Jedro

Značilnost poroštva je sicer njegova akcesornost glede na obveznost glavnega dolžnika, vendar pa desetletni zastaralni rok ne velja za subsidiarnega poroka, zanj na podlagi določbe drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1 velja zastaralni rok dveh let.

Izrek

I Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki spremeni, tako da: se v I. točki izreka: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10783/2015 z dne 4. 2. 2015 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne še za znesek 315,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 97,51 EUR od 23. 3. 2008 dalje do plačila, - zneska 121,14 EUR od 24. 2. 2008 dalje do plačila, - zneska 55,91 od dne 24. 4. 2008 dalje do plačila in - zneska 41,00 EUR od dne 3. 9. 2009 dalje do plačila, se v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov 383,64 EUR nadomesti z zneskom 317,85 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10783/2015 z dne 4. 2. 2015 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati glavnico 1.691,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od posameznih določno navedenih zneskov in datumov začetka teka zamudnih obresti do plačila, ter posamezne zneske glavnic brez zakonskih zamudnih obresti (skupni znesek teh je 935,40 EUR). V presežku je v II. točki izreka sklep o izvršbi v naložitvenem delu razveljavilo in postopek ustavilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 383,64 EUR do takrat brez obresti, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je lastnik stanovanja za obveznosti najemnika do 25. 6. 2008 odgovarjal kot solidarni porok. Poudarja, da bi ob smiselni uporabi SPZ lahko bila kvečjemu podana samostojna obveznost lastnika, po samostojnem, vzporednem temelju. Ločiti je treba med poroštvom za tujo obveznost, ki jo za lastnika neprofitnega stanovanja uvaja Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1A) in samostojno obveznostjo lastnika, ki jo SPZ črpa iz njegove lastninske pravice in je neodvisna od oddajanja nepremičnine v najem. Ker člena 68. člena SPZ ni mogoče razlagati tako, da bi določal poroštvo lastnika nepremičnine, je prvostopenjska zavrnitev ugovora zastaranja materialnopravno zmotna. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje o ponovnem začetku teka zastaralnega roka po pretrganju zastaranja. Zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, je namreč zoper toženca ponovno začelo teči naslednji dan po dnevu, ko je bil vložen predlog za izvršbo, ne glede na to kdaj je sklep o izvršbi postal pravnomočen, oziroma v kateri fazi postopka se izvršba nahaja, saj je takrat tožnica ponovno pridobila možnost o nastali obveznosti obvestiti in terjati subsidiarnega dolžnika. Pri tem se sklicuje na sodno odločbo VSM I Cpg 124/2014 in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Tudi sicer pa glede pretrganja zastaranja sodišče prve stopnje navaja le subsidiarno poroštvo, ki pa do uveljavitve SZ-1 sploh še ni bilo v veljavi. Kljub pomanjkanju dokazov, ki bi jih morala predložiti tožnica, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da izvršilni postopki zoper najemnika še tečejo in zato zastaranje ni nastopilo. Iz potrdila, ki ga je predložila tožnica izhaja, da so bili izvršilni postopki VL 80858/2009, VL 175578/2009 in VL 77802/2011 ustavljeni. Nepravilne so navedbe, da toženec ni ugovarjal morebitnim izvršilnim postopkom, vsebini predloženih listin, in da te niso bile predmet dokazovanja, ter poudarja, da je vseskozi ugovarjal višini zahtevka, zato bi tožnica morala pojasniti na kaj se posamezni izvršilni postopki nanašajo. Nasprotuje še prvostopenjskim ugotovitvam, da je bil toženec obveščen o terjatvah najemnika, saj ga tožnica, razen tik pred sprožitvijo izvršbe, sploh ni pozvala na plačilo, temveč ga je kvečjemu obveščala o neplačilu in še to bistveno kasneje kot bi to bilo od skrbnega upnika pričakovati. Ugovarja tudi višini ugotovljene terjatve in meni, da specifikacija posameznega računa v postopku ni bila opredeljena, zaradi česar je zahtevek neutemeljen. Ugovarja višini glavnic, posledično pa tudi zakonskim zamudnim obrestmi in stroškom postopka. Pri obrazložitvi utemeljenosti zahtevka po višini pa je sodišče prve stopnje samo s seboj prihajalo v nasprotje, izračun višine je slabo obrazložen in zato nepreverljiv. Toženec izraža bojazen, da je s prisojeno višino tožbeni zahtevek celo presežen. Zneski iz izreka sodbe niso skladni z obrazložitvijo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na navedbe pritožbe in se zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je v zvezi s terjatvami iz naslova stroškov obratovanja za neprofitno stanovanje, ki so zapadle do dneva uveljavitve SZ-1A (25. 6. 2008), sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče, da toženec na podlagi 68. člena SPZ odgovarja kot solidarni porok. Posledično pa je napačno zaključilo o pretrganju zastaranja za terjatve, ki so v plačilo zapadle pred tem datumom. V preostalem delu, v zvezi z obratovalnimi stroški, za katere toženec odgovarja kot subsidiarni porok, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin in ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilne zaključke tako o pretrganju zastaranja, kot o ponovnem začetku teka zastaranja po pretrganju.

6. Obratovanje večstanovanjske stavbe je po tretjem odstavku 25. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Kadar so dobave in storitve namenjene za posamezne dele, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele. Stroški ogrevanja stanovanj na daljavo v večstanovanjski stavbi v P. ulici, (skupno odjemno mesto TOP 532) so tipičen primer skupnih obratovalnih stroškov po tretjem odstavku 25. člena SZ-1. Posameznih stanovanj ni mogoče odklopiti od sistema ogrevanja. Če bi bilo to mogoče, bi se v stavbo dobavljena toplotna energija, zaradi svoje specifičnosti še vedno izgubljala tudi preko odklopljenega stanovanja (zidovi, stavbno pohištvo). Prav tako bi še vedno bili ogrevani skupni prostori večstanovanjske stavbe. V skladu s četrtim odstavkom 24. člena SZ-1, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik, če najemna pogodba ne določa drugače. Peti odstavek 24. člena SZ-1 (1) pa opredeljuje subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. V tej obliki velja od uveljavitve SZ-1A (2) z dnem 25. 6. 2008, pred tem pa je subsidiarno poroštvo predpisoval le za službena in tržna stanovanja. Zato lastnik stanovanja subsidiarno odgovarja za obratovalne stroške neprofitnega stanovanja šele od 25. 6. 2008 naprej.

7. SZ-1 je v razmerju do SPZ specialni predpis, zato je v skladu z načelom lex specialis derogat legi generali za presojo razmerja treba uporabiti najprej SZ-1, šele če ta ne vsebuje specialnih določb, pa uporabiti ustrezne določbe SPZ. Ker SZ-1 do njegove spremembe z dnem 25. 6. 2008 subsidiarne odgovornosti lastnika neprofitnega stanovanja za obratovalne stroške najemnika ni urejal, odgovornost lastnika do takrat lahko izhaja le iz določb SPZ, torej iz 68. člena SPZ. (3) Slednji določa odgovornost lastnika za stroške, vendar ne ureja razmerja med lastnikom in najemnikom, zato ni mogoče sklepati, da opredeljuje poroštvo lastnika za dolg najemnika, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odgovornost lastnika je podana hkrati z odgovornostjo najemnika, torej za lastnika na podlagi 68. člena SPZ, za najemnika pa na podlagi četrtega odstavka 24. člena SZ-1, torej po dveh ločenih pravnih temeljih. Kot je potrdila že sodna praksa, (4) je njuna odgovornost solidarna, gre za solidarnost dolžnikov, ne za solidarno poroštvo.

8. Ker je toženec kot lastnik stanovanja za obratovalne stroške, ki so v plačilo zapadli do 25. 6. 2008 (5) odgovarjal solidarno z najemnikom, je za presojo ali je bilo glede teh obratovalnih stroškov zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo zoper najemnika (solidarnega dolžnika), treba uporabiti prvi odstavek 403. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), (6) ne pa določbe tretjega odstavka 1034. člena OZ, (7) ki je del XXXIX. poglavja OZ, kjer gre za specialne določbe, s katerimi je urejeno poroštvo. Navedeno pomeni, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo zoper najemnika v zadevi VL 116597/2008, kjer so bili zajeti obratovalni stroški, ki so v plačilo zapadli pred 25. 6. 2008 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pretrgano le zastaranje terjatev nasproti najemniku, medtem ko je zastaranje proti lastniku teklo naprej in se je izteklo s potekom enoletnega zastaralnega roka, (8) torej dne 1. 1. 2010. V enakem roku kot navedene glavne terjatve pa so zastarale tudi zahtevane zamudne obresti (tretji odstavek 347. člena OZ). V tem delu je pritožba toženca utemeljena, zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je sklep o izvršbi VL 10783/2015 z dne 4. 2. 2012 v tem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo.

9. Prav tako tožnica ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali zaradi izterjave solidarne obveznosti, torej stroškov, ki so ji nastali v postopku izvršbe VL 116597/2008 v višini 41,00 EUR skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2008. Najemnik in lastnik stanovanja glede terjatev (obratovalnih stroškov), ki so zapadle v plačilo pred 25. 6. 2008, nista bila v poroštvenem razmerju, ampak sta bila solidarna poroka. Zato v zvezi z tožničinimi stroški izterjave teh terjatev od enega izmed solidarnih dolžnikov ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 1017. člena OZ, (XXXIX. poglavja OZ, ki ureja poroštvo), ki določa, da mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg do glavnega dolžnika. Tožnica se je v skladu s prvim odstavkom 395. člena OZ lahko sama odločila od katerega dolžnika bo zahtevala plačilo in toženec kot lastnik stanovanja teh stroškov z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi tožnici ni dolžan povrniti. Tudi v tem delu je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo ustrezno spremenilo, tako da je tudi v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Pravilna pa je bila, sicer v pritožbi grajana, prvostopenjska presoja glede pretrganja zastaranja za terjatve iz naslova stroškov, ki so v plačilo zapadli po 25. 6. 2008 in za katere lastnik stanovanja odgovarja kot subsidiarni porok. Na podlagi določbe tretjega odstavka 1034. člena OZ se je zastaranje za te terjatve pretrgalo z vložitvijo predlogov za izvršbo zoper glavnega dolžnika (najemnika) in bi ponovno začelo teči šele po ustavitvi postopkov izvršbe. Toženec uveljavlja zastaranje, tožnica pa je uspela dokazati, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predlogov za izvršbo. Zato je bil toženec tisti, na katerem je bilo dokazno breme dokazovanja, da so nastopile dejanske okoliščine iz tretjega odstavka 369. člena OZ, (9) zaradi katerih je zastaranje po pretrganju začelo ponovno teči. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer predložila potrdilo o tem, da so nekateri izvršilni postopki zoper glavno dolžnico (najemnico) bili končani, vendar pa toženec ni podal konkretnih navedb (čeprav bi na podlagi predloženih podatkov to vsekakor lahko storil), da je začelo zastaranje po pretrganju znova teči in kdaj je to bilo, kot tudi ne, da se je pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, že izteklo. Ob tem pa sodišče druge stopnje dodaja, da terjatve (za katere je podano subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja) izvirajo iz pravnomočnih sklepov o izvršbi, (10) izdanih na podlagi verodostojnih listin zoper glavnega dolžnika (najemnika). S tem se je spremenil pravni značaj terjatev. Terjatve, o katerih je bilo odločeno v teh pravnomočnih odločbah, torej tudi stroški izvršilnih postopkov, v razmerju med tožnico in glavno dolžnico (najemnico) (11) predstavljajo judikatne terjatve in zastarajo v desetletnem zastaralnem roku. (12) Značilnost poroštva je sicer njegova akcesornost glede na obveznost glavnega dolžnika, vendar pa desetletni zastaralni rok ne velja za subsidiarnega poroka, zanj na podlagi določbe drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (13) velja zastaralni rok dveh let. 11. Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi zastaranje po pretrganju ponovno začelo teči že naslednji dan po vložitvi predloga za izvršbo na sodišču. Ponovni začetek teka zastaralnega roka po pretrganju zastaranja namreč določa tretji odstavek 369. člena v skladu s katerim zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. V sodni odločbi VSM I Cpg 124/2014, na katero se v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava glede ponovnega začetka teka zastaralnega roka po njegovem prenehanju v pritožbi sklicuje toženec, navedeno vprašanje ni bilo predmet presoje. Zato ta sodna odločba v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava glede pretrganja zastaranja ne more biti relevantna.

12. Toženec v pritožbi priznava, da ga je tožnica obveščala o neplačilih obratovalnih stroškov s strani najemnika, slednje pa v smislu 1025. člena OZ zadošča za izpolnitev upnikove obveznosti do obvestitve poroka o opustitvi obveznosti glavnega dolžnika. Obvestitev poroka ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe. Morebitna upnikova opustitev notifikacijske obveznosti, pa bi lahko imela za posledico le njegovo odškodninsko odgovornost, če bi toženec izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti, nikakor pa se toženec iz tega razloga ne bi mogel izogniti svoji obveznosti iz naslova subsidiarnega poroštva.

13. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2015 (list. št. 22 -39) natančno pojasnila način obračunavanja stroškov ogrevanja stanovanj na daljavo v večstanovanjski stavbi v P. ulici (za skupno odjemno mesto TOP 532), prav tako je pojasnila kateri računi so bili predmet katerih izvršilnih postopkov zoper najemnico. Pavšalna pritožbena graja, da tožnica terjatve po višini ni v zadostni meri specificirala, se tako izkaže za neutemeljeno. Pri obrazložitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje v obrazložitvi v 83. točki natančno pojasnilo utemeljenost tožbenega zahtevka po višini, torej do katerih glavnic in zakonskih zamudnih obresti je po tožbenem zahtevku upravičena tožnica. Glavnice, od katerih se ne zahtevajo zakonske zamudne obresti, pa je napačno seštelo v 86. točki obrazložitve in sicer 972,62 EUR, čeprav pravilni seštevek znaša 936,40 EUR. V izreku je seštevek teh 935,40 EUR, saj je napaka je pri zapisu glavnice brez obresti v šesti alineji, kjer je naveden znesek 36,51 EUR namesto 37,51 EUR, kot izhaja iz 83. točke obrazložitve. (14) Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe tožbenemu zahtevku ugodilo po višini za 2.627,22 EUR, ne pa 2.664,44 EUR kot je v obrazložitvi zmotno navedlo. Zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10783/2015 z dne 4. 2. 2015 še za znesek 315,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tako zahtevek tožnice po višini utemeljen za glavnico 1.376,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glavnice brez zamudnih obresti v znesku 935,40 EUR, kar skupaj znaša 2.311,66 EUR.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari ima na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve prvostopenjske sodbe, saj je tožnica z zahtevkom uspela 82,78% (2.311,66 EUR od zahtevanih 2.792,41 EUR), toženec pa 17,22%. Sodišče druge stopnje je pri odločanju upoštevalo skupen znesek stroškov, kakor jih je tožnici (toženec stroškov ni priglasil) že pravilno odmerilo in priznalo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanih stroških v višini 383,64 EUR in doseženem pravdnem uspehu tožnice je tako toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 317,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje v I. izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10783/2015 z dne 4. 2. 2015 razveljavilo še za znesek 315,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 97,51 EUR od 23. 3. 2008 dalje do plačila, zneska 121,14 EUR od 24. 2. 2008 dalje do plačila, zneska 55,91 od dne 24. 4. 2008 dalje do plačila in zneska 41,00 EUR od dne 3. 9. 2009 dalje do plačila. V 3. točki izreka pa posledično ustrezno spremenilo stroške postopka. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženec povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP). Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila tožnica, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnica sama (155. člen ZPP).

Op. št. (1) : Besedilo petega odstavka 24. člena SZ-1: „(5) Ne glede na prejšnji odstavek, odgovarja lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno. “.

Op. št. (2) : SZ-1A v 3. členu določa: „V petem odstavku 24. člena se črta besedilo »tržnega ali službenega«.“.

Op. št. (3) : Besedilo 68. člena SPZ: „Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.“.

Op. št. (4) : Tako sklep VSC Cpg 21/2013 z dne 26. 4. 2013, sodba VSL I Cpg 410/2008, sodba VSL I Cpg 532/2011. Op. št. (5) : Torej za zneske: 97,51 EUR, 121,14 EUR in 55,91 EUR.

Op. št. (6) : Prvi odstavek 403. člena OZ določa: „(1) Če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča; vendar ima dolžnik, nasproti kateremu obveznost ni zastarala in ki jo je moral izpolniti, pravico zahtevati od drugih dolžnikov, nasproti katerim je obveznost zastarala, da mu povrnejo vsak svoj del obveznosti.“.

Op. št. (7) : Tretji odstavek 1034. člena določa: „(3) Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.“.

Op. št. (8) : V skladu z določbo drugega odstavka 355. člena OZ za terjatve, za katere je določen enoletni zastaralni rok, zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev zapadla v plačilo.

Op. št. (9) : Besedilo tretjega odstavka 369. člena OZ: „3) Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.“.

Op. št. (10) : Iz priloženih sklepov o izvršbi: VL 80858/2009 (A 7 in A32), VL 175578/2009 (A 8 in A 31), VL 97468/2010 (A9 in A30), VL 169367/2010 (A10 in A29), VL 77802/2011 (A28), VL 208106/2011 (A12 in A27) in VL 83978/2012 (A 13 in A26a) izhaja, da je na vseh potrjena pravnomočnost in izvršljivost. Op. št. (11) : Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti v razmerju do drugih oseb terjatve nimajo značaja judikatnih terjatev.

Op. št. (12) : Kot določa prvi odstavek 356. člena OZ.

Op. št. (13) : Drugi odstavek 1034. člena določa: „(2) Če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom.“.

Op. št. (14) : Sodišče druge stopnje v skladu z določbo 359. člena ZPP sodbe ne sme spreminjati v škodo toženca, ki se je edini pritožil.