Jedro

Namen začasne odredbe ni v reševanju spora, ampak v zavarovanju določenega dejanskega, to je obstoječega stanja glede te terjatve. Z začasno odredbo se dovoli le take ukrepe, ki ne posegajo v končno odločitev, torej ničesar takega, kar se bo doseglo na podlagi pozneje izdanega naslova. Ni verjetno izkazan obstoj terjatve, če tožeča stranka opre svojo tožbo na 42. čl. ZTLR, pri tem pa sama navaja, da nihče ne posega v njeno lastninsko pravico, ampak le v njeno poslovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Šestotožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženih strank in začasno odredbo, izdano dne 17.9.1999, razveljavilo. S predlogom za začasno odredbo, kateremu je sodišče prve stopnje sprva ugodilo, sedaj pa začasno odredbo razveljavilo, je tožeča stranka terjala od toženih strank priključitev kurilnice, stoječe na parc. št. 192 k.o. ..., na obstoječ toplovodni sistem ..., nadalje da so tožene stranke dolžne povezati plinsko merilno razvodno postajo v B. s kotlovnico tožeče stranke ..., terjala je pooblastilo, da v kolikor tožene stranke ne bodo izvršile zahtevanih obveznosti, da jih bo lahko storila tožeča stranka sama, predlagala je, da se prepove toženim strankam vsak nadaljnji gradbeni ali drugačen poseg v toplovodno omrežje s kinetami ..., in končno, če tožene stranke ne bodo spoštovale prepovedi, da se jim izreče denarna kazen.

Sodišče prve stopnje, ki je sprva predlogu ugodilo, je nato ob odločanju o ugovoru predlagano in izdano začasno odredbo razveljavilo, ker je bilo mnenja, da je tožeča stranka sicer izkazala verjeten obstoj terjatve, ne pa tudi predpostavk iz 272. čl. ZIZ.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338/1 ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in ugovor zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v nov postopek. V svojih obširnih pritožbenih navedbah poudarja, da je pravna podlaga tožnikovega zahtevka prepoved posegov oz. vznemirjanje lastnika po ZTLR - 42. čl., kot tudi restitucijski zahtevek po 185. čl. ZOR. Navaja, da je šestotožena stranka "dirigent" in glavni odgovorni, da je do posega v tožnikova lastninskopravna upravičenja prišlo, kajti za šestotoženo stranko ni ekonomično ogrevati iz dveh kotlovnic in šestotoženka je kot prva zainteresirana pasivno legitimirana, da prevzame tožniku obstoječi sistem toplovodov in plinovoda. Nadalje pravi tožeča stranka v pritožbi, da je izkazala obstoj vseh treh pogojev za izdajo začasne odredbe, torej nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da se prepreči uporaba, sila ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžniki z izdajo začasne odredbe ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V svojih nadaljnjih izvajanjih analizira vse te tri pogoje in zaključi, da zahteva z začasno odredbo samo to, kar je dovoljeno in tožencem naloženo v gradbenem dovoljenju, to pa je zagotovitev nemotenega obratovanja obstoječega sistema kotlovnice in ogrevanja. Gre za varstvo tožnikove lastninske pravice nad kotlovnico na eni strani, katero so toženke s svojimi ravnanji poskušale izigrati, na drugi strani pa za varstvo odjemalcev toplotne energije.

Na pritožbo sta odgovorili prvotožena stranka B. in šestotožena stranka Z. in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje tožeči stranki, da namen začasne odredbe ni v reševanju spora (o glavni stvari), ampak v zavarovanju določenega dejanskega, to je obstoječega stanja glede te terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Z začasno odredbo sodišče dovoljuje le take ukrepe, ki ne posegajo v končno odločitev, torej ničesar takega, kar se bo doseglo na podlagi pozneje izdanega naslova. Začasna odredba je v funkciji drugega postopka oz. spora o glavni stvari. V danem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahtevala od toženih strank, da solidarno v 15 dneh povežejo kotlovnico tožeče stranke in vzpostavijo obstoječi toplovodni sistem podjetja M. s kinetami v funkcionalno stanje, upoštevajoč gradbeno-tehnične normative in tako dalje. Predlagala je tudi, da tožene stranke v 15 dneh izvedejo prestavitev v projektirani koridor komunalne infrastrukture, del sekundarnega voda do tožnikove kotlovnice in s tem zagotovijo možnost transporta plina od plinsko-merilno razvodne postaje B. do kurilnice tožeče stranke. S predlagano začasno odredbo pa je zahtevala, da tožene stranke v roku treh dni storijo praktično isto. Taka predlagana začasna odredba torej že iz preje povedanega ni možna, ker v svojem bistvu ne pomeni sredstva zavarovanja, ampak že predstavlja take ukrepe, ki posegajo oz. predstavljajo že končno odločitev. Pri tem je le dodati, da je v tožbi postavljen 15-dnevni paricijski rok, v začasni odredbi pa samo 3-dnevni.

Poleg tega razloga, ki že sam po sebi predstavlja razlog za zavrnitev začasne odredbe, pa pritožbeno sodišče dvomi tudi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj terjatve. Tožeča stranka je svojo tožbo oprla na določbo 42. čl. ZTLR, kar pa je po mnenju pritožbenega sodišča močno vprašljivo.

Povod za tožbo po 42. čl. ZTLR je protipravno oviranje lastnika pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja v odvzemu stvari.

Kot je razvidno iz podatkov spisa in kar glede na navedbe vseh strank niti ni sporno, v lastninsko pravico tožeče stranke nihče ne posega, pač pa eventuelno posegajo tožene stranke v toplovodne sisteme, torej v toplovodni in plinovodni sistem, katera pa nista last tožeče stranke.

Čeprav torej začasne odredbe iz že dosedaj povedanih razlogov ne bi bilo mogoče izdati, pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa glede predpostavk po čl. 272 ZIZ. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in tudi samo meni, da ne gre za nobenega od pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odst. 272. čl. ZPP. V skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP je torej pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 366. čl. ZPP.