Jedro

Presoja, ali je bila v konkretnem primeru kršena pravica izjave stranke v postopku, terja iskanje ustreznega ravnovesja med prekluzijo, pojmom krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP, pa tudi materialnim procesnim vodstvom.

Dejansko stanje, relevantno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, sega na strokovno zahtevno področje medicine in njenih specialističnih strok. Takšna kompleksna dejanska podlaga zahteva bolj ohlapen pristop k presoji pojma krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP.

V okviru dejanskega stanja, kot ga je opisovala tožeča stranka, ni bilo kakšnih vrzeli, ki bi narekovale sodišču, da jih v okviru materialnega procesnega vodstva zapolni. Opozarjanje na dodatna dejstva, ki bi lahko sama po sebi, neodvisno od tistih, ki jih je navajala stranka, pripeljala do enake pravne posledice – odškodninske odgovornosti tožene stranke in zato ugoditve tožbenemu zahtevku – bi pomenilo razširjanje dejanske podlage preko zatrjevane, ne pa nadgradnjo že podanih strankinih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugi toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 908, 82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela zaradi smrti sina G. Š. S sklepom pa je zaradi umika tožbe končalo (ustavilo) postopek zoper tretjega in četrtega toženca ter zavrnilo predlog za pritegnitev stranskih intervenientov. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložila revizijo tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji dobesedno ponavljata svoje pritožbene navedbe, poleg tega pa poudarjata, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi št. 71463/01 razsodilo, da je Republika Slovenija kršila 2. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Iz te sodbe izhaja, da v primeru smrti G. Š. Republika Slovenija ni zagotovila neodvisnega sistema, ki bi omogočil ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za smrt pacientov v zdravstveni oskrbi. Neupoštevanje dejstev in dokazov, ki so bili predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo onemogoča iskanje materialne resnice, torej ugotavljanje vzrokov za smrt G. Š. Revizija ob tem ponovno poudarja, da določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) predstavlja odmik oziroma izjemo od ustavno zagotovljene pravice do izjave v smislu 22. člena Ustave RS, iz katere izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank in ki se v procesnem pravu odraža v načelu kontradiktornosti. Zato je treba določbo 286. člena ZPP razlagati restriktivno oziroma tako, da sodišče uporabo prekluzije dejstev in dokazov omeji na ustavno še dopustno mero. Sodišče bi moralo upoštevati dejstva in dokaze, ki so bili predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo, saj bi bilo le na ta način omogočeno ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za smrt G. Š. v zdravstveni ustanovi. Pri tem ne gre spregledati, da dokazni predlog po izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke niti ni predstavljal novega dokaza v smislu 286. člena ZPP, temveč sta tožnika zaradi bistvenih razhajanj v mnenjih dosedanjih izvedencev ter zaradi dvoma v njihovo pravilnost le predlagala, da se pridobi mnenje drugega izvedenca medicinske stroke. Razloge za premajhno začetno aktivnost strank v strokovno tako zahtevni zadevi, kot je obravnavana, pa je iskati tudi v neustrezni procesni aktivnosti samega sodišča, torej zaradi nezadostnega ali nepravilnega materialnega procesnega vodstva, kot ga opredeljuje določba 285. člena ZPP, ki sodišče pooblašča tudi za pojasnila strankam s ciljem, da se med obravnavo ponudijo ali dopolnijo dokazila, za katera sodnik oceni, da so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki so pomembna za odločbo. Tožnika predlagata, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga toženka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi jo storilo s tem, ko je potrdilo sodbo prve stopnje, s katero je odločilo o uveljavljanem tožbenem zahtevku neupoštevajoč dejstva, ki sta jih tožnika navedla po prvem naroku za glavno obravnavo (izostanek zdravnikove pojasnilne dolžnosti), in dokaze, ki sta jih predlagala po prvem naroku (dokaz z novim izvedencem medicinske stroke), do česar pa je po njunem mnenju prišlo tudi zaradi pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe tožnikoma pojasnilo, zakaj te procesne kršitve niso podane. Vrhovno sodišče se temu pojasnilu pridružuje in dodaja: Ena od temeljnih ustavnih pravic, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS, je pravica do izjave, njen odraz v procesnem pravu pa je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Sistem prekluzij glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki sodišču omogoča neupoštevanje strankinih navedb o dejstvih in neupoštevanje predlaganih dokazov o relevantnih dejstev brez njihove vsebinske presoje, nedvomno posega v to pravico stranke. Vendar pa je z zakonom kljub temu takšen sistem predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka, pa tudi varstva pravice stranke do sojenja v razumnem roku. Sistem prekluzij pa je v 286. členu ZPP urejen tako, da ima stranka vendarle možnost, da se opredeli do vseh relevantnih dejstev in dokazov še tudi kasneje, a pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Tudi stranke namreč nosijo odgovornost, da s svojim ravnanjem pripomorejo k uresničitvi svojih pravic. Zato morajo pri zbiranju procesnega gradiva tudi same ravnati s potrebno skrbnostjo. Presoja, ali je v konkretnem primeru bila kršena pravica izjave stranke v postopku, zato terja iskanje ustreznega ravnovesja med prekluzijo, pojmom krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP, pa tudi materialnim procesnim vodstvom, na katerega se sklicuje revizija. Pri odgovoru na vprašanje, kako daleč gre razjasnjevalna dolžnost sodišča, pa je treba upoštevati tudi to, da pravice stranke do enakega varstva pravic v civilnih postopkih ni mogoče obravnavati ločeno od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in sojenja brez nepotrebnega odlašanja.(1) Pritrditi je reviziji, da je obravnavana zadeva „strokovno zahtevna zadeva.“ Ali povedano drugače, dejansko stanje, relevantno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, sega na strokovno zahtevno področje medicine in njenih specialističnih strok. Navajanje relevantnih dejstev tako lahko za stranko (zlasti tožečo stranko kot laika na tem področju) predstavlja težko nalogo, saj ji določena dejstva niti niso znana in se razjasnijo šele v postopku, zlasti potem, ko svoje mnenje že poda izvedenec ustrezne stroke in pojasni določena dejstva (kot npr. kakšna so pravila stroke, kakšen je običajen potek zdravljenja, kakšna zdravila se uporabljajo za zdravljenje določenih obolenj). Takšna kompleksna dejanska podlaga seveda zahteva bolj ohlapen pristop k presoji pojma krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP. Stranka lahko res šele tekom postopka spozna, da je določeno dejstvo odločilno za odločitev v sporu, pa doslej zanj ni vedela ali ga zaradi nevednosti oziroma zaradi nepoznavanja konkretnega strokovnega področja ni štela za takega.

Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. V zadevi je bil prvi narok opravljen 22.3.2002. Do tedaj tožnika nista podala niti dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke niti nista podala trditev o izostanku zdravnikove pojasnilne dolžnosti. Pritrditi je treba razlogom sodišča druge stopnje, da v tožbi predlagani dokazi niso vsebovali tudi predloga za določitev novega izvedenca. V tožbi sta tožnika med drugim kot dokaz predlagala „izvedeniško mnenje dr. T. V. – predloženo naknadno“ in „kazenski spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Kpr 39/95.“ Pri prvem dokaznem predlogu gre za točno določeno mnenje poimensko določenega izvedenca (ki je bilo že narejeno, le predloženo bo naknadno) in ne novega izvedenca, pri drugem pa prav tako za dokumentacijo, ki je že obstajala in za katero sta obe stranki predlagali, da se v pravdnem postopku upošteva. Tako sta predlog za postavitev novega izvedenca tožnika prvič podala v vlogi z dne 11.1.2006. Kazenski postopek je bil končan s sklepom 18.10.2000, ki je postal pravnomočen 20.12.2000. Tožnika sta bila seznanjena z vsemi izvedenskimi mnenji, podanimi v kazenskem postopku (zadnja dopolnitev izvedenskih mnenj je bila v novembru 1999) in tako tudi morebitnimi razhajanji v izvedenskih mnenjih, ki jih sedaj (pavšalno) zatrjujeta kot razlog za angažiranje novega izvedenca. Če sta menila, da je potreben dokaz s postavitvijo novega izvedenca, bi torej lahko tak dokazni predlog podala že na prvem naroku. V zvezi s tem je neutemeljena, pa tudi nejasna trditev revizije, da „mora sodišče kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dejstev pred tem ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu niso izkazala za relevantna.“ Do prvega naroka so bila izvedenska mnenja že izdelana, in ni jasno, zakaj naj bi šele 11.1.2006 ob podaji predloga za novega izvedenca tožnika spoznala, da gre za relevanten dokaz. Še več, tožnikoma je bila tedaj znana že ocena izvedenskih mnenj s strani kazenskega sodišča, in sicer da kakšnih nasprotij med njimi ni. Že zato očitek neustrezne procesne aktivnosti samega sodišča ne more biti utemeljen, saj je pravdno sodišče – enako kot pred tem kazensko – ocenilo, da med izvedenskimi mnenji nasprotij ni in tudi zato njegova aktivnost po 285. členu ZPP ni bila potrebna.

Podobno velja glede navedbe novega dejstva – izostanka pojasnilne dolžnosti. Tožbena trditvena podlaga v zvezi s temeljem zahtevka se je nanašala na nevestno in nestrokovno zdravljenje in pomanjkljivo opremljenost bolnišnice oziroma pomanjkljivo organizacijo dela v bolnišnici. Tako naj bi druga toženka napravila napako pri ordiniranju zdravil (odredila injeciranje dveh zdravil, čeprav se je G. že po prvem počutil slabše), prepozno zaznala njegovo slabšanje zdravstvenega stanja, ko ga pa je, je izgubljala čas s prevozom bolnika v drugo nadstropje bolnišnice ter dajala zmedena, pomanjkljiva in nekonsistentna navodila ter opustila določeno ukrepanje (ni odredila, da se pacientu da kisik, ni kontrolirala srca z EKG ipd.). Izostanek pojasnilne dolžnosti se prvič omeni v vlogi 4.5.2005. Čeprav je tudi izostanek ustreznega pojasnila zdravnika o diagnozi, terapiji in tveganju mogoče opredeliti za strokovno napako zdravljenja, tega trditvena podlaga ni obsegala in zato trditev o izostanku pojasnilne dolžnosti pomeni navedbo novega dejstva. Izostanek navedbe tega dejstva pa ni posledica neustreznega materialnega procesnega vodstva. Tožeča stranka je navedla vsa odločilna dejstva v zvezi s spornim dejanskim stanjem in spornim pravnim razmerjem. Zatrjevanje izostanka pojasnilne dolžnosti je novo dejstvo, na navedbo katerega v okviru 285. člena ZPP sodišča prve stopnje ni bilo dolžno paziti, saj gre za razširjanje dejanske podlage, iz navedenih dejstev (in dotlej znanih iz dokumentacije – izvedenskih mnenj v kazenskem spisu) pa sodišče ni moglo sklepati niti, da zdravnik ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti oziroma da bi utegnil biti ta izostanek odločilno dejstvo v postopku. V okviru dejanskega stanja, kot ga je dotlej opisovala tožeča stranka, ni bilo kakšnih vrzeli, ki bi narekovale sodišču, da jih v okviru materialnega procesnega vodstva zapolni. Opozarjanje na dodatna dejstva, ki bi lahko sama po sebi, neodvisno od tistih, ki jih je navajala stranka, pripeljala do enake pravne posledice – odškodninske odgovornosti tožene stranke in zato ugoditve tožbenemu zahtevku – bi pomenilo razširjanje dejanske podlage preko zatrjevane, ne pa nadgradnjo že podanih strankinih navedb. Tako daleč pa razjasnjevalna dolžnost sodišča ne sega.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali procesno pravilno – v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP – ko nista upoštevali novih dejstev in novih dokazov. Vse to procesno gradivo bi namreč tožeča stranka ob zadostni skrbnosti lahko predložila že na prvem naroku za glavno obravnavo. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP torej ni podana. Na takšno presojo sodba Evropskega sodišča za človekove pravice št. 71463/01 z dne 28.6.2007 ne more vplivati. Evropsko sodišče je s to sodbo sicer ugotovilo, da pravni postopki, ki sta jih sprožila tožnika pred slovenskimi sodišči, niso bili učinkoviti, kot zahteva 2. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Ta člen obravnava pravico do življenja, med obveznostmi po tem členu pa je tudi zahteva, da se zagotovi učinkovit neodvisen sistem, ki omogoča ugotoviti vzrok smrti pacienta v bolnici in odgovornost za to. Pri odločanju o utemeljenosti pritožbe se je ESČP sklicevalo na pomembnost hitrega odziva oblasti, kadar gre za vprašanja povezana z 2. členom EKČP, dolžnost države, da organizira sodni sistem tako, da je sposoben delovati v skladu z zahtevami 2. člena EKČP ter pomembnost, da se hitro razjasni tovrstne primere in se tako prepreči morebitno ponavljanje napak.(2) Takšna sodba pa ne posega v zakonsko ureditev pravdnega postopka s prikazano časovno omejitvijo pravice stranke do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na tiste navedbe revizije, ki se tičejo dejanskega stanja (potek zdravljenja, ravnanje druge toženke) in na katere je dalo odgovor že pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje. Na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je prestal pritožbeni preizkus, je torej revizijsko sodišče vezano in to je glede odločilnih dejstev v naslednjem:* druga toženka je ravnala pravilno, ko se je odločila, da G. Š. da injekciji Synopena in Dexamethasona. Ti dve zdravili sta običajni in zelo pogosto uporabljeni pri hujših oblikah alergije; * pri reakciji druge toženke na poslabšanje zdravja pacienta in njenem nadaljnjem ravnanju ni bilo nobene nepotrebne izgube časa; * nepredvidljivo je bilo, da bo nastopil anafilaktični šok in da bo tako hitro prešel vse štiri razvojne faze in da bo poleg tega nastopil v kombinaciji z miokarditisom; tega druga toženka ni mogla pričakovati in se nanj pripraviti prej, kot se je; * nenavadna reakcija pacientovega organizma na zdravili je bila posledica vnetja srčne mišice; * diagnosticiranje miokarditisa je pri kliničnem pregledu zelo težavno, pogosto celo nemogoče. Predhodna ugotovljena diagnoza ne bi pomembno vplivala na zdravniške postopke pred, med in po usodnem poslabšanju pacientovega zdravstvenega stanja; * način zdravljenja je ustrezal časovnemu poteku in načinu dajanja zdravil po zahtevanih medicinskih skrbnostih, in sicer tako za anafilaksijo kot tudi za šok zaradi srčnega obolenja; * zastoj krvnega obtoka je posledica krvnega obolenja – miokarditisa, ki je ustvarjalo motečo sliko simptomov alergičnega obolenja, obe bolezenski sliki pa lahko sami zase povzročita zastoj krvnega obtoka; * poškodbe možganov niso nastale zaradi motnje pacientovega dihanja, pač pa mu kisik v možgane ni dotekal zaradi zastoja krvnega obtoka; * zdravljenje ni bilo uspešno zaradi teže bolezni;* vzrok smrti je obolenje pacienta;* zdravstveno stanje G. Š. bi se ne glede na ravnanje druge toženke v vsakem primeru izteklo v smrt, na kar zdravniki niso mogli več vplivati kljub pravočasnim in strokovnim ukrepom.

Navedena dejstva pa dajejo podlago za materialnopravne zaključke, da drugi toženki ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja, saj je ravnala kot dober strokovnjak in v skladu z medicinsko doktrino, in da ni podana vzročna zveza, kar pomeni, da niso podani vsi elementi odškodninske terjatve. Kar se tiče sklicevanja na izvedensko mnenje dr. H., da ukrepi druge toženke niso bili koordinirani in ne dovolj hitro narejeni, je odgovor dalo že sodišče druge stopnje (na 5. strani obrazložitve sodbe) in gre v reviziji za ponovljeno, pa tudi nekorektno poudarjanje izvedenčevega prvotnega mnenja, ki ga je v dopolnitvi mnenja izrecno spremenil. Sicer pa s to trditvijo, sklicevanjem na mnenje dr. G. (ki je izrecno poudaril, da ga podaja s sodnomedicinskega vidika in da je ustreznejši izvedenec za to področje strokovnjak anasteziologije in urgentne medicine, ki bi ob upoštevanju celotnega časovnega poteka in ravnanja lahko ocenil, v katerem trenutku bi morala zdravnica reagirati) in na Merckov zdravstveni priročnik tožeča stranka skuša z revizijo izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je sodišče druge stopnje izrecno pritrdilo (drugi odstavek na 6. strani sodbe), kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija vztraja pri svojem stališču o tem, da prva toženka opravlja nevarno dejavnost, zaradi česar je na mestu objektivna odgovornost. Tudi na tovrstne navedbe sta že pravilno odgovorili nižji sodišči. Zato naj bo ponovljeno, da je opravljanje dejavnosti v zdravstvu podvržena strožji profesionalni skrbnosti (poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ne pa objektivni odgovornosti. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, vendar pa tudi zdravstvena ustanova odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (170. člen ZOR). Zdravnik pa ne ravna tako, kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno, za kar pa je bilo v obravnavanem primeru že pojasnjeno, da ne gre.

Tudi vztrajanje pri odgovornosti zaradi neustrezne opremljenosti in organizacije dela prve toženke, ni utemeljeno. Revizijske trditve v tej smeri zopet posegajo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve in druge stopnje, katerih zaključek je, da pri reakciji na poslabšanje zdravja pacienta in njenem nadaljnjem ravnanju ni bilo nobene nepotrebne izgube časa, torej tudi ne z vidika nezadostne opremljenosti bolnišnice ali slabe organizacije dela.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (stroške sestave 1650 odvetniških točk in 20 % DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Op. št. (1): Tako je že večkrat izreklo Ustavno sodišče, npr. tudi v odločbi Up-688/05. Op. št. (2): Peter Lipoglavšček, Učinkovitost ugotavljanja odgovornosti za smrt pacienta, PP, št. 26/2007.