Jedro

Tožnica je z vročitvijo odločbe Socialne inšpekcije vedela, da ne sme nadaljevati z opravljanjem storitev po koncesijski pogodbi. Ukrep prepovedi je bil tožnici izrečen s strani oblastnega organa. Načelo pravne varnosti zagotavlja posameznikom, ki se zanesejo na veljavne pravne akte, da zaradi tega ne bodo trpeli škodljivih posledic. V konkretnem primeru to pomeni, da toženka, ki se je zanesla na to, da bo tožnica spoštovala prepoved v času, ko je bila le-ta izrečena z odločbo Socialne inšpekcije in je veljala, ne more trpeti škodljivih posledic samovoljnega ravnanja tožnice. Zahteva po plačilu storitev, opravljenih v tem času, namreč pomeni, da bi se učinek načela pravne varnosti izničil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim argumentom, da je bilo tožnici z odločbo Socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 v obdobju, za katerega zahteva plačilo v tem sporu, prepovedano opravljati dejavnost po koncesijski pogodbi v celotnem vtoževanem času (to je od marca do julija 2018). Čeprav je Upravno sodišče dne 29. 11. 2018 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, pa to ne pomeni, da je bila tožnica v spornem obdobju delo upravičena opravljati.

6. Spor izvira iz koncesijske pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 6. 2012. S to pogodbo se je tožnica zavezala, da bo na območju občine izvajala dejavnost pomoči na domu, toženka pa, da ji bo to delo plačevala. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo storitev od marca do julija 2018. Tožnica tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da odprava vseh inšpekcijskih odločb z učinkom za nazaj utemeljuje njen zahtevek za plačilo. Pri tem se sklicuje na zadevo II Cpg 876/2018 (med istima strankama), kjer je bilo zavzeto stališče, da odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj, to pa pomeni, da se za nazaj odpravijo tudi posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih Socialne inšpekcije.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Drži sicer pritožbena navedba, da odprava odločbe učinkuje za nazaj in se v tem primer odpravijo tudi pravne posledice, nastale na podlagi odpravljene odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je tožnica na podlagi koncesijske pogodbe za ta čas upravičena tudi do plačila. Izrečeni ukrep prepovedi opravljanja storitev je imel učinek začasnega suspenza izvrševanja koncesijske pogodbe. To pomeni, da delovanje tožnice v tem času ni moglo pomeniti izvrševanja obveznosti po koncesijski pogodbi. Četudi je bil nato akt, s katerim je bil izrečen ukrep prepovedi, odpravljen, to ne more pomeniti, da se je za izvršene storitve v spornem obdobju naknadno in retroaktivno spremenila pravna podlaga, na podlagi katere bi tožnica za toženko v spornem obdobju opravila storitve1. 8. Tožnica je z vročitvijo odločbe Socialne inšpekcije vedela, da ne sme nadaljevati z opravljanjem storitev po koncesijski pogodbi. Ukrep prepovedi je bil tožnici izrečen s strani oblastnega organa. Načelo pravne varnosti zagotavlja posameznikom, ki se zanesejo na veljavne pravne akte, da zaradi tega ne bodo trpeli škodljivih posledic. V konkretnem primeru to pomeni, da toženka, ki se je zanesla na to, da bo tožnica spoštovala prepoved v času, ko je bila le-ta izrečena z odločbo Socialne inšpekcije in je veljala, ne more trpeti škodljivih posledic samovoljnega ravnanja tožnice. Zahteva po plačilu storitev, opravljenih v tem času, namreč pomeni, da bi se učinek načela pravne varnosti izničil. 9. Glede konkretnega spornega vprašanja med tožnico in toženko je teklo več sporov s podobno dejansko in pravno podlago. Novejša sodna praksa se je glede spornega materialnopravnega vprašanja poenotila, saj so bile vsebinsko enake odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sprejete tudi v drugih odločbah (prim. II Cpg 593/2018 z dne 25. 9. 2018, II Cpg 306/2020 z dne 3. 11. 2020, II Cpg 1/2021 z dne 19. 5. 2021, II Cpg 265/2021 z dne 5. 7. 2021, II Cpg 386/2021 z dne 21. 10.2021). Drugačno stališče je bilo zavzeto le v eni, kronološko najstarejši odločbi (II Cpg 876/2018 z dne 14. 3. 2019), zaradi česar se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da izpodbijana sodba predstavlja odstop od sodne prakse. Nasprotno: sodba sodišča prve stopnje ustaljeno sodno prakso pravilno upošteva.

10. Tožnica, ki zahteva plačilo storitev v času, ko je veljala dokončna in izvršljiva odločba Socialne inšpekcije, s tožbenim zahtevkom ne more uspeti, pa čeprav je bila odločba kasneje odpravljena. V obdobju, ko je tožnica opravljala storitev, je odločba namreč obstajala, bila je dokončna in izvršljiva in je kot taka tožnico zavezovala. Zato bi jo tožnica morala spoštovati. Ker je očitno ni, pravnega varstva takemu ravnanju ni mogoče nuditi.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

1 Prim. II Cpg 386/2021 z dne 21. 10. 2021