili v avgustu 2012 plačani prispevku, to je še pred 1. 9. 2012. (7) Po 134. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) se plača izplačuje najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.