Jedro

Tožena stranka ne more, ne da bi upoštevala načelo domneve nedolžnosti (27. člen ustave RS), sprejeti oceno, da bi sprejem tožeče stranke pomenil nevarnost za javni red države, če je ugotovila, da teče zoper tožečo stranko kazenski postopek za dve kaznivi dejanji, dokler ta postopek ni končan s pravnomočno sodbo o krivdi tožeče stranke za storjeni kaznivi dejanji oz. mora v takem primeru počakati na pravnomočno sodbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve R Slovenije z dne 12.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v skladu z pogoji 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije s pravočasno vlogo zaprosil za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje oba pogoja po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Na podlagi vpogleda v sodbo temeljnega sodišča z dne 24.4.1987, ki je postala pravnomočna dne 6.6.1987, pa je tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku zaradi storjenega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ Republike Slovenije izrečena kazen treh mesecev zapora, pogojno za dobo enega leta. Poleg tega pa je tožena stranka na podlagi obvestila temeljnega sodišča ugotovila, da zoper tožnika pred navedenim sodiščem teče kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin ter prikrivanja. Tožena stranka na podlagi proste presoje vseh v upravnem postopku izvedenih dokazov ter v skladu z diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki jo tožena stranka citira, ocenjuje, da bi s sprejemom tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstajala nevarnost za javni red Republike Slovenije. To pa ne glede na načelo domnevne nedolžnosti, dokler v kazenskem postopku ni s pravnomočno sodbo ugotovljena kazenska odgovornost za storjeno kaznivo dejanje. Okoliščina, da zoper tožnika teče kazenski postopek za dve kaznivi dejanji, od teh dveh za eno istovrstno kaznivo dejanje, za katerega je bil tožnik že pravnomočno obsojen, je po mnenju tožene stranke bistvena za utemeljitev, da bi sprejem tožnika pomenil nevarnost za javni red države, predvsem iz bojazni, da bo tožnik kazniva dejanja ponavljal tudi v prihodnje. Zaradi navedenega tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da kaznovanosti za klasični kriminal ni mogoče enačiti z nevarnostjo za javni red države. To jasno izhaja tudi iz tega, ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije ti dve oviri za sprejem v državljanstvo obravnava ločeno. Tako nasploh o kaznovanosti govori 6. točka 1. odstavka 10. člena tega zakona, o nevarnosti za javni red pa 8. točka 1. odstavka istega člena. Tudi 1. člen zakona o dopolnitvi zakona o državljantvu Republike Slovenije ta dva pogoja ločuje v dveh odstavkih. Zato je nevzdržno, kolikor ni ovir v z vezi s samo kaznovanostjo, da se ta ista kaznovanost opredeljuje kot splošen in ne tako jasno določen pojem ogroženosti javnega reda. Sicer pa tožena stranka tudi napačno razlaga diskrecijsko pravico, ki ji gre po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona. Diskrecijska pravica se namreč ne nanaša na ugotavljanje obstoja nevarnosti za javni red države, kot to tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Nevarnost ja javni red je namreč potrebno objektivno ugotoviti, ob objektivni ugotovitvi obstoja take nevarnosti pa je diskrecijska pravica tožene stranke, da prošnji ugodi ali pa, da jo zavrne. To jasno izhaja iz besedila 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, ki med drugim določa "... se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona." Sicer pa tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala drugih okoliščin konkretnega primera, kot so: da je prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo njegove žene in njegovih dveh otrok ugodila, da ima v lasti stanovanjsko hišo, v kateri biva, da je obrtnik, ki ima v Ankaranu tudi svojo obratovalnico. Če bi obveljala odločitev tožene stranke, bi se moral izseliti iz Slovenije. Tudi dovoljenja za začasno prebivanje namreč ne bi mogel dobiti, saj res ni videti logike v tem, da državljantva ne dobi zato, ker pomeni nevarnost za javni red Republike Slovenije, pri čemer bi se mu hkrati kot tujcu dovolilo bivanje v isti državi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, ker meni, da ni kršila niti procesnega niti materialnega prava. Predlaga, da sodišče potrdi zakonitost izpodbijane odločbe, tožbo pa zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS). Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka, ko ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, navaja, da je bila tožniku dne 24.4.1987 izrečena kazen treh mesecev zapora, pogojno za dobo enega leta, zaradi storjenega kaznivega dejanja ponarejanja listin, kot tudi, da zoper tožnika pred navedenim sodiščem teče kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin ter prikrivanja. Kaznivo dejanje, za katero je bil tožnik obsojen pred sedmimi leti na kazen treh mesecev zapora, pogojno za dobo enega leta, po presoji sodišča ne more biti edina podlaga za zaključek, da je pri tožniku podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Zato bo morala tožena stranka ponovno oceniti, ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red države in v primeru uporabe določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona navesti razloge za svojo odločitev.

Okoliščine oziroma dejstva, da zoper tožnika teče kazenski postopek za dve kaznivi dejanji, ki še ni končan s pravnomočno sodbo, pa tožena stranka ne bi smela upoštevati.

Sam tek kazenskega postopka za ugotovitev nevarnosti za javni red ni dovolj. Tek kazenskega postopka je le podlaga za prekinitev upravnega postopka za pridobitev državljanstva. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, določeno v 27. členu ustave Republike Slovenije, ki ga sama citira. Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).