Jedro

V postopku denacionalizacije, ko podržavljene delniške družbe petdeset let niso delovale, delnica ne more biti več vrednostni papir in s tem edina podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen. Imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, mora dokazati, da je bil lastnik delnice ob podržavljenju in na tej podlagi lastnik alikvotnega dela kapitala podržavljene delniške družbe. Njena dokazna vrednost, kot nekdanjega vrednostnega papirja, lahko samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, služi za dokazovanje lastništva dela kapitala v delniški družbi, ki je bila podržavljena. Imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, mora v postopku denacionalizacije dokazati, da je bil lastnik delnice ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 283/97 z dne 12.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 21.1.1997, ki je zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Š.L. z dne 6.12.1995, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo premoženja Lesne industrijske delniške družbe F.H. iz Š.L. Prvostopno sodišče je pritrdilo ugotovitvam tožene stranke o tem, da tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovemu pravnemu predniku P.C. st. podržavljeno premoženje kot delničarju navedene podržavljene družbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka priznati tožniku status pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca P.C. na podlagi izkazanih prinosniških delnic podržavljene družbe F.H., ker naj bi premoženje te družbe opredeljevale navedene delnice. Na podlagi 62. člena ZDen, v zvezi s 3., 4. in 5. ter 13. členom ZDen lahko zahtevo za denacionalizacijo vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, ki svojo upravičenost med drugim izkaže s predložitvijo listine o podržavljenju premoženja, katerega vrnitev uveljavlja. Po mnenju prvostopnega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik v skladu s 13. členom ZDen, ki določa, da so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki podržavljenih družb, v postopku ni dokazal, da bi bil njegov stric lastnik prinosniških delnic in s tem delničar navedene družbe. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno dejstvo, da so bile prinosniške delnice last pokojnega S.H., to je enega izmed štirih družinskih članov družine H. in tudi delničarjev navedene družbe. Ker tožnik ni pravni naslednik nekdanjega delničarja S.H., bi moral v postopku denacionalizacije dokazati, da so bile prinosniške delnice podržavljene njegovemu stricu C.P., kot lastniku in s tem delničarju družbe, katerega pravni naslednik naj bi bil tožnik. Dokazno so bila ocenjena pravila delniške družbe, spremembe pri že vpisani firmi z dne 28.9.1940, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. Zp 7/45 z dne 2.7.1947 in zapisnik o popisu in cenitvi imovine D.H. ter posvedočba z dne 18.9.1930. Vse te listine po presoji prvega sodišča niso podlaga, na osnovi katere bi lahko prišlo do drugačne pravne odločitve, kot jo je sprejela tožena stranka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil na dan zaplembe premoženja Lesne industrijske delniške družbe F.H. iz Š.L. lastnik delnic navedene družbe, ki jih je dobil od strica in krstnega botra P.C. st..

Upravičenci iz družine H. so lastništvo njegovih delnic dokazovali z neuradnim dokumentom, po katerem naj bi bile predložene delnice last S.H., ki je bil v času zaplembe mrtev. Ta neuradni dokument po mnenju tožnika ničesar ne dokazuje. Pomembno pa je tudi dejstvo, da nobenemu delničarju ob zaplembi ni bila zaplenjena ena sama delnica. Delnice so bile zaplenjene v odstotkih in ne po dejanskem stanju. Noben posameznik ni imel delnice na depotnih računih in tudi ne doma, čeprav so se, v nekaterih primerih, nekatere druge delnice našle, kar je razvidno iz zaplembenih zapisnikov. Premoženje je bilo zaplenjeno posameznikom v celoti, ne pa tudi njihove delnice. Pri denarnem zavodu je bilo deponiranih na dan zaplembe samo 2250 delnic, ki niso bile last posameznika, ampak navedene družbe. Pritožnik poudarja, da nobena od strank v postopku ni dokazala, da so bile njegove delnice last nekoga drugega, da nobeni od strank ni bila zaplenjena fizična delnica, da nobena stranka ni dokazala, da je imela na dan zaplembe v posesti delnice navedene družbe in da iz zaplembenih zapisnikov izhaja, da se dejansko stanje ne more ugotoviti, ker so delničarji na begu in so verjetno delnice vzeli s seboj. Delnice, ki jih je on predložil, so edini dokaz, da je delničar navedene družbe. Podlaga za dokaz, da si v delniški družbi delničar, je delnica, ne more pa to biti odločba o zaplembi premoženja, brez fizične prisotnosti delnic in brez prisotnosti delničarjev.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna.

Prvostopno sodišče je uporabilo pravilne materialne predpise in je svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo. Osnovno načelo ZDen je poprava krivic osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in krivično odvzeto. V tem okviru se v smislu 6. člena ZDen uporabljajo splošni premoženjski in odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon le, če niso s tem zakonom v nasprotju in tudi ne v nasprotju z navedenim načelom.

V obravnavanem primeru je sporno, ali predstavljajo delnice, ki jih je predložil tožnik, dokaz o lastništvu njegovega pravnega prednika P.C. na alikvotnem delu osnovnega kapitala podržavljene Lesne industrijske delniške družbe F.H.. Za presojo tega vprašanja pa je tudi pomembno, ali se v denacionalizacijskem postopku lahko uporabljajo predpisi, ki urejajo funkcijo delnice kot vrednostnega papirja in listine, ki lahko vsebujejo stvarno, obligacijsko ali člansko (korporacijsko) pravico. Delnica podržavljene delniške družbe je, po presoji pritožbenega sodišča, v postopku denacionalizacije lahko samo podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe, pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju glede na njegovo število delnic. Ker pa so se pravice iz delnice podržavljenih družb lahko prenašale in uveljavljale samo z listino, je imela delnica na splošno tudi dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Vendar pa v postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe petdeset let niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več vrednostni papir in s tem podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen. Njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja pa lahko zato samo, skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, služi kot dokaz za lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.

Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazovanje upravičenosti do denacionalizacije v upravnem postopku potekalo v pravilni smeri. Tudi prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da je, ne glede na lastnost prinosniške delnice in njeno funkcijo, ki jo ima kot vrednosti papir v urejenih razmerah in na kapitalskem trgu, v postopku denacionalizacije treba ugotavljati, ali je bil imetnik delnic zaplenjene delniške družbe res lastnik delnic in s tem alikvotnega dela osnovnega kapitala delniške družbe ob podržavljenju oziroma na kakšen način so bile listine pridobljene. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil njegov pravni prednik lastnik dela kapitala podržavljene delniške družbe. Glede na navedeno stališče o dokazni vrednosti listin, ki jih je predložil in iz njih uveljavlja upravičenje do denacionalizacije, tudi v ostalih dokazih, ki so bili izvedeni, ni nobene prepričljive podlage za ugotovitev, da je s posestvijo predloženih delnic tožnikov pravni prednik razlaščenec in da mu je bila z zaplembo premoženja Lesne industrijske delniške družbe F.H. odvzeto premoženje in storjena krivica.

Nepomembne so za ta spor tudi tožnikove pritožbene navedbe o tem, da nihče od upravičencev oziroma pravnih naslednikov razlaščencev iz družine H. ne izkazuje upravičenja do denacionalizacije delniške družbe z delnicami, saj podlaga za uveljavljanje pravic oseb, ki niso stranke tega spora, ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.