Jedro

Tudi v primeru enoosebne družbe je treba za daljšo odsotnost - dopust treh tednov - zagotoviti nemoteno vročanje sodnih pošiljk. Če zakoniti zastopnik ne sprejme ustreznih ukrepov se ne more sklicevati, da je zamudil rok iz upravičenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je procesno pravni institut, ki ima namen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije. Stranki, ki ni kriva oziroma je zamudila iz upravičenih vzrokov, omogoča, da zahteva vrnitev v prejšnje stanje (glej 116. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Upravičenost vzrokov se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Stranka mora izkazati, da ni kriva zamude.

V konkretnem primeru je tožena stranka zatrjevala, da je pravna oseba z enim zaposlenim - direktorjem, ki se je nahajal od 20.6.2006 do 11.7.2006 na dopustu. Pisarna je bila tako v tem času zaradi dopusta direktorja zaprta. Sodba prvostopnega sodišča z dne 16.5.2006 je bila toženi stranki vročena po fikciji dne 24.6.2006. Ker se je direktor tožene stranke nahajal na dopustu, je zamudil osemdnevni rok za vložitev napovedi pritožbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom, da razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, ne predstavljajo zamude iz upravičenega vzroka. Čeprav gre v konkretnem primeru za enoosebno družbo, bi moral zakoniti zastopnik za čas daljše odsotnosti (dopust treh tednov) poskrbeti za nemoteno sprejemanje sodnih pošiljk. Tožena stranka je pravna in ne fizična oseba, zato je tritedensko zaprtje pisarne brez ustreznih ukrepov pomenilo, da ji je bilo onemogočeno normalno vročanje sodnih pošiljk. Takšno stanje pa je zakrivil direktor tožene stranke, ki v času svoje daljše odsotnosti ni ustrezno ukrepal. Poleg tega bi tudi lahko pričakoval, glede na zaključen narok dne 16.5.2006, da bo v tem obdobju, ko bo odsoten, prejel pošiljko. Skrbna oseba bi se pred dopustom lahko tudi pozanimala na sodišču, kdaj se predvideva, da ji bo sodba poslana. Tudi sicer kraj, kjer je direktor bival na rednem dopustu, ni tako oddaljen, da ne bi mogel v tem obdobju tudi sam pravočasno preveriti, katere pošiljke so mu bile dostavljene ali pa bi se za to s kom dogovoril. Prvenstveno pa bi si moral za daljšo tritedensko odsotnost urediti vročanje pošiljk tako, da bi vročanje potekalo nemoteno in normalno. Posledice slabe organiziranosti svojega poslovanja nosi stranka sama.

Prvostopno sodišče je tako pravilno zavzelo stališče, da je zamuda nastala zaradi vzroka, za katerega je odgovorna sama tožena stranka, in zato njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da prvostopna sodba ni bila izdelana v roku osmih dni, niti razlogi, da preživlja direktor tožene stranke dopust praviloma po zaključku šolskega leta, vedno v istem terminu. Prav tako na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da se je tožena stranka sama zastopala, ker ni računala, da bo potrebovala pravno pomoč in da je imela od dneva ustanovitve dalje zgolj dva sodna spora. Bistveno je, da je zamudo, ki ji je nastala v zvezi z nepravočasno vložitvijo napovedi pritožbe, zakrivila sama.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbe. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.