Jedro

V odločbi o odreditvi pripora mora biti kaznivo dejanje konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani sklep glede odločitve o odreditvi pripora po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP razveljavi.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 94184/2010 z dne 20. 12. 2010 zoper obdolženega A. A., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja umora po 5. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pritožbo osumljenčeve zagovornice s sklepom I Ks 94184/2010 z dne 23. 12. 2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženega A. A. pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, obdolženca pa izpusti na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je preiskovalna sodnica ob odreditvi pripora kršila določbe postopka, ko je v nasprotju s tožilčevo napovedjo za uvedbo kazenskega postopka zoper obdolženega A. A. sprejela sklep, s katerim je obdolžencu odredila pripor zaradi kaznivega dejanja umora po 5. točki 116. člena KZ-1, vendar je sodišče ob odločanju o pritožbi to napako odpravilo. Sodišče je pravilno presodilo obstoj obeh pripornih razlogov in neogibnost pripora, za takšno presojo pa je navedlo tudi razumne razloge.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložniki zahteve, sklicujoč se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1992, navajajo, da je potrebno v sklepu o odreditvi pripora navesti podroben opis obdolžencu očitanega dejanja. Trdijo, da je sklep preiskovalne sodnice glede obstoja utemeljenega suma pomanjkljiv, saj v njem ni obrazložen utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, kakor ga je na zaslišanju dne 20. 12. 2010 podal državni tožilec, s čimer je sodišče prekoračilo obseg napovedanega kazenskega pregona, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče je utemeljen sum oprlo na podatke kazenske ovadbe in poročila o dopolnitvi kazenske ovadbe, iz katerih ne izhajajo dokazi, ki bi omogočali zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora po 5. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1, ki se očita obdolžencu v sklepu preiskovalne sodnice. Poleg tega je navedeni sklep protispisen in sam s seboj v nasprotju, senat pa je nedopustno spremenil pravno opredelitev obdolžencu očitanega dejanja in zaključil, da je podan utemeljen sum, ki ga je preiskovalna sodnica tudi pravilno obrazložila.

6. Skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1992 mora obrazložitev sklepa o priporu, če preiskovalni sodnik odredi pripor pred vložitvijo zahteve za preiskavo, vsebovati, med drugim, le takšen opis dejanja in odgovarjajoča pravno predelitev, kot izhaja iz razpoložljivega dokaznega gradiva, ter okoliščine, ki opravičujejo utemeljenost suma kot zakonskega pogoja za odreditev pripora. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v sodbi I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001 že zapisalo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

7. V opisu dejanja v izreku sklepa o odreditvi pripora je navedeno, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje po 5. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ s tem, da je dne 13. 12. 2010, čeprav je vedel, da je S. M. umoril starejšega moškega v Č., v večernem času shranil nahrbtnik z ukradenimi predmeti in oblačili, v katere je bil v času storitve kaznivega dejanja oblečen S. M., v svoji drvarnici v L. Takšen opis ustreza zgoraj navedenemu kriteriju, saj je v toliki meri konkretiziran, da omogoča nakazani preizkus. Kot ugotavlja že zunajobravnavni senat je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu podala krajši opis kaznivega dejanja, kot se očita obdolžencu, vendar takšen opis historičnega dogodka po vsebini ustreza opisu kaznivega dejanja v času odločanja senata že vloženi zahtevi za preiskavo. Vložniki zahteve pravilno opozarjajo, da je državni tožilec na naroku dne 20. 12. 2010 po zaslišanju obdolženca izjavil, da bo zahteval uvedbo preiskave zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, preiskovalna sodnica pa je v sklepu o odreditvi pripora obdolžencu očitano dejanje pravno opredelila kot kaznivo dejanje umora po 5. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. Vendar gre poudariti, da sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel državni tožilec, poleg tega vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je preiskovalna sodnica tudi navedla doslej zbrane dokaze, iz katerih izhajajo dejstva, na podlagi katerih je sklepala na potek inkriminiranih dogodkov in v posledici tega tudi na izkazanost utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Pri tem se je oprla predvsem na podatke kazenske ovadbe in njenih prilog, in sicer zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 17. 12. 2010, potrdilo o zasegu predmetov z dne 17. 12. 2010 ter na izpovedbi obdolženega G. M. in obdolženega A. A. Zunajobravnavni senat je spremenil pravno opredelitev obdolžencu očitanega dejanja, saj je ugotovil, da opis dejanja, kot ga je navedla preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu, dejansko ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je vložena zahteva za preiskavo, to je kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, kot ga je opredelil tudi državni tožilec po zaslišanju obdolženca. Ob tem je senat pritrdil presoji preiskovalne sodnice glede obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega dejanja ter ponovno poudaril, da so policisti obdolžencu 17. 12. 2010 med drugim zasegli tudi nahrbtnik z oškodovancu odtujenimi predmeti ter glede na to kdaj, kje in na kakšen način je te stvari obdolženec sprejel od obdolženega S. M., zaključil, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec vedel, kakšno kaznivo dejanje je storil S. M. in da je skril ukradene stvari in oblačila v svoji drvarnici z namenom, da bratoma M. pomaga, da ju ne bi odkrili. Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje v sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri konkretizirano, navedeni pa so tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje pomoči po storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izpodbijanem sklepu, kot tudi dejstvo, da je preiskovalna sodnica v obrazložitvi sklepa navedla razloge, iz katerih dejansko izhaja obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, Vrhovno sodišče ocenjuje, da odločitev senata obrambe ni postavila v neenakopraven položaj, češ da se mora braniti proti njej neznanim očitkom, ki jih ni v izpodbijanem sklepu.

8. Zahteva s trditvami, da obdolženec ni vedel za kaznivo dejanje, za ukradene stvari, za kakšna oblačila gre in da ni sodeloval pri skrivanju sledov, ker je za dejanje izvedel šele ob hišni preiskavi, izpodbija zaključke sodišča o zadostnosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. S takimi razlogi ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu upoštevaje težo kaznivega dejanja, kazen, predpisano za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil ter dejstvo, da ima obdolženec poleg slovenskega tudi srbsko državljanstvo in da v Beogradu živita njegov oče in njegova babica, h katerima večkrat odpotuje, utemeljeno sklepalo, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil v Srbijo, s čimer bi se izognil kazenskemu postopku. S trditvijo, da ni podan priporni razlog begosumnosti, ker ima obdolženec stalno prebivališče v Sloveniji, kjer živi skupaj z mamo in kjer ima prijavljeno stalno prebivališče tudi obdolženčev oče, da se redno šola, sam plačuje šolnino, je honorarno zaposlen in da je bil po storitvi očitanega mu kaznivega dejanja že v Beogradu, od koder se je sam vrnil in sodeloval s policijo in sodiščem, vložniki zahteve ponujajo drugačno dokazno oceno in zaključke, kot jih je glede obstoja begosumnosti sprejelo sodišče, s tem pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega, kot je bilo že navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Očitek zahteve, da sodišče ni tehtalo sorazmernosti izrečenega ukrepa, ne drži, saj je v izpodbijanih sklepih podana tako ocena sorazmernosti pripora, pri čemer sta sodišči upoštevali težo storjenega kaznivega dejanja in zagroženo kazen za to kaznivo dejanje, kot tudi ocena neogibne potrebnosti pripora za potek kazenskega postopka in zaključek sodišča, da milejši ukrepi, ne bi bili primerni in učinkoviti. Zagovorniki z zatrjevanjem, da upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti, njegovo minorno vlogo in da gre za akt v trenutku mladostne nepremišljenosti, nista podani sorazmernost in neogibnosti pripora, ki bi ga bilo moč nadomestiti z obljubo, da se ne bo skrival in odreditvijo prepovedi približevanja pričama E. H. in M. M., ponovno v nasprotju z zakonom izpodbijajo dejansko stanje.

11. S pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženca odrejen pripor tudi iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah določbo 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo realno oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku. Tudi opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost oziroma verjetnost. Taka konkretna verjetnost, da bo uničil materialne dokaze, to je sledove kaznivega dejanja, bo podana zlasti v primerih, v katerih se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali ga je že poskusil izvršiti.

12. Po prepričanju preiskovalne sodnice bi obdolženec, če bi bil na prostosti, lahko oviral potek kazenskega postopka s tem, da bi uničil sledove kaznivega dejanja, o čemer je sklepala na podlagi dejstva, da do sedaj še niso bili najdeni vsi ukradeni predmeti, vlomilsko orodje in oblačila obdolžencev, v katera so bili oblečeni v času storitve kaznivega dejanja; poleg tega pa bo lahko vplival na soobdolženca S. M. in G. M., na do sedaj še neznane storilce kaznivega dejanja umora in na priče, predvsem M. M., ki je bil navzoč v stanovanju S. M., kjer je obdolženec sprejel navedene predmete, kot tudi na ostale v zahtevi za preiskavo zoper obdolženega S. in G. M. navedene priče, da bodo spremenile kriminalistom dane izjave, tako da zanj ne bodo več obremenjujoče. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da koluzijska nevarnost glede vplivanja na soobdolženca S. M. in G. M. ni več podana, saj sta bila oba soobdolženca v času odločanja senata že zaslišana, medtem ko je glede obstoja nevarnosti vplivanja na ostale zaenkrat še neznane storilce in priče pritrdil preiskovalni sodnici, pri čemer je tudi sam izpostavil pričo M. M., z zaslišanjem katere bo potrebno preveriti različna zagovora obdolženega G. M. in A. A., ter pričo E. H. Pri ugotavljanju obstoja upravičene bojazni, da bo obdolženec skušal na prostosti uničiti sledove kaznivega dejanja pa je upošteval, da je obdolženec kljub vedenju za dejanje v Č., sprejel nahrbtnik in ga odnesel v drvarnico in da je ukradeno vozilo skupaj s soobdolženim S. M. ponujal v odkup E. H. 13. Glede na navedeno je potrebno pritrditi vložnikom zahteve, da iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa niso razvidna dejstva ali okoliščine, ki bi utemeljevale konkretno nevarnost vplivanja na do sedaj še neznane storilce kaznivega dejanja in priče. Kot že navedeno, mora biti nevarnost oviranja kazenskega postopka izkazana konkretno in ne zgolj kot abstraktna možnost. Tudi v spisu ni podatkov, da bi obdolženec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na navedeno. Zgolj dejstvo, da do sedaj še niso bili najdeni vsi ukradeni predmeti, vlomilsko orodje in oblačila, v katera sta bila oblečena obdolžena S. in G. M. v času storitve kaznivega dejana, tudi upoštevaje obdolžencu očitano kaznivo dejanje, torej sprejem nahrbtnika, ki ga je spravil v drvarnico, kljub vedenju, kaj se v njem nahaja, kot tudi dejstvo, da je ponujal ukradeno vozilo naprodaj, ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja. Glede na ugotovljeno vložniki zahteve pravilno zatrjujejo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za odreditev pripora. Ker je ugotovljena kršitev vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep v tem delu razveljavilo. V ostalem pa je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.