Jedro

Obvestila po 1. odstavku 148. člena ZKP nimajo lastnosti dokazov v formalnopravnem smislu, vendar so to dokazi v spoznavnem pomenu, ki jih je v povezavi s procesno relevantnimi dokazi dovoljeno upoštevati pri presoji, ali so dani pogoji za pripor. Obvestila, ki so jih dale policiji presumptivno privilegirane priče, se po 2. odstavku 83. člena ZKP izločijo šele takrat, ko se te priče v skladu z 236. členom ZKP odrečejo pričevanju.

Ko gre za kazniva dejanja s prvinami nasilja, je na podlagi istih okoliščin praviloma mogoče sklepati tako o ponovitveni nevarnosti, kot tudi o tem, ali je odreditev pripora zoper osumljenca zaradi varnosti neogibno potrebna.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega J.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 29.9.2004 na podlagi 2. točke 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljenega J.F. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki je začel teči od 27.9.2004 od 8.40 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 30.9.2004 zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako ravnanje sodišča po vložnikovem videnju pomeni tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) in ustavne pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. Poudarja tudi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj da je bil zoper osumljenca odrejen pripor na podlagi dokazov, na katere se sodna odločba ne sme opirati. Prav tako meni, da ni podan noben od pogojev za odreditev pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja zatrjevani bistveni kršitvi na podlagi napačnega pravnega izhodišča, da se na obvestila, ki jih je policija pridobila od oseb na podlagi 1. odstavka 148. člena ZKP, odločba o odreditvi pripora ne bi smela opirati. Osumljenčev zagovornik ima sicer prav, da navedena obvestila nimajo lastnosti dokazov v formalnopravnem smislu, vendar so to dokazi v spoznavnem pomenu, ki jih je v povezavi s procesno relevantnimi dokazi dovoljeno upoštevati pri presoji, ali so dani pogoji za pripor. Obvestila, ki so jih dale policiji presumptivno privilegirane priče, se po 2. odstavku 83. člena ZKP izločijo šele takrat, ko se te priče v skladu z 236. členom ZKP odrečejo pričevanju.

Preiskovalna sodnica je navedla obširne razloge (6. odstavek na 5. strani in 1. odstavek na 6. strani prvostopenjskega sklepa), ki kažejo, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni J.F. storil kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Sklepa prve in druge stopnje tvorita povezano celoto, zato zunajobravnavni senat, ki se je v celoti strinjal z argumentacijo, na podlagi katere je preiskovalna sodnica ugotovila obstoj utemeljenega suma, teh okoliščin ni bil dolžan še enkrat ponavljati.

Osumljenčev zagovornik je tudi v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje zatrjeval, da se sodba ne bi smela opirati na obvestila oseb, ki so jih ta dala policiji, in da je zato, ker na njih temelji, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Čeprav določba 1. odstavka 403. člena ZKP v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep ne napotuje na smiselno uporabo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, pa mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presoditi kršitve zakona, uveljavljane v pritožbi, saj v nasprotnem ne bi bilo zadoščeno osumljenčevi ustavni pravici do učinkovite pritožbe. Drži navedba v zahtevi, da sodišče druge stopnje na navedeno pritožbeno trditev ni izrecno odgovorilo, vendar zgolj zaradi tega izpodbijani pravnomočni sklep še ni nezakonit. Obrazloženo je že bilo, da obvestila dana policiji po 1. odstavku 148. člena ZKP, niso nedovoljeni dokazi, zato opustitev utemeljenosti presoje teh trditev v odločbi sodišča druge stopnje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vložniku zahteve tudi ni mogoče pritrditi, da v izpodbijani pravnomočni odločbi niso navedene okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bo osumljenec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Prav tako nima prav, da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in na ta način prekršeni tudi osumljenčevi ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora (2. odstavek na 6. strani) navedla, da naj bi bil osumljenec močno nasilen do celotne družine, da se je to nasilje samo še stopnjevalo in da naj bi v posledici takega njegovega ravnanja bilo prizadeto fizično in duševno zdravje oškodovancev, tudi mladoletnih V.F. in D.C. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je tudi zapisano, da osumljenec prekomerno zlorablja alkohol, v vinjenem stanju pa da je nasilen ter da ima po lastnih navedbah težave z živci, iztiri pa ga že vsaka najmanjša nepravilnost, do svojega ravnanja pa naj bi bil popolnoma nekritičen. Pojasnjeno je tudi, da oškodovanci nimajo moči, da bi se ubranili pred takim osumljenčevim nasiljem, zaradi katerega so tako prestrašeni, da se razen v najhujših primerih bojijo poklicati pomoč. Preiskovalna sodnica je v utemeljitvi tega dela odločbe navedla tudi vsebino obvestila sosede osumljenčeve družine K.K., ki je opisala pretresenost D.C., ko mu je povedala, da so v zvezi s osumljenčevim ravnanjem poklicali policijo. Vse te ugotovitve v sklepu sodišča prve stopnje je treba povezovati tudi s konkretnim opisom štirih izvršitvenih dejanj, s katerimi naj bi osumljenec udejanil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. S presojo, da te okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bo osumljenec ponovil kaznivo dejanje, se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje in se glede tega v 7. odstavku na 2. strani sklepa tudi izrecno opredelilo. Zato je treba nasprotna zatrjevanja zahteve, da izpodbijani sklep v tem pogledu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zavrniti kot neutemeljena.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo, da je ostala presoja sodišč glede neogibnosti pripora na ravni golih zatrjevanj, ne da bi bila navedena konkretna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o sorazmernosti ukrepa, uporabljenega zoper osumljenca zaradi odprave ponovitvene nevarnosti.

Preiskovalna sodnica je svojo oceno o obstoju tega pogoja za odreditev pripora utemeljila z navedbami, da je glede na težo kaznivega dejanja in njegove posledice, ki jih čutijo predvsem osumljenčevi otroci, očitno, da se poleg njih čutijo ogrožene tudi sosedje in da je pripor zato sorazmeren teži očitanega kaznivega dejanja in tudi edini učinkoviti ukrep, ki bo osumljencu v bodoče preprečil nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. Sklep preiskovalna sodnice je seveda treba presojati tudi v povezavi z okoliščinami, ki jih je upoštevala pri ugotovitvi obsojenčeve ponovitvene nevarnosti. Ko gre za kazniva dejanja s prvinami nasilja, je na podlagi istih okoliščin praviloma mogoče sklepati tako o ponovitveni nevarnosti, kot tudi o tem, ali je odreditev pripora zoper osumljenca zaradi varnosti neogibno potrebna. Z navedbami, da stopnja ogroženosti, četudi bi dejansko sploh bila podana, ni presegala verbalnih groženj, pa vložnik izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v napadanem pravnomočnem sklepu. Iz sklepa je namreč tudi razvidno, da naj bi osumljenec grobo pretepal ženo M.F. in ji, tako kot otrokom, B., V. in D. grozil s sekiro in nožem ter da jih bo pobil, z nožem v roki pa od hčerke B.C. zahteval v gostilni, naj se sleče do nagega. Zaradi takega osumljenčevega ravnanja pa da se vsi oškodovanci počutijo močno ogrožene in prestrašene ter so pred njegovim nasiljem bežali iz stanovanja, se zatekali k sosedom, pastorek D.C. pa naj bi dvakrat iskal pomoč tudi v kriznem centru. Take okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je podan tudi tretji pogoj za pripor, torej njegova neogibnost zaradi zagotavljanja varnosti ljudi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik osumljenega J.F., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.