Jedro

V skladu z določbami 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejši kriteriji za odločanje o tem so določeni s Pravilnikom o izvajanju zakona o davčnem postopku, ki upošteva raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Tako lahko v skladu s 36. členom Pravilnika davčni organ dovoli obročno plačilo zapadle davčne obveznosti le tistemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Dohodki tožnika presegajo navedeni cenzus, zato davčni organ ni mogel ugoditi tožnikovi zahtevi za obročno plačilo; iz istih razlogov pa tudi sodišče ne more slediti njegovi tožbi, saj mora, enako kot davčni organ, pri odločanju uporabljati veljavne predpise.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopni davčni organ sklicuje na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določajo pogoje za odobritev obročnega plačila davčnih obveznosti, ter v tem okviru še posebej na 36. člen Pravilnika, po katerem lahko davčni organ dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti tistemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Iz podatkov, ki jih je uradoma pridobil davčni organ, izhaja, da tožnikov povprečni mesečni dohodek znaša 632,89 EUR, medtem ko osnovni znesek minimalnega dohodka na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih in Zakona o dodatnih interventnih ukrepih znaša za leto 2012 260,00 EUR. Tožnikov povprečni mesečni dohodek tako presega kriterij za obročno plačilo dolga, zato se tožnikov zahtevek za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova DDV zavrne.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna s predpisi, na katere se sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa še poudari, da davčna služba ne more odločati drugače, kot je določeno v predpisih. Določbe Pravilnika so jasne. Prav tako je kot nesporno ugotovljeno, kateri so tožnikovi prejemki ter da le-ti presegajo merilo dvakratnega minimalnega dohodka (520 EUR) iz Pravilnika. Zato prvostopnemu organu ni mogoče očitati, da ni pravilno ravnal, ko je med tožnikove prejemke štel tudi letni dodatek za upokojenca. Pomisleki glede pravičnosti izpodbijane odločitve so sicer glede na tožnikove osebne okoliščine razumljivi, vendar pa ne morejo vplivati na odločitev, ki temelji na veljavnih predpisih. Obročno plačilo namreč ni davčna ugodnost, ki bi bila dosegljiva vsem zavezancem, temveč je dosegljiva le tistim, ki izpolnjujejo merila glede višine prejemkov. Ker tožnik pogojev za obročno plačilo na podlagi določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne izpolnjuje, tudi pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila DDV zato, ker plačila ne zmore, saj ima le skromno pokojnino, s katero se komaj preživlja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz dopolnjene vloge tožnika – dopolnjene na poziv davčnega organa prve stopnje – sledi, da prosi za obročno plačilo davčnega dolga (iz naslova DDV v višini 157,97 EUR – glavnica in 299,62 EUR - obresti) v 24 obrokih na podlagi določb 101. člena ZDavP-2. V skladu z določbami 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odločanje o obročnem plačilu v skladu s četrtim odstavkom istega člena določi Minister za finance s Pravilnikom, ki pri tem upošteva raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Tako je v 36. členu Pravilnika določeno, da lahko davčni organ dovoli obročno plačilo zapadle davčne obveznosti le tistemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

V konkretnem primeru ni sporna višina minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo oziroma dvakratnik minimalnega dohodka, ki znaša 520,00 EUR. Nesporna in na podatkih spisov je utemeljena tudi višina tožnikovih dohodkov, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in ki znaša 632,89 EUR povprečno mesečno. To pa pomeni, da le-ta presega višino dohodkov, ki še dopuščajo davčnemu organu, da dovoli obročno plačilo davčnega dolga. To pa obenem pomeni, da davčni organ ni mogel ugoditi tožnikovi zahtevi za obročno plačilo, iz istih razlogov pa tudi sodišče ne more slediti njegovi tožbi, saj mora, enako kot davčni organ, pri odločanju uporabljati veljavne predpise.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.