Jedro

Odločba komunalnega inšpektorja o odstranitvi lesenih barak je upravni akt prve stopnje, zato zoper njo ni dovoljena tožba v upravnem sporu, ampak redno pravno sredstvo pritožbe v skladu z določbami ZUP. V upravnem sporu odloča sodišče le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1969/2000-3 z dne 30.10.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka zavrglo tožbo tožeče stranke in z 2. točko izreka zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tožnica je vložila tožbo proti odločbi Komunalnega inšpektorja občine G. z dne 13.10.2000, s katero je ta tožnici odredil, da mora v roku sedmih dni oziroma najkasneje do 3.11.2000 odstraniti svoje lesene barake, ki jih je na zemljiščih postavila brez dovoljenja lastnikov, in se preseliti z vsemi osebami in predmeti iz parcel št. 2137/3, 1249, 1248/5, 1248/7, 1248/2, 1248/6, 1248/1, 1248/11, 1248/13, 1250/1, vse k.o. G. naselje in iz parc. št. 926/2, 1008/4, obe k.o. S.v., na parc. št. 870/3 in 873/5, obe k.o. S.v. V primeru, če tožnica tega ne bi storila, bo na njene stroške opravljena upravna izvršba, ki jo bo izvedla pooblaščena organizacija. Pritožba zoper odločbo komunalnega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo iz razloga, ker izpodbija odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje, ki je po mnenju sodišča ni mogoče uvrstiti med akte, zoper katere je na podlagi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) dopustno sodno varstvo pred upravnim sodiščem v upravnem sporu. Sodišče mora v okviru predhodnega preizkusa tožbe, pa tudi ves čas postopka paziti na razloge, ki so taksativno navedeni v 1. odstavku 34. člena ZUS. Če sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe v posamezni zadevi ugotovi, da je podan katerikoli izmed razlogov, ki so taksativno navedeni od 1. do 6. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, je dolžno tožbo zavreči s sklepom. V obravnavanem primeru iz navedb tožbe in tožbenih prilog izhaja, da tožnica s tožbo izpodbija akt inšpekcijskega organa prve stopnje in torej ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). Na podlagi navedenega je v primerih, kakršna je obravnavana sporna zadeva, ko se s tožbo v upravnem sporu izpodbija posamični akt, dokončnost posamičnega akta procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za odločanje sodišča v upravnem sporu. Po pregledu tožbenih navedb in podatkov listin, ki jih je tožnica priložila tožbi, pa sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne zatrjuje niti ni izkazala izpolnjevanja navedene procesne predpostavke, ki pa mora biti izpolnjena za odločanje sodišča o sodnem varstvu pravic in pravnih interesov strank v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice zoper odločbo komunalnega inšpektorja.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala obstoja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Po določbi 30. člena ZUS organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz o vložitvi tožbe. Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitev upravnega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. V obravnavanem primeru tožnica ni opredelila pravne podlage za izdajo zahtevane začasne odredbe in ni navedla, na katero izmed določb 1. ali 2. odstavka 69. člena ZUS opira svojo zahtevo. Vendar iz predloga, da naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da tožnica sodišču predlaga izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS se začasna odredba izda, ko tožeči stranki grozi prisilna izvršitev upravnega akta in če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje pa pogoji, določeni v 30. členu ZUS, niso izpolnjeni. Zahteva za izdajo začasne odredbe mora biti najprej vložena pri organu iz 2. odstavka 30. člena ZUS. Šele če navedeni upravni organ o zahtevi ne odloči najpozneje v sedmih dneh, je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Tožnica v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da bi bila podana navedena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 69. člena ZUS, niti ni izkazana vročitev take tožničine vloge pristojnemu organu, sama zahteva pa je bila sodišču podana že dne 27.10.2000, torej pred potekom roka iz 3. odstavka 30. člena ZUS. Sodišče prve stopnje zaključuje tudi, da ni izpolnjen pogoj, da bi se z izvršbo izpodbijanega upravnega akta tožnici prizadela težko popravljiva škoda, glede na razloge, iz katerih je sodišče zavrglo tožbo o sami stvari.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, ponavlja navedbe tožbe. Izpodbijana upravna odločba temelji na odloku, ki prepoveduje taborjenje in določa, da je treba skrbeti za vzdrževanje zunanjega videza objektov. Tožnica pa z družino že osemnajst let stanuje v baraki in ne tabori. Zunanji videz barake pa je bil zadnjih osemnajst let očitno ustrezen. Sam izrek odločbe je neizvršljiv in kaže na to, da organ, ki jo je izdal, sploh ne ve, kje tožnica stanuje in zato navaja kar 12 parcelnih številk na območju dveh katastrskih občin. Ustava RS določa, da je Slovenija pravna in socialna država, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so zagotovljene vsem enako, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik in vero. V Sloveniji je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic, zagotovljena pravica do pravnega sredstva, vsakdo ima pravico, da si izbira prebivališče, zagotovljena je pravica do zasebne lastnine, nedotakljivosti stanovanja, človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter zasebnostnih pravic.

Zastopniki tožnice so napisali pritožbo na župana, ki je po TV izjavil, da bo odločba realizirana, zaprosili so za odložitev izvršbe, vložili pa so tudi tožbo na upravno sodišče in predlagali izdajo začasne odredbe. Zastavlja se vprašanje ali naj se zaprosi za odložitev podiranja barak šele potem, ko so te že podrte in ali naj se potem vložijo odškodninske tožbe z rokom trajanja v povprečju sedem let. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo, ki jo je vložila tožnica proti izpodbijani odločbi in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe ter pri tem navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Tožnica s tožbo izpodbija upravni akt, ki ga je izdal organ prve stopnje. Zoper upravni akt prve stopnje pa ni dovoljena tožba v upravnem sporu, ker je dovoljeno redno pravno sredstvo pritožbe v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku. V upravnem sporu odloča pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, kar pa izpodbijana odločba komunalnega inšpektorja, prav zaradi navedenega ni. Tako v konkretnem primeru ni izpolnjena temeljna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pravilna in zakonita.

Tožnica je zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS. Začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS se lahko zahteva, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. V konkretnem primeru tožnica navaja le, da je zahtevala odložitev izvršitve izpodbijanega akta, ni pa o tem predložila nobenega dokaza, prav tako pa ni izkazala morebitne negativne odločitve pristojnega organa oziroma poteka sedemdnevnega roka, v katerem organ ni odločil. Izpolnitev teh pogojev, ki so celo procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, tako ni izkazana.

Pritožba tožnice ni jasna, saj določno ne navaja vsebine pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Iz pritožbe tudi ni razvidno, v katerem delu izpodbija sklep o zavrženju tožbe in v katerem delu sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani konkretni pritožbeni razlogi, na katere se v uvodu pritožbe sklicuje tožnica in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.