Jedro

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na sodbo sodnika za prekrške.

Sodišče je tisto, ki v okviru oblikovanja dokazne ocene presoja verodostojnost in resnicoljubnost zaslišanih, pravilnosti ravnanja sodišča pa ni mogoče preverjati z uporabo dokaznih sredstev – izvedencem, temveč je to v domeni pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče 1. prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 do plačila (I. točka izreka), ter tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 393,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica pravočasno vložila dve pritožbi, in sicer prvo laično, drugo pa po svojem pooblaščencu. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter kot bistveno navaja, da so razlogi in zaključki v izpodbijani sodbi povsem protislovni (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodba pa tudi temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, kar je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe in obširno podaja svojo dokazno oceno. Policijska postaja Domžale je toženki v zvezi s predmetnim dogodkom izdala plačilni nalog za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ga je sodišče dolžno upoštevati, saj dejstva ugotovljena v opisu prekrška predstavljajo dejanski stan zadevnega historičnega dogodka. Izdani plačilni nalog (ki je po sodbi Okrajnega sodišča v Domžalah o zahtevi za varstvo zakonitosti postal pravnomočen) je javna listina, zato se v njem navedene dejanske okoliščine in ugotovitve štejejo za resnične. Stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za kratek verbalni konflikt, je napačno, saj v tem primeru toženki ne bi bila izrečena globa za očitani prekršek. Nedvomno je šlo za eksces, saj se je tožnica tako prestrašila, da je padla v jok, nekaj dni kasneje pa jo je mučila tudi nočna mora. Zaključek sodišča prve stopnje, da so izrečene besede »premalo težke«, da bi lahko povzročile duševne bolečine, je napačen, saj je odziv in prizadetost posameznika zaradi določenega dogodka subjektivne narave. Zaradi visoke intenzitete izrečenih besed in groženj se je tožnica bala za življenje, zato je tudi poklicala policijo. Opozarja na pristranskost sodnice, ki je izdala izpodbijano sodbo, saj je A.D.(mož tožnice, ki je bil zaslišan kot priča) z njo v daljšem sporu. Pristojnemu sodišču predlaga, da postavi sodnega izvedenca, ki bo ugotovil, da je J.D. podal krivo izpovedbo. Z vrta (kjer se je po njegovih navedbah nahajal v trenutku obravnavanega dogodka) namreč zaradi visoke žive meje in poletnega zelenja nikakor ni mogel videti dogajanja, o katerem je izpovedoval. Predlaga, da pritožbeno sodišče izda vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje glede višine. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v celoti.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpno obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da iz izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so bile zmerljivke izrečene (9. - 16. točka obrazložitve), ter se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je namreč popolna, logična ter podprta z življenjskimi argumenti. Njena pritožbena graja, kjer tožnica izpostavlja posamezne stavke zaslišanih, je neutemeljena. Pritožbenega sodišča dokazna ocena, ki jo v pritožbah napravi tožnica, ne prepriča, saj temelji na iz zaslišanj iztrganih delčkih, ki jih tožnica prilagodi tako, da ustrezajo njeni tožbeni tezi, medtem ko celotno branje zaslišanj pripelje do drugačnih ugotovitev, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje. Ponavljanje tožbenih navedb, za katere ni opore v izvedenih dokazih, tako ne more biti uspešno. Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o procesnih kršitvah (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče zagrešilo pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev ni.

6. Tožnica torej, kot sledi iz dejanskih ugotovitev, zapisanih v izpodbijani sodbi, ni dokazala, da bi se škodni dogodek zgodil (konkretno ni dokazala, da bi ji toženka izrekla besede, ki naj bi ji povzročile nepremoženjsko škodo („prasica debela“, „ubila te bom“, „kurba rejena“...)), zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (materialnopravno) pravilna, vsako nadaljnje razpravljanje o obliki in višini škode pa brezpredmetno.

7. Pritožbena navedba tožnice, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati toženki izdani plačilni nalog (opr. št. 000009991599 z dne 6. 8. 2011) in sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah v zadevi o prekršku z dne 27. 6. 2012, opr. št. P 207/2011-14, (priloga A3), je neutemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se 14. člen ZPP nanaša zgolj na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na sodbo sodnika za prekrške. Plačilni nalog je, kot sicer pravilno navaja tožnica, javna listina, a ob tem očitno spregleda četrti odstavek 224. člena ZPP, ki omogoča dokazovanje, da so v javni listini zapisana dejstva neresnično ugotovljena. Sodišče v skladu z navedenim na dejstva, ugotovljena v plačilnem nalogu, ni absolutno vezano, temveč zanj velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Toženki je v tej pravdi uspelo izpodbiti domnevo resničnosti dejstev iz odločbe o prekršku.

8. Dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je J.D. podal krivo izpovedbo, ni utemeljen. Sodišče je tisto, ki v okviru oblikovanja dokazne presoja verodostojnost in resnicoljubnost zaslišanih, pravilnosti ravnanja sodišča pa ni mogoče preverjati z uporabo dokaznih sredstev – izvedencem, temveč je to v domeni pritožbenega sodišča. 9. Pritožbena navedba tožnice, da je njen mož (v postopku zaslišan kot priča) v sporu s sodnico, ki je izdala sodbo na prvi stopnji, smiselno predstavlja zahtevo za izločitev sodnice po 6. točki 70. člena ZPP. Toda stranka mora izločitev sodnice zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do konca obravnave pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek 72. člena ZPP), česar tožnica ni storila. Sicer pa pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da zgolj zavrnitev predlogov za zavarovanje dokazov, ki jih je v drugih pravdnih postopkih podal tožničin mož, ne daje podlage za dvom o pristranskosti sodnice.

10. Na podlagi zgoraj obrazloženega in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).