Jedro

Davčna osnova za odmero davka od prejemkov od opravljanja storitev se ugotovi z oceno, če zavezanec ne predloži nikakršne dokumentacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16. 12. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Kranj. z dne 5.6.2003. Z navedeno upravno odločbo, s katero je davčni organ prve stopnje nadomestil odločbo z dne 21. 11.2002, je bila tožniku kot zavezancu za dohodnino za leto 2001 odmerjena dohodnina v znesku 551.736 SIT; razlika med odmerjeno dohodnino in v letu 2001 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 294.045 SIT znaša 257.691 SIT in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih zavrnilnega dela izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da se je tožnik glede na dejanske ugotovitve (tako o količinah sadja, o prvih destilacijah, o količinah žganja ter o vsebini njegovih lastnih zabeležk) ukvarjal z neregistrirano dejavnostjo žganjekuhe, ter da prejemkov iz tega naslova v davčni napovedi ni napovedal. Zato je bila njegova davčna osnova pravilno ugotovljena z oceno (39. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP) ter zmanjšana za normirane stroške v višini 10 %, saj dokazov o dejanskih stroških v ugotovitvenem postopku ni predložil. 3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno zato, ker se z neregistrirano pridobitno dejavnostjo kuhanja žganja ni ukvarjal, nikoli ni prejel nikakršnega plačila, zasežene evidence se ne nanašajo na žganjekuho, pri ugotavljanju višine davčne osnove za odmero davka niso bili upoštevani dejanski stroški, ki jih je imel, oziroma je dejansko stanje treba ugotoviti z izvedencem agroživilske stroke. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba spremeni in odločba tožene stranke odpravi.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (torej ni pristojno presojati njegove pravilnosti), pravilno sklepalo, da tožnik z opravljanjem (sicer neregistrirane) dejavnosti žganjekuhe pridobiva prejemke od opravljanja storitev oziroma poslov na drugi podlagi kot izhaja iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh), od katerih se plačuje davek od osebnih prejemkov. Osnova za davek od osebnih prejemkov pa je po četrti alineji prvega odstavka 16. člena istega zakona vsak posamezen bruto prejemek, izplačan v denarju, bonih ali v naravi, z vštetimi povračili stroškov, zmanjšan za normirane stroške v višini 10 %, zavezanec pa lahko uveljavlja dejanske stroške v skladu s 86. a členom ZDoh.

9. Tožnik davčnemu organu glede na podatke upravnih ter podatke sodnega spisa glede opravljanja neregistrirane dejavnosti žganjekuhe ni predložil nikakršne dokumentacije. Zato je bila njegova davčna osnova za odmero davka od osebnih prejemkov tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in utemeljeno ugotovljena z oceno kot za tak primer določa 39. člen ZDavP. Davčna osnova je bila po podatkih upravnih spisov ugotovljena na podlagi metode cenitve, ki je zaobsežena v 39. členu ZDavP in sicer na podlagi pisne evidence, ki je bila tožniku zasežena pri hišni preiskavi ter navzkrižno preverjena z izjavami in pričevanji prič ter inšpekcijskimi pregledi odjemalcev žganja. Tožniku je bila v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZDavP dana možnost, da s predložitvijo konkretnih dokazov dokaže, da je z oceno določena davčna osnova nižja. Zgolj s predlogom, da se davčna osnova ugotovi z izvedencem agroživilske stroke, pa tožnik tudi po presoji revizijskega sodišča, ni uspel dokazati, da je z oceno določena davčna osnova nižja. Ker pa gre za osnovo, od katere se odmerja davek od osebnih prejemkov, je davčni organ tudi po presoji Vrhovnega sodišča davčno osnovo pravilno zmanjšal za normirane stroške v višini 10 %, kar je v skladu z določbo četrte alineje prvega odstavka 16. člena ZDoh.

10. Preostali tožnikovi ugovori so ugovori dejanske narave. Zato jih revizijsko sodišče glede določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni niti preizkušalo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.