Jedro

Sodišči sta pravilno ocenili težo tožnikove poškodbe, potek zdravljenja in vse posledice, s katerimi se mora tožnik soočiti zaradi poškodbe. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako velikega obsega, da bi terjala še posebno individualizacijo pri odmeri odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odmerilo odškodnino: iz naslova telesnih bolečin 2.500.000 SIT od zahtevanih 3.800.000 SIT, iz naslova strahu 500.000 SIT od zahtevanih 700.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000 SIT od zahtevanih 10.000.000 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti vseh zahtevanih 500.000 SIT. Skupno je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 8.500.000 SIT od zahtevanih 15.000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je delno zvišalo odmerjeno odškodnino za telesne bolečine na 3.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 6.500.000 SIT. Skupno je tako odmerilo 10.500.000 SIT odškodnine.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da naslovno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Poudarja, da odmerjena odškodnina ni v skladu s sodno prakso in s kriteriji za odmero odškodnine in je zato bistveno prenizka.

Poudarja, da je tožnik mlad, da je pretrpel več, kot je mogoče razumeti in kot lahko razum dojame. Trpljenje, ki ga prenaša iz dneva v dan in ga bo vse življenje, razume lahko samo on. V reviziji opisuje telesne bolečine, ki jih je pretrpel in potek zdravljenja. Poudarja, da je bil dvakrat operiran, da je moral 8 mesecev nositi tritočkovni steznik, 2 leti in pol pa je nosil kovino v telesu. Za strah je odškodnina odmerjena prenizko, ker je bil tožnik ob nezgodi še skoraj otrok in kot tak se je moral soočiti s strahom, da bo umrl. Potem ko je bil operiran in se je zavedal, se je soočal s strahom, da bo ostal hrom. Kot mlad človek se je tožnik bal, da ne bo nikoli našel partnerke, da ne bo mogel imeti otrok in da ne bo dobil službe ter bo tako v breme svojih staršev. Odškodnina v denarju, kot jo je prisodilo sodišče, je prenizka, da bi v celoti pomenila satisfakcijo tožniku. Tožnik je bil na pragu življenja, ko se mu je življenje sesulo. Po 3 letih je moral ugotoviti, da praktično ne more najti dekleta oziroma da mora ženski, s katero se želi intimno zbližati, povedati, da se lahko zgodi, da bo nenadoma sredi ljubljenja mokra in pomazana z blatom. Tožnik mora celo življenje nositi plenice. Ne gre zgolj za to, da mora bolj poskrbeti za svojo osebno higieno in da mora večkrat prati, gre predvsem za to, da je mlad fant, ki je pravkar postal spolno zrel, ki je bil ravno na tem, da bi pričel iskati svojo družico, nenadoma ugotovil, da tega ne more storiti, ne da bi se izjemno ponižal. Tožnik se zaveda, da odškodnin ni mogoče tarifirati, da ni mogoče reči, da je pretrpel hujšo škodo kot nekdo, ki mu je bila odrezana roka, noga, ki je izgubil vranico ali kaj podobnega, pozna pa svojo bolečino, ki je neutolažljiva, saj se zaveda, da je pohaba dokončna, stalna in nepopravljiva. Tožnik prosi sodišče, da ponovno presodi o vprašanju, ali je bilo v tem postopku materialno pravo pravilno uporabljeno in odloči, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu utemeljenosti revizijskih trditev in pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 11.3.1994, ko je voznik avtomobila tožniku motoristu odvzel prednost. V nesreči je tožnik utrpel izpahnjen zlom prvega ledvenega vretenca. Tožnikovo zdravljenje je potekalo bolnišnično in to 85 dni. V tem času je 43 dni trpel hude telesne bolečine, 2 meseca stalne lahke in 1 mesec občasne lahke bolečine. Dvakrat je bil operiran v splošni anesteziji, 26-krat je bil izpostavljen RTG snemanju, 8 mesecev je nosil tritočkovni steznik, 2 leti in pol pa kovinski material v hrbtenici; 34-krat je bil pregledan pri različnih specialistih, v intenzivni negi je 13 dni prejemal sredstva proti strjevanju krvi, 3 dni je imel vstavljen kateter, 12-krat je bil soočen z zastojem urina in 7 dni je prejemal sintetične hormone ter 8 dni antibiotike, 1 mesec je imel gnojno vnetje operativne rane. Po zdravljenju v bolnišnici je tožnik opravljal fizioterapijo v zdravilišču in doma. Njegovo zdravljenje je v celoti trajalo 3 leta. Ob samem dogodku se je tožnik močno prestrašil, dolgo in intenzivno je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, v tem času pa je bil soočen tudi s strahom pred ohromitvijo. Tožnik ima tako anatomske kakor funkcionalne posledice: deformacijo prvega ledvenega vretenca, gibljivost prsno-ledvene hrbtenice je omejena za 21 %, ima nepopolno oživčenje spodnjih udov, ni zmožen kontrolirati uhajanja vode in blata, manj zmožen je za hitrost in domet hoje, dvigovanje bremen, počepanje, prav tako je oviran pri obračanju telesa. Podana je tudi možnost težav pri erekciji. Tožnik ima operativno brazgotino, vidna posledica poškodbe pa je pretirano ravna drža. Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR). Sodišče je tako dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo), saj je dolžno ločiti med manjšimi, večjimi in celo vseobsegajočimi oškodovanji. S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS). Tako odmerjena odškodnina tudi zagotavlja ohranitev njenega namena: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Posebno vlogo pri usmerjanju sodne prakse ima vrhovno sodišče. Revizijsko sodišče je preizkusilo očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri odmerjeni odškodnini in presodilo, da ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ocenili težo tožnikove poškodbe, potek zdravljenja in vse posledice, s katerimi se mora tožnik soočiti zaradi poškodbe. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako velikega obsega, da bi terjala še posebno individualizacijo pri odmeri odškodnine. Posebej to velja za pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je pravilno odmerilo odškodnino, ko je zvišalo odmerjeno odškodnino tako iz naslova telesnih bolečin, kakor tudi zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je, da se mora tožnik soočiti v nadaljnjem življenju s hudimi posledicami, ki so vsakodnevne in neodpravljive. Res je tudi, da je bil tožnik ob nesreči star 17 let, po poklicu avtoklepar in da je v svojem nadaljnjem življenju onemogočen za opravljanje svojega poklica. Vendar je sodišče ugotovilo tudi, da je tožnik zaposlen, saj dela v podjetju svojih staršev. Te okoliščine je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, ko je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Ni mogoče pritrditi reviziji in pristati na "tarifiranje odmerjenih odškodnin". Revizija sicer ustrezno opozarja na potrebno individualizacijo pri odmeri odškodnin, vendar mora biti tudi ta v okviru že opisanih kriterijev. Revizijsko sodišče posebej poudarja, da je odškodnina za prestani strah pri tožniku odmerjena v relativno visokem znesku glede na sodno prakso, vendar je bila ta individualizacija pri tožniku utemeljena. Tožnik je bil soočen z dolgotrajnim strahom za izid svojega zdravljenja.

Odškodnini, odmerjeni tako za telesne bolečine, kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sta prav tako odmerjeni v takem znesku, da ju je mogoče uvrstiti med višje odmerjene odškodnine iz tega naslova, upoštevajoč sodno prakso.

Revizija zato neutemeljeno zahteva še večjo individualizacijo odmere denarnega zadoščenja. Odmerjena odškodnina je namreč primerljiva s tistimi, ki so bile dosojene oškodovancem s podobno poškodbo.

Vsakršno poseganje v odmerjeno odškodnino bi zato porušilo uveljavljene kriterije sodne prakse. To pa pomeni, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).