Jedro

Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) zavrgla predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zadevi ugotavljanja rezidentskega statusa z odločbo Finančnega urada Kranj DT 4218-31846/2018-16 z dne 11. 9. 2019 (1. točka izreka) ter sklenila, da tožnik trpi svoje stroške, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je davčni organ tožniku z odločbo DT 4218-31864/2018-16 z dne 11. 9. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 11. 9. 2019) dodelil rezidentski status za davčne namene od 1. 1. 2005 dalje. Navaja, da je po podatkih davčnega organa tožnik s prebivanjem, očetovstvom in poslovnim udejstvovanjem v Republiki Sloveniji vzpostavil pomembne rezidentske vezi z Republiko Slovenijo, vendar pa si rezidentskega statusa ni uredil. Zato je davčni organ tožnika s pozivom z dne 29. 3. 2019 pozval, da v roku 15 dni davčnemu organu predloži dokazila, iz katerih bo razvidno, da ima središče vitalnih interesov v drugi državi. Navedeni poziv je bil 6. 5. 2019 posredovan na naslov tožnikovega stalnega bivališča v Avstraliji, pri čemer je bila pošiljka vročena 6. 5. 2019. Prevzela jo je oseba A.A.. Tožnik se v postavljenem roku ni odzval, zato je davčni organ izdal odločbo z dne 11. 9. 2019, ki jo je 12. 9. 2019 odpremil na naslov tožnikovega stalnega bivališča. V skladu s 85. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se šteje, da je odločba tožniku vročena 27. 9. 2019, zato se pritožbeni rok izteče 12. 10. 2019. Tožnik je po pooblaščencu 21. 10. 2019 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo, v kateri navaja, da mu je odločbo z dne 11. 9. 2019 po elektronski pošti posredoval A.A. dne 11. 10. 2019. Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da A.A. ni pooblaščen za prevzem osebnih pošiljk za tožnika, zaradi česar tožniku poziv za ureditev rezidentskega statusa ni bil pravilno vročen. Tožnik je priložil izjavi A.A. in B.B., na podlagi katerih davčni organ ugotavlja, da si izjavi in opisana dejanja nasprotujejo oziroma so enkrat potrjene, drugič pa zanikane. Izjava A.A., da se je poziv za ureditev rezidentskega statusa izgubil, medtem ko je A.A. odločbo z dne 11. 9. 2019 tožniku posredoval po elektronski pošti, ni opravičljiv razlog. Davčni organ je zato predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 3. točko (pravilno: tretjim odstavkom, op. sodišča) 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. 3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obrazložitvi v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da se kot opravičen vzrok za zamudo ne more šteti okoliščina, da je bila stranka v zmoti ali nevednosti. Poleg tega morajo opravičeni vzroki za zamudo obstajati v času, ko rok za opravo procesnega dejanja še ni potekel. Navaja, da iz tožnikovega predloga in pritožbe izhaja, da je do zamude prišlo, ker je davčni organ pisanja napačno vročal oziroma mu jih ni vročal osebno, kar pa ni opravičen vzrok za zamudo, ki je pogoj za vrnitev v prejšnje stanje.

4. Tožnik vlaga tožbo v kateri navaja, da je davčni organ tožniku onemogočil sodelovanje v davčnem postopku, ki ima lahko za tožnika enormne finančne posledice. Tožniku je bila odvzeta možnost do podaje izjave in sodelovanja v postopku. Meni, da je določilo 85. člena ZDavP-2, v skladu s katerim je vročitev opravljena 15. dan od dneva odpreme odločbe, kljub temu, da je bilo vročanje opravljeno v Avstralijo, neživljenjsko. Pojasni, da v postopku ugotavljanja rezidentstva ni bil seznanjen niti z uvedbo postopka, saj mu poziv davčnega organa ni bil nikoli vročen, ker ga je v njegovem imenu prevzela druga fizična oseba. Ko je skladno z določilom 85. člena ZDavP-2 prejel upravno pisanje, je rok za vložitev pravnega sredstva že skoraj iztekel. Meni, da je davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabil materialno pravo, nepopolno ugotovil dejansko stanje, kršena pa so bila tudi pravila upravnega postopka, saj tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

5. Tožnik se nadalje sklicuje na določilo 85. člena ZDavP-2, ki je po tožnikovem mnenju v primerih, ko se dokument vroča v tujino, sploh pa na drug kontinent, kadar pošta potuje tudi več kot 30 dni, v nasprotju s 14., 22. in 25. členom Ustave RS. Sodišču zato predlaga, da skladno s 23. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) prekine postopek in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 85. člena ZDavP-2. Ob tem se sklicuje na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja, da gre v obravnavanem primeru tudi za kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), kot izhaja iz odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih citira. Meni, da je tožnik, ki živi v tujini in prejme pisanje po poteku roka iz 85. člena ZDavP-2 v neenakopravnem položaju v primerjavi z zavezanci, ki živijo v Republiki Sloveniji. Navedeno zato predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Tožnik se sklicuje tudi na določilo 256.b člena ZDavP-2 v zvezi s skupnim dogovarjanjem in pojasni, da se je zaradi arbitrarne odločitve davčnega organa znašel v situaciji, ko bo lahko dvojno obdavčen, saj dva davčna organa (Republike Slovenije in Avstralije) menita, da je njun davčni rezident. 6. Tožnik sklepno še pojasni, da se je z odločbo z dne 11. 9. 2019 seznanil 11. 10. 2019, torej le dan pred potekom roka za vložitev pravnega sredstva, ko mu je navedeno odločbo po elektronski pošti posredoval A.A.. Vse do takrat pa tožnik ni bil seznanjen niti s tekom davčnega postopka. Ko je kasneje kontaktiral davčne svetovalce in odvetnike, se je lahko dogovoril za sestanek šele 16. 10. 2019. Sklicuje se tudi na poziv davčnega organa, ki bi mu moral biti osebno vročen, pri čemer sam tega pisanja ni nikoli prejel, pač pa ga je prevzel A.A., ki ni imel pooblastila za prevzem tega pisanja. Navedeno potrjuje tudi izjava B.B., iz katere izhaja, da A.A. nima pooblastila za sprejemanje osebnih poštnih pošiljk za tožnika. Sodišču predlaga, da zasliši tožnika, A.A. in B.B. ter vpogleda v elektronsko sporočilo A.A. ter pisne izjave B.B., A.A. in C.C. s prevodom v slovenski jezik. Pojasni, da je vložil tožbo zoper odločbo davčnega organa z dne 11. 9. 2019 ter sklep davčnega organa z dne 30. 12. 2019. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni dovoljena.

9. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt v smislu tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

10. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon.

11. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

12. Sodišče ugotavlja, da se izpodbijani sklep v obravnavani zadevi nanaša na zamudo roka v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper odločbo davčnega organa z dne 11. 9. 2019. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep nima lastnosti končnosti, saj ima tožnik zoper odločitev o pritožbi možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, kjer lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo zavrženja predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ob tem sodišče še dodaja, da je tožnik že v tožbi pojasnil, da je zoper odločitev o pritožbi vložil tožbo v upravnem sporu, v katerem bo sodišče presojalo tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa.

13. Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima namreč procesno naravo, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari. V primeru sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 gre za sklepe, ki lahko posegajo v pravni položaj posameznika, čeprav so po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta, zato je zoper njih treba zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. Navedeno je potrebno predvsem takrat, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, kar pa ne velja za obravnavani primer.

14. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ampak bo o njegovih pravicah oziroma obveznostih odločeno z odločbo o glavni stvari. Zato sklepi o predlogih za vrnitev v prejšnje stanje tudi ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari. Enako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.1

15. Navedeno pomeni, da je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo, se ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov in dokaznih predlogov, ki jih bo tožnik lahko uveljavljal v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju pritožbe.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 652/2002 z dne 15. 9. 2004, I U 419/2012 z dne 30. 1. 2013 in I Up 35/2016 z dne 8. 6. 2016.