Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če manjka ena od zunanjih okoliščin, ki kaže na življenjsko skupnost (v konkretnem primeru - če partnerja ne živita skupaj in za to ni objektivnih razlogov: študij ali zaposlitev v drugem kraju, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi), ni pogojev za izvenzakonsko skupnost.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem V.M.(1), rojenem 31. 8. 1949, in da je toženec kot zakoniti dedič dolžan tožnici v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila kot solastnica nepremičnine parc. št. 680 – vinograd v izmeri 2000 m2, travnik v izmeri 1698 m2, 681 – gozd v izmeri 3054 m2, travnik v izmeri 1000 m2 in 186.S – stavbišče v izmeri 32 m2, vpisanih v vl. št. 167 k.o. C. do 14/180, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 28.167,25 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, tožnica pa je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 4.879,27 EUR, ki jih je v primeru zamude dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, da tožnica ni uspela dokazati, da je razmerje s pokojnim ustrezalo pravnemu standardu izvenzakonske skupnosti. Razmerje med tožnico in pokojnim je bilo specifično zaradi posebnih okoliščin, tako na strani tožnice kot tudi pokojnika. Pokojni je bil posebnež, ki se je občasno vdajal alkoholu. Zdravil se je v Nemčiji, kjer je bil zavarovan in je prejemal pokojnino. Razpet je bil med življenjem v Sloveniji in obiski v Nemčiji, kjer je zaradi slabih premoženjskih razmer živel pri svojI bivši ženi. Tožnica ni bila nikoli z njim v Nemčiji, ker si nista mogla privoščiti nastanitve, tožnica pa ni smela in tudi ni želela stanovati pri bivši ženi. Tožnica je skrbela za svojo invalidno hčer, zaradi katere ni veliko zapuščala svojega doma. Skrb za invalidnega otroka ju je zbližala, saj se je pokojni z otrokom ukvarjal in tožnici pomagal pri oskrbi otroka. Poleg skrbi za hčerko je bil razlog, da se nista skupaj preselila na V. tudi ta, da ni bilo urejeno lastništvo hiše, zaradi česar tožnica ni hotela oddati svojega stanovanja. Stanovanje je bilo v času življenja hčerke premajhno za skupno življenje, po njeni smrti pa sta se dogovarjala, da pokojni uredi lastništvo s sorodniki in pričneta urejati hišo na V.. Pokojnikovi sestri sta zatrjevali, da izvenzakonska skupnost ni obstajala, ker sta imeli interes, da njun nečak ne izgubi dela zapuščine. Iz pisne izjava sestre I. Ž., ki jo je poslala tožnici in razglednice, ki jo je poslala druga sestra izhaja, da je izvenzakonska skupnost obstajala. Tožnica in pokojni sta živela kot mož in žena, obnavljala sta stanovanje z namenom, da bi si skupaj ustvarila skupno bivališče. Pri tem ni bistveno, kdo je prispeval sredstva za obnovo, še posebej ob dejstvu, da se je večino delalo brez delavcev z materialom, ki je že obstajal. Prvo sodišče je napačno ocenilo listino, iz katere izhaja, da je bila tožnica na podlagi pristopne izjave pokojnega vključena v njegovo zavarovanje, kakor tudi neporočeni otroci življenjskega partnerja do 30. leta starosti. Pokojni takšnega zavarovanja ne bi sklenil, če ne bi imel interesa živeti s tožnico.
Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake posledice po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2), kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če
ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR).
Povsem enako določbo vsebuje drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju, ki taki osebi daje status zakonitega dediča. Izvenzakonska skupnost mora imeti vse značilnosti zakonske zveze, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjsko oziroma ekonomska skupnost. P
ritožbenega sodišča enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da razmerje med tožnico in pokojnim ne izpolnjuje pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Navedeni zaključek izhaja iz ugotovitve, da večina elementov, ki so potrebni za obstoj izvenzakonske zveze ni bil izkazan. Tožnica ni zatrjevala(3), da je s pokojnim skupno bivala, navajala pa je razloge in okoliščine, zaradi katerih med tožnico in pokojnim ni bilo skupnega življenja, vendar je že sodišče prve stopnje te okoliščine upoštevalo in pravilno ocenilo, da gre bolj za subjektivne okoliščine na strani tožnice, zaradi katerih ni želela živeti v pokojnikovi hiši na M. ali na V., objektivno gledano pa tožnica in pokojni, ki sta razpolagala vsak s svojim premoženjem (pokojni je bil npr. solastnik hiš na M. ter na V.), nista imela realnih ovir, da ne bi na eni lokaciji ustvarila skupnega bivanja. Obstajala je možnost skupnega bivanja, ker pa tožnica in pokojni nista želela živeti skupaj, ni izkazan obstoj zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna, če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati (študij, zaposlitev v drugem kraju ali državi, zdravstveni ali starostni razlogi, nasilna ločenost partnerjev, ipd.). Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati(4). Okoliščine, ki so bile predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (tožnica naj se ne bi preselila na V. zato, ker ni bilo urejeno lastništvo hiše, v hišo na M. pa zato, ker naj bi tožnici grozila pokojnikova bivša žena), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo objektivnih razlogov za možnost spregleda pogoja skupnega življenja. Glede na to, da sta tožnica in pokojni razpolagala z določenim premoženjem, bi lahko v 10 letih (toliko naj bi trajala po zatrjevanjih tožnice njena zveza s pokojnim), v kolikor bi si to želela oba, našla možnost za skupno bivanje in tudi dejansko zaživela skupaj. Pokojni se je tudi odseliti iz M. in se preselil na V., kjer se je vedno bolj vdajal alkoholu, kar le še dodatno potrjuje, da tožnica in pokojni nista imela volje po skupnem življenju. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožnica in pokojni nista skupaj živela v tožničinem stanovanju na M., ker je bilo stanovanje v času življenja hčerke premajhno za skupno življenje, vendar pa predstavljajo te pritožbene trditve pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. členom Zakona o pravdnem postopku (5)). Razmerje med tožnico in pokojnim ni imelo elementov ekonomske skupnosti, kar še dodatno potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da zunajzakonska skupnost ni obstajala. Ostali dokazi (pismo, razglednica, zavarovalna polica) zato ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov, da izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim ni izkazana. Dopis zavarovalnice kaže na to, da je pokojni tožnico predstavil zavarovalnici kot življenjsko partnerico, kar bi kazalo na obstoj enega od potrebnih elementov za obstoj izvenzakonske skupnosti (volja partnerjev, da drug drugega sprejmeta kot življenjskega partnerja), ne pa tudi na obstoj drugih objektivnih elementov (npr. skupno bivanje).
Subjektivni element izvenzakonske skupnosti po oceni pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen, saj je pokojni na (daljša) zdravljenja v Nemčijo hodil sam, brez tožnice. V kolikor bi tožnica in pokojni sprejela drug drugega kot življenjskega partnerja in bi bila med njima tista vsebina čustvenega razmerja oziroma notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, bi kljub določenim oviram, ki jih sicer tožnica prvič zatrjuje v pritožbi, zaradi česar predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto ( prvi odstavek 337. člena ZPP), vsaj po smrti njenega otroka, pokojnega spremljala na zdravljenje v Nemčiji. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti izpovedb sester pokojnega, ki sta zanikali obstoj izvenzakonske skupnosti, iz razloga, ker naj bi imeli kot teti toženca interes za tako pričanje, ni utemeljen. Zgolj zato, ker sta omenjeni priči v sorodstvenem razmerju s tožencem, to še ne pomeni, da nista resnicoljubni oziroma verodostojni. Poleg tega dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na oceni vseh dokazov skupaj (in vsakega dokaza posebej) in ne le na izpovedbi omenjenih prič (glej izpovedbe prič C.K., M. in B.S., E.T., V.D., ki niso v sorodstvenem razmerju s tožencem, so pa v bistvenem skladne z izpovedbami sester pokojnega glede vsebine razmerja med tožnico in pokojnim).
Tožnica v pritožbi zmotno meni, da je za konkretno zadevo bistvena pisna izjava sestre pokojnega I.Ž., iz katere naj bi izhajalo, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim obstajala. Sodišče prve stopnje te pisne izjave ni upoštevalo, ker je upoštevalo le neposredno izvedene dokaze (med drugim tudi izpovedbo I.Ž.). Pritožbeno sodišče ocenjuje takšno postopanje sodišča prve stopnje kot pravilno, saj je tožnica pridobila pisno izjavo pred 1. 10. 2008, torej še preden je začela veljati določba 236.a člena ZPP, ki določa možnost predložitve pisnih izjav prič, poleg tega pa skladno z navedeno določbo ZPP pisne izjave prič ni mogoče predložiti brez soglasja sodišča, tega pa tožnica pred 1. 10. 2008 ni mogla pridobiti, kasneje pa ji ga sodišče prve stopnje (očitno) tudi ni dalo. Tudi sicer pa sama pisna izjava omenjene sestre pokojnega po oceni pritožbenega sodišča, glede na ostale izvedene dokaze, ne bi mogla predstavljati podlage za drugačen zaključek oziroma drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, in ker pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).
(1) V nadaljevanju se za V.M. uporablja izraz „pokojni“.
(2) V nadaljevanju ZZZDR.
(3) Tako pred sodiščem prve stopnje, kot v pritožbi.
(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 391/2005. (5) V nadaljevanju ZPP.