Jedro

Če je tožnik zahteval odpravnino po 36.a členu z upoštevanjem njegove bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, po Kolektivni pogodbi za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96) pa mu pripada neto plača, niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, če v tožbi ni podatkov o njegovi neto plači

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odpravnino v znesku 4.574.019,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.9.1997 dalje do plačila, v 8 dneh, ter mu povrne stroške postopka v zneskih 48.740,00 in 24.370,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da je pripravila predlog izvensodne poravnave, s katerim se je načeloma strinjala tudi pooblaščenka tožnika. Prav zaradi pripravljenosti tožnika, da bi prišlo do izvensodnega dogovora, tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo. Po prejemu dopolnjenega predloga izvensodne poravnave z dne 4.11.1999 se pooblaščenka tožnika ni več oglasila.

Tožnik v odgovoru na pritožbo izpodbija pritožbene navedbe. Te niso točne, saj je v zvezi s spornim razmerjem tožena stranka stopila v konktakt s pooblaščenko tožnika šele 15.12.1999, rok za posredovanje odgovora na tožbo pa je potekel že 9.10.1999. Tožena stranka očitno poskuša zavlačevati postopek.

Pritožba je utemeljena.

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), temveč le iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 338. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere bistvene kršitve določb postopka, med temi tudi kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so izrečno navedeni v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti niso podani. Nerelevantno je, ali si je tožena stranka (morda) že od začetka postopka prizadevala za izvensodno rešitev spora, saj to dejstvo (tudi če bi bilo res podano), nikakor ne vpliva in ne more vplivati na to, da sodišče ne bi bilo dolžno postopati v skladu s 318. čl. ZPP in za izdajo zamudne sodbe upoštevati samo pogoje po tem členu.

Pač pa iz razlogov po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka v konkretni zadevi ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Tožnik je zahteval izplačilo odpravnine po 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 71/93) v znesku 4.574.019,00 tolarjev. Za izračun tega zneska je upošteval podatke o njegovi bruto plači v zadnjih 3 mesecih dela, višina povprečne bruto plače v tem obdobju (od 1.6. do 31.8.1997) pa izhaja iz potrdila o višini plače z dne 15.9.1997, ki ga je izdala tožena stranka. Tožnik je v tožbi tudi navedel, da je prepričan, da mu pripada odpravnina v višini bruto plače. Ker zakon tega ne določa natančno, je po njegovem mnenju potrebno izhajati iz v naši državi uveljavljenega sistema bruto plač.

Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, oz. je menilo, da tožniku pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu z upoštevanjem povprečne bruto plače v zadnjih 3 mesecih dela, kar pa ni pravilno.

Iz 4. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 17.6.1996 izhaja, da se sklicuje tudi na ureditev po Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 12/91 in 71/94), torej je v spornem obdobju za toženo stranko in pri njej zaposlene delavce, med njimi tudi tožnika, vsaj za določitev odpravnine trajno presežnemu delavcu, potrebno uporabiti Kolektivno pogodbo za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96). Ta kolektivna pogodba v 3. odst. 67. čl. izrečno določa, da je delodajalec dolžan izplačati trajno presežnemu delavcu, ki je bil zaposlen pri njem najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj ene polovice neto delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas v zadnjih 3 mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Iz tega izhaja, da tožnik ni upravičen do odpravnine z upoštevanjem bruto, temveč neto plače. Podatkov o njegovi neto plači v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki v spisu ni.

Glede na navedeno je bilo potrebno iz razloga po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila, odločitev o stroških odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).