Jedro

Da je bila komisija za oceno in zagovor doktorske disertacije sestavljena v skladu z določbami Statuta univerze v Ljubljani ter pravil in postopkov za doktorski študij na Univerzi v Ljubljani, pojasnjuje tudi drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi, ko ugotavlja, da imajo vsi trije poročevalci za oceno tožničine doktorske disertacije doktorat znanosti ter izkazano ustrezno znanstveno bibliografijo. Po presoji sodišča je obrazložitev pritožbene odločbe v zvezi s kompetentnostjo članov komisije za oceno tožničine doktorske disertacije sicer skopa, iz nje pa vendarle izhajajo ključni razlogi, ki so narekovali zavrnitev tožničine pritožbe zoper sklep prve stopnje. Glede na to ter ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožnica zoper sklep o imenovanju komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije ni ugovarjala oziroma takšnega ugovora, ni podala v fazi ocenjevanja njene doktorske disertacije s strani imenovane komisije, niti ni pojasnila, zakaj ne, sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil doktorsko disertacijo tožnice z naslovom... ter odločil, da zavrnjene doktorske disertacije tožnica ne more ponovno predložiti. V obrazložitvi opisuje postopek od tožničine oddaje vloge za odobritev teme doktorske disertacije z navedenim naslovom 8. 12. 2008 do imenovanja komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije na seji 2. 7. 2014 v sestavi: A.A. - predsednica, B.B. - član in C.C. - član. Navaja, da je iz mnenj poročevalcev komisije za oceno doktorske disertacije z dne 16. 11. 2015, 9. 12. 2015 in 24. 11. 2015 razvidno, da tožnica ni vsebinsko korigirala teoretičnega in empiričnega dela doktorske disertacije skladno z zapisnikom pogovora s kandidatko z dne 30. 9. 2014. Senat prvostopenjskega organa je na seji 13. 12. 2015 sprejel sklep, da doktorsko disertacijo tožnici vrne, da jo spremeni ali dopolni. Rok za oddajo dopolnjene in popravljene doktorske disertacije je bil 5. 3. 2016. Dalje ugotavlja, da je tožnica dopolnjeno in popravljeno doktorsko disertacijo oddala vodji študentskega referata. V nadaljevanju obrazložitve obširno povzema končna poročila vseh treh članov komisije in zaključuje, da so člani strokovne komisije v svojih ocenah predlagali senatu prvostopenjskega organa, da doktorsko disertacijo tožnice zavrne ter da je na podlagi četrtega odstavka 171. člena Statuta Univerze v Ljubljani in Pravilnika ne more več ponovno predložiti.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je bil postopek pri njenem doktorskem študiju nekorekten, da je bilo imenovanje nekaterih članov komisije neustrezno, zlasti C.C., ki je podajal neprofesionalna mnenja, ki niso v skladu z znanstvenim pregledovanjem specializiranih znanstvenih besedil. Izpostavlja tudi, da C.C. ni strokovnjak iz specifičnega področja, ki ga obravnava v doktorski disertaciji ter poudarja, da je že v pritožbi podrobno in specificirano odgovorila na posamezne negativne ocene ocenjevalcev ter da njihova poročila niso poenotena. V zvezi s tem predlaga postavitev izvedenca ustrezne ... stroke. Prepričana je, da bi moral drugostopenjski organ presoditi pravilnost in strokovnost njenega doktorskega dela, saj zavrnitev vsebinske presoje prvostopenjskega sklepa predstavlja kršitev njene pravice do pritožbe. Meni tudi, da bi senat prvostopenjskega organa moral imenovati komisijo, kompetentno za strokovno presojo v doktorski disertaciji obravnavanega področja, kot izhaja iz Pravilnika Univerze v Ljubljani. Izpostavlja tudi nekorektnost oziroma uradno ne posredovanje časovnih terminov za oddajo dopolnjene doktorske disertacije, ki niso bili v skladu s Pravilnikom Univerze v Ljubljani. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, prvostopenjski sklep odpravi in odloči, da se njena doktorska disertacija z naslovom ... sprejme kot uspešna; podrejeno, da prvostopenjski sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje ter da odpravi odločbo drugostopenjskega organa in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da sta primarni in podrejeni tožbeni zahtevek dejansko neizvršljiva in nedopustna ter da Upravno sodišče ni pristojno odločati, da je doktorska disertacija uspešna. Zadeve pa tudi ni mogoče vrniti organu v ponovno odločanje, saj so zamujeni vsi zakonski roki in ni več možnosti, da tožnica doktorski študij konča po starem sistemu. V nadaljevanju po vsebini odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne in odloči o stroških toženke v tem postopku.

5. Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 14. 2. 2017 in 3. 5. 2017 dodatno pojasnjuje tožbene navedbe in sodišču predlaga, da stranki zasliši. Navaja še, da si je s pravočasno oddano doktorsko nalogo in vloženim pravnim sredstvom obvarovala rok za zaključek doktorskega študija po starem sistemu. Poudarja, da je toženka s tem, ko ni vključila njenega mentorja v komisijo za oceno doktorskega dela, kršila postopkovna pravila in ji odvzela podpornika doktorske disertacije.

6. Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 8. 3. 2017, 6. 4. 2017 in 29. 5. 2017 odgovarja na tožničine navedbe in predlaga zaslišanje odgovorne osebe toženke ter vseh treh članov komisije za oceno doktorske disertacije, ki bodo izpovedali, zakaj so sporno doktorsko disertacijo ocenili negativno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožničine doktorske disertacije z naslovom ... izvedb ter odločitev, da se zavrnjena doktorska disertacija ne more ponovno predložiti.

9. Po prvem odstavku 58. člena Ustave RS je državna univerza avtonomna. Po drugem odstavku istega člena način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz tega sledi splošna pravna razlaga, da je državna univerza avtonomna na vseh področjih, razen na področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno pravnega varstva ter na področju financiranja. Avtonomija univerze je izpeljana v 6. členu Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki v drugem odstavku določa, da univerza med drugim samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje s statutom v skladu z zakonom ter avtonomno izdeluje in sprejema študijske in znanstveno-raziskovalne programe, določa študijski režim ter določa oblike in obdobja preverjanj znanja študentov.

10. ZViS v zvezi z doktorskim študijem, ki je predmet tega upravnega spora, v 38.a členu določa pogoje za vpis v magistrski in doktorski študijski program, v 41. členu pa določa omejitve vpisa v doktorske študijske programe. Drugih določb o doktorskem študiju ZViS nima. V 71. členu ZViS pa je določeno, da je upravni spor možno sprožiti zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v drugih zadevah v zvezi s študijem. Zato je v obravnavani zadevi najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana odločitev pomeni odločitev o izgubi statusa študenta oziroma ali gre za drugo zadevo v zvezi s študijem. Po mnenju sodišča gre pri zavrnitvi doktorske disertacije brez dvoma za odločitev v zvezi s študijem. Zato ima tožnica zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu.

11. Podrobneje doktorsko disertacijo ureja Statut Univerze v Ljubljani (Statut). V času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni Statut je v 169. členu določal, da mora kandidat za pridobitev doktorata znanosti najpozneje v štirih letih od dneva, ko je bila sprejeta tema disertacije, predložiti članici univerze izdelano doktorsko disertacijo (prvi odstavek). Kandidat, ki doktorske disertacije ne more predložiti v roku iz prvega odstavka tega člena, lahko zaprosi za podaljšanje roka. O tem odloči senat članice, ki lahko podaljša rok za izdelavo doktorske disertacije največ za eno leto (drugi odstavek).

12. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je tožnica 8. 12. 2008 oddala vlogo za odobritev teme doktorske disertacije z navedenim naslovom ter da je senat prvostopenjskega organa 17. 12. 2008 imenoval strokovno komisijo za oceno prijavljene teme, ki je 8. 10. 2009 k predlogu teme dala soglasje. Dne 29. 6. 2013 je tožnica vložila vlogo za podaljšanje roka oddaje doktorske disertacije, ki ji je senat prvostopenjskega organa ugodil in ji na redni seji 2. 7. 2013 podaljšal rok za največ eno leto.

13. V času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni Statut je v 170. členu določal, da senat članice na svoji prvi seji po predložitvi izdelane doktorske disertacije imenuje najmanj tri poročevalce za oceno disertacije izmed učiteljev in znanstvenih delavcev, ki imajo doktorat znanosti z znanstvenega področja, s katerega želi kandidat pridobiti doktorat znanosti.

14. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je senat prvostopenjskega organa na 12. redni seji 2. 7. 2014 sprejel sklep o imenovanju komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije tožnice. Da bi tožnica zoper navedeni sklep o imenovanju komisije ugovarjala, tožnica ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz podatkov predloženega spisa. Tak ugovor je tako prvič podala šele v svoji pritožbi zoper izpodbijani sklep. Zakaj tega ugovora ni podala že v fazi ocenjevanja njene doktorske disertacije s strani imenovane komisije, ni pojasnila. Sicer pa sodišča ugotavlja, da v tožbi po vsebini ugovarja zlasti imenovanju C.C. v komisijo za oceno in zagovor njene doktorske disertacije.

15. Vendar pa je bil po presoji sodišča sklep o imenovanju komisije izdan skladno s citirano določbo 170. člena Statuta in tretjega odstavka člena 3.3 (Imenovanje komisij) Pravil in postopkov za doktorski študij na Univerzi v Ljubljani (priloga B 12), ki določa, da senat članice po predložitvi disertacije imenuje najmanj tri poročevalce za oceno disertacije izmed učiteljev in znanstvenih delavcev, ki imajo doktorat znanosti oziroma znanstvena dela s področja disertacije. Da je bila komisija za oceno in zagovor doktorske disertacije sestavljena v skladu s citiranimi določbami, pojasnjuje tudi drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi, ko ugotavlja, da imajo vsi trije poročevalci za oceno tožničine doktorske disertacije doktorat znanosti ter izkazano ustrezno znanstveno bibliografijo, ki jo za C.C. toženka tudi prilaga (priloga B9). Hkrati je za člana komisije C.C. predložila tudi odločbo o ponovni izvolitvi v naziv izredni profesor za področje ... (priloga B10). Po presoji sodišča je obrazložitev pritožbene odločbe v zvezi s kompetentnostjo članov komisije za oceno tožničine doktorske disertacije sicer skopa, iz nje pa vendarle izhajajo ključni razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev, to je zavrnitev tožničine pritožbe zoper sklep prve stopnje. Glede na to ter ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožnica zoper sklep o imenovanju komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije ni ugovarjala oziroma takšnega ugovora, kot že navedeno, ni podala v fazi ocenjevanja njene doktorske disertacije s strani imenovane komisije, niti ni pojasnila, zakaj ne, sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati.

16. Skladno s 171. členom Statuta, veljavnega v času izdaje prvostopenjskega sklepa, je poročevalec za oceno disertacije dolžan v treh mesecih od svojega imenovanja pregledati disertacijo, podati pisno poročilo o oceni disertacije in jo s predlogom predložiti senatu članice (prvi odstavek). Senat članice na temelju predloženih poročil doktorsko disertacijo sprejme, zavrne, ali pa jo vrne kandidatu, da jo spremeni ali dopolni, in mu določi primeren rok. Poročevalec dopolnjeno ali popravljeno disertacijo ponovno pregleda in predloži o njej novo poročilo. Če kandidat v postavljenem roku disertacije ne popravi, se disertacija zavrne (drugi odstavek). Zavrnjene doktorske disertacije kandidat ne more ponovno predložiti (četrti odstavek).

17. Tudi v tem delu je bil po presoji sodišča postopek v zvezi z oceno tožničine doktorske disertacije s strani imenovane komisije izpeljan v skladu s citiranimi določbami 171. člena Statuta. Sodišče tako ni našlo postopkovnih kršitev, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi.

18. Zavrniti pa je potrebno tudi ugovor, ki se nanaša na ne imenovanje tožničinega mentorja za člana komisije. Iz določbe šestega odstavka člena 3.3 Pravil in postopkov doktorskega študija na Univerzi v Ljubljani (priloga B 12) izhaja, da senat Univerze v Ljubljani priporoča, da mentor ali somentor nista člana komisije. Iz povedanega izhaja, da je prvostopenjski organ pri določitvi članov komisije sledil navedenemu priporočilu senata Univerze v Ljubljani.

19. Dalje tožnica ugovarja, da ji niso bili uradno posredovani (niti pisno in niti ustno na pogovoru 30. 9. 2014) časovni termini za oddajo doktorske disertacije. Vendar pa sodišče na podlagi poteka postopka priprave tožničine doktorske disertacije ugotavlja, da je tožnica posamezna opravila v zvezi s pripravo doktorske disertacije opravila v danih rokih ter pravočasno podala predlog za podaljšanje roka za oddajo doktorske disertacije. Sicer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi ji, tudi kolikor navedba, da ni bila uradno seznanjena s časovnimi termini za oddajo dopolnjene doktorske disertacije, drži, s tem v zvezi nastale kakršnekoli pravne posledice. Prvostopenjski organ oziroma člani komisije so namreč oddano in nato dopolnjeno tožničino doktorsko disertacijo vsebinsko pregledali. To pomeni, da je niso formalno zavrgli zaradi morebitne zamude danih rokov. Zato tudi ta ugovor na odločitev v zadevi ne more vplivati.

20. Glede ostalih tožbenih navedb pa sodišče ugotavlja, da tožnica izpodbija pravilnost ocene njenega doktorskega dela s strani članov komisije za oceno disertacije, česar pa v upravnem sporu ne more. O tem vprašanju se je namreč upravno-sodna praksa že večkrat izrekla in sta tako Upravno kot Vrhovno sodišče zavzela stališče, da sta ocenjevanje in ocena, kot njegova posledica, opravilo strokovne narave, s katero se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost, zato upravni spor glede ocene ni mogoč (sklep Vrhovnega sodišča I Up 533/2008 z dne 17. 9. 2009, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010, sodba X Ips 188/2013 z dne 14. 4. 2015, sodba in sklep Upravnega sodišča I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009). Sodišče zato ne more presojati vsebinske pravilnosti ocen, ki so jih podali člani komisije za ocene tožničine disertacije v njihovih poročilih. Tako je sodišče v obravnavanem primeru opravilo (le) preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. V (vsebinsko) presojo odločitev toženke bi se namreč lahko spustilo le, če bi tožnica vzpostavila domnevo o obstoju diskriminacije, česar pa tožnica v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje.

21. Tako tudi ni utemeljen ugovor, da je bila kršena tožničina pravica do vsebinske obravnave pravilnosti ocene doktorskega dela. Kot je sodišče že pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, se v samo pravilnost ocene doktorskega dela tako sodišče, pa tudi pritožbeni organ, ne more spuščati.

22. Ker za odločitev niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

23. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je med tožnico in toženko namreč sporno glede vsebine ocen predložene doktorske disertacije, v zvezi s čimer tožnica in toženka predlagata izvedbo dokazov (tožnica postavitev izvedenca ustrezne ... stroke, toženka pa zaslišanje prič - vseh treh ocenjevalcev tožničine doktorske disertacije), kar pa sodišče, kot že pojasnjeno, ni pristojno presojati. To pomeni, da predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, zato je sodišče njihovo izvedbo zavrnilo. Dokazni predlog tožnice za zaslišanje strank, ki ga je podala v zvezi z možnostjo zaključka njenega doktorskega študija po starem sistemu, pa glede na vse zgoraj navedeno tudi ne bi mogel vplivati na odločitev v zadevi. Sicer pa je vprašanje teka rokov za zaključek študija po starem sistemu pravno vprašanje, ki ga ni mogoče dokazovati z zaslišanjem strank. Dokazni predlog toženke za zaslišanje njene odgovorne osebe pa je nesubstanciran, saj ni konkretizirano pojasnila, katero dejstvo s tem dokaznim predlogom dokazuje.