Jedro

Tožnik v svoji trditveni podlagi niti ni navajal, kakšen je bil predviden obseg dela, ki se je od njega pričakoval, in za koliko ga je presegel glede na vnaprej določene kriterije. Tožnik ni po mesecih specificiral, katere konkretne naloge je opravljal in koliko časa. Povečan obseg dela je utemeljeval izključno na dejstvu, da je v celotnem vtoževanem obdobju poleg nalog svojega delovnega mesta policist kontrolor opravljal tudi naloge (višje vrednotenega) delovnega mesta vodje izmene, ter da že to samo po sebi pomeni opravljanje povečanega obsega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavec ni upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga svojega delovnega mesta. To namreč samo po sebi še ne dokazuje opravljanja povečanega obsega dela (sklep VSRS VIII Ips 56/2020).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe iz naslova povečanega obsega dela obračunati in izplačati skupni znesek 11.145,62 EUR bruto, in sicer za obdobje od 6. 9. 2014 do 30. 11. 2015 znesek 2.724,98 EUR, od 1. 12. 2015 do 5. 9. 2016 znesek 1.699,73 EUR, od 6. 9. 2016 do 30. 11. 2016 znesek 618,03 EUR, od 1. 12. 2016 do 29. 6. 2018 znesek 4.070,77 EUR, od 30. 6. 2018 do 31. 12. 2018 znesek 1.336,91 EUR in od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 znesek 695,20 EUR, ter mu izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih neto zneskov od 1. 10. 2016 dalje, z zapadlostjo od 6. dne v mesecu za vsak pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 2.472,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je poleg nalog policista kontrolorja opravljal tudi naloge vodje izmene, zaradi česar je bil obseg njegovega dela v primerjavi z ostalimi policisti kontrolorji, zaposlenimi na isti policijski postaji, bistveno povečan. Tudi ko ni delal skupaj z drugim policistom, je opravljal dela in naloge, ki sodijo v delokrog vodje izmene (npr. zadolževanje žigov, sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, pisanje poročila vodje izmene, pisanje delovnih nalogov, sodelovanje z vodjo policijskega okoliša, sodelovanje in obveščanje OKC, štetje in vnos prometa potnikov, ...). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila, ker s predstojnikom ni sklenil pisnega dogovora o povečanem obsegu dela (22.e člen ZSPJS). Tožnik ni imel vpliva na sklenitev takšnega predhodnega pisnega dogovora, ki je bil z drugimi policisti vselej sklenjen na podlagi iniciative predstojnika. Tudi če pisni dogovor ni bil sklenjen, to samo po sebi ne more pomeniti, da tožnik dejansko ni opravljal povečanega obsega dela in da ne bi bil upravičen do plačila. Sodišče bi moralo upoštevati obseg oziroma količino dela tožnika. Na tožnikovem delovnem mestu je šlo za konstanto enako delo, obseg dela se ni spreminjal od odprtja mejnega prehoda A. v letu 1991. Vsi ostali policisti kontrolorji, ki niso opravljali nobenih del in nalog delovnega mesta vodje izmene, so redno prejemali dodatek za povečan obseg dela — številni tudi za čas, ko so bili odsotni z dela, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče je odločitev oprlo na izpoved komandirja B. B., ki je izpovedal, da se je za izplačilo iz naslova povečanega obseg dela odločal na podlagi obsega izvedenih represivnih ukrepov, česar pa ni konkretiziral. Komandir je sredstva za povečan obseg dela pogojeval z izvedenimi represivnimi ukrepi policistov, torej kot nagrado za delovno uspešnost, ne pa za povečan obseg opravljenih nalog, ki so jih policisti izvajali zaradi kadrovske podhranjenosti. Tožnikovo delo je minimaliziral, ker se z njim ni razumel. Sodišče se ni opredelilo do izjav drugih prič, ki so izpovedale, kakšna dela in naloge je tožnik opravljal. Tožnik je opravil povsem primerljivo število represivnih ukrepov v primerjavi z drugimi policisti kontrolorji MPOP A., zaradi specifike dela na MPOP pa ni mogel izvesti več represivnih ukrepov kot policisti, ki so delo opravljali na dveh preostalih mejnih prehodih. Posamezni policisti so dodatek za povečan obseg dela prejeli tudi, ko niso opravili nobenega represivnega ukrepa. Če je sodišče izvedlo primerjavo z vsemi policisti kontrolorji, je takšna primerjava neustrezna, saj je na drugih mejnih prehodih bistveno drugačna struktura prometa, vendar pa to iz sodbe ni razvidno. Povzemanje sodišča glede števila izvedenih represivnih ukrepov za celotno obdobje štirih let je neutemeljeno, saj se je dodatek za povečan obseg dela izplačeval sproti, in sicer v mesečnih intervalih. Sodba v tem delu nima odločilnih razlogov, razlogi sodbe pa so v nasprotju z listinskimi dokazi. Šlo je za neutemeljeno in diskriminatorno izključevanje tožnika, saj so nekateri kontrolorji dodatek za povečan obseg dela na leto prejeli celo 6 ali 7-krat, tudi če niso izvedli nobenega ukrepa. Razlogi sodbe so tudi v tem delu v nasprotju z dokazi. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, ker je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič C. C. in D. D. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljujeta 22.d in 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Slednji v prvem odstavku določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz razloga, ker tožnik ni sklenil dogovora o opravljanju povečanega obsega dela s predstojnikom, v konkretnem primeru s komandirjem Postaje mejne policije E. Pisni dogovor in pisna odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti sta zakonski pogoj za upravičenost do plačila delovne uspešnosti iz tega naslova, pisnega dogovora pa tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti ni zatrjeval. Še več. Tožnik ni zatrjeval niti ustnega dogovora, ki bi se kakorkoli nanašal na povečan obseg dela. Zmotna so pritožbena navajanja, da nesklenitev dogovora sama po sebi ne more pomeniti, da tožnik dejansko ni opravljal povečanega obsega dela in da zaradi tega ne bi bil upravičen do plačila, oziroma da bi moralo sodišče upoštevati obseg in količino dela tožnika. Kot pojasnjeno, zakon določa, da mora predstojnik za posamezni mesec sprejeti pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom. Vendar pa je kljub morebitni odsotnosti pisnega dogovora za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela bistveno, da morajo obstajati dokazila o tem, da sta z opravljanjem povečanega obsega dela dejansko soglašala oba, javni uslužbenec in delodajalec.1 Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

7. Kljub temu, da že gornje stališče potrjuje pravilnost izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče dodaja, da že iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi opravljal povečan obseg dela. Javnemu uslužbencu namreč pripada ta del plače, če preseže obseg dela v posameznem mesecu, ki se od njega glede na vnaprej določene kriterije in rezultate pričakuje (prvi odstavek 22.e člena ZSPJS; sklep VSRS VIII Ips 56/2020). Tožnik v svoji trditveni podlagi niti ni navajal, kakšen je bil predviden obseg dela, ki se je od njega pričakoval, in za koliko ga je presegel glede na vnaprej določene kriterije. Tožnik ni po mesecih specificiral, katere konkretne naloge je opravljal in koliko časa. Povečan obseg dela je utemeljeval izključno na dejstvu, da je v celotnem vtoževanem obdobju poleg nalog svojega delovnega mesta policist kontrolor opravljal tudi naloge (višje vrednotenega) delovnega mesta vodje izmene, ter da že to samo po sebi pomeni opravljanje povečanega obsega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavec ni upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga svojega delovnega mesta. To namreč samo po sebi še ne dokazuje opravljanja povečanega obsega dela (sklep VSRS VIII Ips 56/2020). Poleg tega je sodišče prve stopnje tožnikove navedbe o opravljanju del vodje izmene pravilno zavrnilo tudi na podlagi ugotovitve, da je bil v dosedanjem teku postopka že pravnomočno zavrnjen tožnikov (primarni) tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dejanskega opravljanja del in nalog delovnega mesta vodje izmene, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik dela vodje izmene v vtoževanem obdobju ni opravljal. Zato tudi niso bistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik opisuje naloge iz delokroga delovnega mesta vodje izmene, ki naj bi jih v vtoževanem obdobju opravljal in ki naj bi dokazovale opravljanje povečanega obsega dela.

8. Da ne gre za povečan obseg dela, temveč za redni obseg tožnikovega dela, izhaja tudi iz tožnikovih navedb, da njegov (zatrjevan povečan) obseg dela ne temelji na spremenjeni organizaciji dela, temveč da je njegovo delo posledica opravljanja del in nalog nezasedenih delovnih mest, pri čemer je v pritožbi izrecno navedel, da je šlo na mejnem prehodu A., na katerem je opravljal delo, za ustaljeno obliko dela že od odprtja mejnega prehoda, tj. od leta 1991 dalje, pri čemer ni prišlo do nikakršne spremembe oziroma drugačnih potreb delovnega procesa. Ustaljena oblika in s tem obseg dela pa po naravi stvari izključuje povečan obseg dela, ki se prizna, če delavec preseže običajen (manjši) obseg dela ter se s tem, v skladu s prvim odstavkom 22.e člena ZSPJS, zagotovi racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Tega pa tožnik glede na zgoraj navedeno sploh ni zatrjeval. 9. Ostalih pritožbenih navedb (glede nepravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje zaradi neupoštevanja izpovedi ostalih prič, neustreznosti kriterija števila izvedenih represivnih ukrepov, neupoštevanja strukture prometa na dveh ostalih mejnih prehodih, diskriminatornega izključevanja tožnika v primerjavi z ostalimi policisti kontrolorji, odsotnosti razlogov sodbe v navedenem obsegu oziroma njihovo nasprotje z dokazi in bistvene kršitve določb postopka zaradi zavrnitve predlogov za zaslišanje prič) pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te, glede na že obrazložene razloge pravilne zavrnitve tožbenega zahtevka, niso bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Nataša Musar Mišeljić , v. Plače v javnem sektorju : komentar Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) / [avtorji Lidija Apohal Vučković ... et al.] ; urednice Etelka Korpič - Horvat ... [et al.]. - 1. natis, Ljubljana : Tax-Fin-Lex ; V Mariboru : Pravna fakulteta, 2022, str. 252.