Jedro

Zagovornica obs. I.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija le dokazno oceno sodišč, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odst. 420. čl. ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. I.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. I.L. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 26.11.1996 spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 303. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 69. člena KZ mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema kladiva, na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.1.1997 deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojenca in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izreklo, da se obsojencu ne izreče varnostni ukrep odvzema kladiva, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. I.L. je dne 20.3.1997 vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornica obs. I. L. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter v zvezi s tem zatrjuje, da so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju, pa iz razlogov zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja namreč, da so ugotovitve sodišča zmotne, ker temeljijo na izpovedbah prič D. in K., ki se v bistvenih delih med seboj močno razlikujeta. Enake razloge je zagovornica obs. I.L. navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je že pritožbeno sodišče v sodbi prepričljivo pojasnilo, da kljub temu da priča M.K. v svoji izpovedbi res ni bil dosleden, ko je enkrat trdil, da je videl, da je obsojenec udaril policista D., drugič pa, da je videl le njegov zamah proti policistu, ni mogoče odrekati verodostojnosti pričama M.K. in Z.D., zlasti še, ker je bila sled poškodbe pri policistu Z.D. izkazana. Zagovornica obs. I. L. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija le dokazno oceno sodišč, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).