Jedro

Finančni leasing - plačilo zapadlih anuitet

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167704/2013 z dne 25. 10. 2013 (točka I izreka) ter toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 947,61 EUR (točka II izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi izpostavlja, da je podala zadostne trditve v smeri, da je sporna leasing pogodba dejansko bila odpovedana, pri čemer je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je dokazno breme o odpovedi leasing pogodbe na strani tožene stranke. Dokazno breme je na tožeči stranki, ki sicer zatrjevane odpovedi leasing pogodbe ni zanikala. Odpoved pogodbe bi lahko tudi potrdili predlagana priča M.K. ter toženec, ki pa v pravdi nista bila zaslišana. Neizvedba navedenih dokazov predstavlja bistveno kršitev določb postopka ter tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nadalje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri razlogovanju pozitivnega pogodbenega interesa pri razdrtju leasing pogodbe. Pravilno tudi ni ugotovljena višina tožbenega zahtevka, katerega je tožena stranka tudi po višini prerekala. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče pravilno kot nesporno ugotavlja, da je bila med tožečo stranko kot leasingodajalcem in gospodarsko družbo K.O. d.o.o. kot leasingojemalko dne 10. 9. 2010 sklenjena pogodba o finančnem leasingu, katere predmet je bil osebni avtomobil visokega cenovnega razreda. Leasingojemalec se je z navedeno pogodbo zavezal plačati pogodbene stroške v višini 626,75 EUR, polog v višini 31.337,50 EUR ter obroke v skladu z zapadlostjo določeno v anuitetnem načrtu - to je 47 obrokov po 2.229,50 EUR mesečno in zadnji odkupni obrok v višini 2.229,50 EUR. Toženec (ta je bil v času sklepanja pogodbe direktor leasingojemalca) je k navedeni pogodbi pristopil kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) s podpisom poroštvene izjave z dne 10. 9. 2010. Predmet spora v tej pravdi so trije neplačani zapadli obroki, vsak v višini 2.218,27 EUR z nateklimi obrestmi.

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka povsem pavšalno in nedoločno navajala trditve glede odpovedi leasing pogodbe s strani tožeče stranke. Tožena stranka navedeno okoliščino zatrjuje s odvzemom vozila leasingojemalcu, pri čemer odvzema vozila in s tem razdrtja pogodbe časovno ne opredeli ter hkrati dokazno breme glede odvzema vozila prevali na tožečo stranko. Tako postopanje, kot pravilno že zaključuje prvostopno sodišče, pa ne prestavlja zadostne trditvene in dokazne podlage v smeri razdrtja (odstopa) sporne leasing pogodbe, pri čemer je pravno zmotno pritožbeno naziranje, da je dokazno breme o odstopu od pogodbe v predmetni zadevi na strani tožeče, ne pa tožene stranke. Dejstvo je, da je tožena stranka zatrjevala razdrtje pogodbe in tako je na toženi stranki dokazno breme, da dokaže zatrjevano, ne pa na tožeči, da dokazuje negativno dejstvo, in sicer da pogodba ni bila razdrta. Ker tožena stranka trditvene podlage v smeri razdrtja pogodbe ni postavila ustrezno konkretizirano, se zato tudi izvedba dokaza glede tega dejstva (tožena stranka je predlagala zaslišanje priče M.K.) pokaže kot nedovoljena, saj bi dejansko šlo za izvedbo informativnega dokaza, kar pa ni dopustno. Tožena stranka pri ugovoru razdrtja pogodbe pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, s katerimi je izpodbijala navedbe in dokaze nasprotne stranke, tako ni zadostila zahtevi iz prvega odstavka 7. člena in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče M.K. in opustitvijo dokaza z zaslišanjem toženca pa prvostopnemu sodišču tudi ni očitati relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker predlagana priča M.K. glede na trditve toženca v smeri razdrtja pogodbe predstavlja nedopusten informativni dokaz, toženec pa ni bil zaslišan iz razloga, ker je neupravičeno izostal iz naroka za glavno obravnavo.

8. Tožena stranka z ugovorom razdrtja (odpovedi) pogodbe ni uspela in zato je toženec kot solidarni porok na podlagi leasing pogodbe in v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan tožeči stranki plačati vtoževane zapadle in neplačane obroke. Sicer pa tudi pri t.i. pozitivnem pogodbenem interesu ob razdrtju leasing pogodbe (na tega se v pritožbi sklicuje tožena stranka) ima leasingodajalec vedno pravico do plačila zapadlih pogodbenih obveznosti. V tej zadevi pa tožena stranka zoper toženca nesporno vtožuje plačilo zapadlih pogodbenih obveznosti.

9. Pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka v pravilnost ugotovitve višine zahtevka, ker je ta povsem v skladu s tremi vtoževanimi zapadlimi in neplačanimi mesečnimi anuitetami ter nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je določeno v leasing pogodbi. Nasprotna pritožbena izvajanja glede višine prisojenega zneska so neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Pritožbeni stroški niso priglašeni.