Jedro

Predlog za uvedbo preiskave je mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je izključena obdolženčeva krivda le, kadar ne bi bili podani pogoji niti za izrek varnostnega ukrepa.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega D. L. odredi le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 65359/2012 z dne 22. 12. 2012 zoper obdolženega D. L. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 65359/2011 z dne 24. 12. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, in sicer iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlog Okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora zavrne kot neutemeljen. V zahtevi navaja, da je sodišče zaključke o obstoju utemeljenega suma oprlo zgolj na izpovedbe oškodovancev, ki pa so v diametralnem nasprotju z zagovorom obdolženca L. ter soobdolženih B. Po oceni zagovornika v obravnavani zadevi tudi niso podani priporni razlogi. Navaja, da podatki o vloženih kazenskih ovadbah ne smejo biti podlaga za odločanje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Priporni razlog begosumnosti pa ne more temeljiti na nepreverjenem predvidevanju, da je obdolženec državljan republike Hrvaške. Sodišče je po mnenju zagovornika pri odreditvi pripora ravnalo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti in subsidiarnosti, saj bi namesto pripora smelo odrediti največ ukrep obljube obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča. 3.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri razlogih zahteve ter še navedel, da sodišče, kljub podanemu predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ni ugotovilo, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost ter da ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov. Zagovornik izjavi prilaga psihiatrično izvedensko poročilo mag. M. V. z dne 9. 5. 2008, ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka II K 354/2006. B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurni preiskovalni sodnik zaključke o obstoju utemeljenega suma oprl na zapisnike o sprejemu ustnih ovadb, ki sta ju podala D. P. in R. J., zapisnik o ogledu, album fotografij ter obvestila o telesnih poškodbah, ki sta jih utrpela oškodovanca. Preiskovalni sodnik je vsebino listinske dokumentacije povzel ter napravil argumentiran in prepričljiv sklep o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje.

6. Vrhovno sodišče ne more slediti navedbam zagovornika, da sta izpovedbi oškodovancev v diametralnem nasprotju z zagovorom obdolženca ter da njuni izjavi o tem, da je denar zahteval najstarejši izmed sostorilcev, ne dajeta zanesljive podlage za sklep, da je bil to prav obdolženi L. S temi navedbami zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa Vrhovno sodišče opozarja, da v fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Verodostojnost obremenilnih dokazov bo lahko obramba izpodbijala v nadaljevanju tega kazenskega postopka.

7. Zagovornik odreditev pripora neutemeljeno izpodbija tudi z navedbami, ki jih je podal v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, in sicer, da gre pri obdolžencu za trajno duševno manjrazvitost, zaradi česar naj bi bila izključena njegova krivda in kaznivost. Sum na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava, niti ni ovira za odreditev pripora. Če je že ob sprožitvi kazenskega pregona podan sum, da gre za neprištevnega storilca, je namreč namen preiskave to okoliščino razjasniti ter ugotoviti, ali so podani pogoji za vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa. Glede na navedeno bi bilo predlog za uvedbo preiskave mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je izključena obdolženčeva krivda le, kadar ne bi bili podani pogoji niti za izrek varnostnega ukrepa(1), kar pa v obravnavnem primeru ni izkazano. Sum na obdolženčevo neprištevnost iz istih razlogov tudi ni ovira za odreditev pripora. Takoj, ko je zoper obdolženca, ki je v priporu, podan predlog za izrek varnostnega ukrepa, pa se takega obdolženca namesti v ustrezen zdravstveni zavod(2).

8.

V zvezi z navedbami zagovornika, da pri obdolžencu ni izkazana ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega dostavka 201. člena ZKP , Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v okviru presoje ponovitvene nevarnosti nepravilno upošteval dejstvo, da sta bili zoper obdolženca podani dve kazenski ovadbi zaradi drugih premoženjskih kaznivih dejanj. Po ustaljeni sodni praksi lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost v zadostni meri izkazana že z ostalimi okoliščinami, ki jih ugotavlja preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je imel obdolženec pri izvršitvi kaznivih dejanj med sostorilci vodilno vlogo, saj naj bi najprej od P. zahteval 10 €, ko pa mu je slednji rekel, da nima denarja, naj bi ga z roko udaril v predel glave ter med udarci ponovno zahteval izročitev denarja. Obdolženec naj bi oškodovanca nato še večkrat z roko udaril po glavi in brcnil v stegno desne noge. Nasilno pa naj bi se vedel tudi do drugega oškodovanca, R. J., saj naj bi mu skušal iztrgati torbico. Preiskovalni sodnik ugotavlja tudi, da je očitno, da obdolženec uživa alkohol, kar je pri mlajših osebah stimulativno pri odločanju o storitvi kaznivih dejanj, ter da obdolženec ni zaposlen, ne prejema nikakršnih nadomestil, ima pa tri mladoletne otroke.

9. Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bo obdolženec premoženjska kazniva dejanja ponavljal, preiskovalni sodnik pa je pravilno pojasnil tudi, da obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom.

10. Utemeljeno pa zagovornik v zahtevi opozarja, da pri obdolžencu ni izkazan priporni razlog begosumnosti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je preiskovalni sodnik presojo o obdolženčevi begosumnosti oprl na dejstvo, da celotna družina obdolženca, vključno s staršema, zunajzakonsko partnerico in otroci živi na območju Hrvaške, ki ni članica Evropske unije, ter da ni izključeno, da je tudi obdolženec državljan Republike Hrvaške, slednja pa lastnih državljanov zaradi izvedbe sodnih postopkov ne izroča. 11.

ZKP v 1. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Vrhovno sodišče je v zadevi XI Ips 35830/2011 z dne 1. 9. 2011 že pojasnilo, da p ri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Zgolj dejstvo, da obdolženčeva družina ne živi v Sloveniji, takšnega zaključka ne omogoča. Četudi je namreč podana verjetnost, da bo obdolženec odšel k svoji družini na Hrvaško, slednje še ne zadostuje za sklep, da se bo obdolženec tam tudi skrival in da njegovega prebivališča tudi s pomočjo mednarodne pravne pomoči ne bo mogoče izslediti oziroma bo zagotovitev njegove navzočnosti bistveno otežena. Druge okoliščine, ki bi utemeljevale takšno ravnanje obdolženca, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo. Zagovornik pravilno opozarja, da je obdolženec državljan Republike Slovenije ter ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, medtem ko dvojno državljanstvo ni izkazano. Kadar pa je podana zgolj bojazen, da bo obdolženec odšel v tujino, je potrebno najprej preizkusiti pogoje za izrek ukrepov po 195. in 195. b členu ZKP, odreditev pripora pa se lahko izkaže kot neogibno potreben ukrep le v primeru morebitne kršitve milejših ukrepov oziroma zavrnitve obljube iz 195. člena ZKP.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da razlog begosumnosti, kot pogoj za odreditev pripora, ni podan, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremenilo tako, da se pripor zoper obdolženega D. L. odredi le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V preostalem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj ostale uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), sodna taksa za obravnavo te zahteve ne bo odmerjena, saj je bilo zahtevi delno ugodeno (drugi odstavek 98. člena v zvezi z 98. a členom ZKP).

Op. št. (1): Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 1036. Op. št. (2): Glej določbo drugega odstavka 491. člena ZKP.