Jedro

Omejenost odgovorov z največjim številom znakov in vnaprej določeno velikostjo pisave kaže na to, da vloge ni mogoče poljubno širiti. Omejitve so bile vnaprej znane in so veljale za vse prijavitelje, torej tudi za tožnika. Če bi toženec tožnika obravnaval drugače (mu npr. omogočil, da poda svoja pojasnila izven predpisanih obrazcev), bi s tem kršil Javni razpis in bi mu bilo mogoče ravno zaradi takega ravnanja očitati arbitrarnost in samovoljo pri ocenjevanju.

Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tem upravnem sporu ni sporno. Sodišče tako presoja le, ali je ocena ustrezno utemeljena in ali so bila pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevana vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, ter ali so bila upoštevana merila - kriteriji iz Javnega razpisa ter pravila postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravni organ z izpodbijanim sklepom vloge tožnika, ki je prispela na Javni razpis za sofinanciranje vzpostavitve in delovanja kompetenčnih centrov za razvoj kadrov v obdobju 2019-2022 (JR) ni izbral za sofinanciranje (1. točka izreka), odločil, da je priloga ''Preglednica št. 1 Dosežene točke glede na posamezno merilo'' sestavni del tega sklepa (2. točka izreka), da vložena tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. in 4. točka). V obrazložitvi je navedel, da je objavil JR. Postopek JR je v skladu z Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (Uredba) vodila komisija. Komisija je ugotovila, da je vloga tožnika prispela pravočasno in bila oddana pravilno, kot tudi, da je formalno popolna in izpolnjuje vse v točkah določene pogoje JR. Zato je bila uvrščena naprej v ocenjevanje po merilih v 8. točki JR in podrobneje v Poglavju IV razpisne dokumentacije. V prvem postopku je bila vloga ocenjena s 60 točkami in vloga zavrnjena. Zoper sklep z dne 2. 9. 2019 je tožnik vložil tožbo, Upravno sodišče je s sodbo, I U 1568/2019 z dne 4. 3. 2021, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je organ, sledeč napotilom sodišča ponovil ocenjevanje vloge, ki je bila ločeno ocenjena s strani dveh članov komisije. Prvi ocenjevalec je vlogo ocenil s 58 točkami, drugi s 70 točkami. Glede na razhajanje ocen v točkah 2.2., 2.3., 3.3. in 5.2. je komisija, skladno V. Poglavju razpisne dokumentacije, na svoji seji 28. 4. 2021 določila končno oceno kot povprečje ocen obeh ocenjevalcev. Vloga je dosegla končno oceno 64 točk, kot izhaja iz priloge ''Preglednica št. 1: Dosežene točke glede na posamezno merilo'', ki je sestavni del tega sklepa. Iz te izhaja obrazložitev ocenjevanja po posameznem merilu JR. V skladu s točko 7 JR so bile v izbor za sofinanciranje uvrščene vloge, ki so na osnovi ocenjevanja dosegle minimalni kakovostni kriterij, tj. 70 točk, pri čemer so morale pri vsakem merilu prejeti več kot 0 točk. Ker vloga tožnika tega praga ni dosegla, ni bila izbrana za sofinanciranje.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik je tožbo vložil iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med upravnim sporom je tožnik dobil potrditev, da je bila njegova vloga obravnavana arbitrarno in neobjektivno. Toženec je namreč 26. 8. 2019 izdal sklep o obnovi postopka, dva dni kasneje pa že pripravil predlog končnih prejemnikov sredstev (tj. 28. 8. 2019), v katerem so navedeni isti prejemniki sredstev kot v sklepu o potrditvi seznama prejemnikov sredstev. V tem času so bile vloge ostalih prijaviteljev že ocenjene in je toženec iskal razloge za nižjo oceno tožnikove vloge. Na JR toženec ni izbral malih in srednjih gospodarskih družb, temveč zgolj večje gospodarske družbe in izobraževalne institucije. To je jasen pokazatelj diskriminatornega obravnavanja. Odločitve se tudi ne da preizkusiti, zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Opozarja, da je bil pri vsakem polju prijavnega obrazca, kjer je bilo treba vnesti lastno besedilo, omejen s številom znakov, besedilo je bilo omejeno na meje polja, velikost je bila določena (9). Teh omejitev se je tožnik držal. Očitki toženca, da se tožnik ni podrobneje opredelil, gre pripisati tožencu in omejitvi dovoljenih znakov. Pojasnila tožnika so bila zato kratka in jedrnata. Tožnik izpostavlja ocene pri točkah 2.2., 2.3., 3.3. in 5.2.. Pri teh je prišlo do izrazitih razlik pri ocenah enega ali drugega ocenjevalca, kar je nenavadno in vzbuja dvom v pravilnost in objektivnost. V takem primeru bi se morala ocenjevalca uskladiti ali podati ločeni obrazložitvi. V nadaljevanju tožnik prereka oceno toženca po posameznih merilih (1. Področje delovanja, 2. Relevantnost projekta, a) Utemeljitev projekta, identifikacija in izzivi na področju razvoja kadrov, b) Opredelitev ključnih kompetenc v partnerstvu, c) Ocena širšega družbenega vpliva predlaganega projekta, 3. Kakovost izvedbe, a) Vodenje projekta, b) Sestava projektne pisarne, c) Informiranje in obveščanje o projektu, d) Skupna usposabljanja na ključnih kompetencah v partnerstvu, 4. Trajnost predvidenih rezultatov, a) Zagotavljanje trajnosti predvidenih rezultatov, b) Zagotavljanje enakih možnosti). Povedano potrjuje, da pravno sredstvo tožnika ni bilo učinkovito, saj toženec ni poglobljeno ocenil njegove vloge, pri subjektivno ocenjevanih merilih je neutemeljeno odštel točke in iskal razloge, ki bi potrdili končno oceno, ki je bila sprejeta že s prvotnim sklepom. Posledično tožnik ni imel možnosti pridobiti finančnih sredstev. Tožnik je povsem neutemeljeno pri zgoraj navedenih merilih prejel oceno ''zadostno'', čeprav bi moral za svoje navedbe zagotovo pridobiti višjo ceno, še zlasti glede na razliko v ocenah obeh ocenjevalcev. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, podrejeno ugotovi, da je sklep nezakonit, v obeh primerih pa naloži tožencu povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo v celoti nasprotoval tožbenemu zahtevku in prerekal navedbe tožnika, predlagal, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Vloga tožnika ni bila obravnavana nekorektno ter arbitrarno. Zgolj časovnica izdaje sklepov tega ne izkazuje, sicer pa so navedbe pavšalne. Ostro nasprotuje insinuacijam, da naj bi namenoma iskal razloge za nižjo oceno, ker naj bi bili prejemniki sredstev že izbrani. Direktorica je izdala sklep o prejemnikih sredstev (11. člen Uredbe) in ne o končnih prejemnikih sredstev, saj bi se lahko zaradi npr. odstopa katerega od prejemnikov sredstev ta sprostila. Velikost podjetja prijavitelja ni bil pogoj, niti predmet meril. Tega toženec tudi ni preverjal. Preverjane so bile velikosti podjetij – partnerjev glede na 5.2 točko JR. Ne drži, da so bile izbrane samo večje gospodarske družbe (npr. H., d. o. o. ima samo 10 do 19 zaposlenih, družbi F. in I. sodita med mikro družbi). Sklep je tudi obrazložen. Obrazci za oddajo vlog so bili del razpisne dokumentacije, omejitve v poljih so bile določene vnaprej, s ciljem varovanja enakih možnosti vlagateljev. 10 od skupno 23 prijaviteljem je uspelo kljub omejitvi znakov in velikosti besedila dovolj natančno izpolniti vlogo in prejeti zadostno število točk. Prejete ocene tožnika so od 2 do 7,5 točk. Vlogo tožnika sta ocenjevalca ocenila po svoji vesti glede na znanje in izkušnje glede na namen dodeljenih sredstev. Do odstopanja med ocenami je prišlo zaradi dveh subjektivnih ocen. Z namenom enake obravnave prijaviteljev je toženec upošteval zgolj navedbe pri posamezni točki vloge, ne pa tudi dodatno predložene dokumentacije. V nadaljevanju se vsebinsko opredeli do posameznih meril, ki jih je izpostavil tožnik v tožbi.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi najprej navedel, da je bila njegova vloga s sklepom z dne 6. 8. 2019 zavrnjena, ker ni izpolnjevala enega izmed razpisnih pogojev. Tako je očitno nemogoče, da bi bila vloga tožnika že takrat vsebinsko obravnavana in bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. To potrjuje 11. člen Uredbe, po katerem mora komisija voditi zapisnik pri ocenjevanju. Toženec nedvomno razpolaga z ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bil razviden datum ocenjevanja vloge, ki k odgovoru na tožbo ni priložen. Zato tožnik predlaga zaslišanje obeh ocenjevalcev in toženca poziva, da razkrije njuni imeni. Precej neverjetno je tudi, da bi kateri od prejemnikov sredstev odstopil od sofinanciranja, še zlasti v tako kratkem času. Organi morajo pri odločanju po prostem preudarku spoštovati 2., 14., 22., 153. člen Ustave ter 6. člen ZUP. Arbitrarnost ocenjevanja potrjuje tudi, da je pri prvem ocenjevanju prejel zgolj 60 točk. S tem, ko je toženec v sklepu podal samo eno obrazložitev in to ocenjevalca s slabšimi ocenami, je onemogočil tožniku, da bi se seznanil z vsemi miselnimi preudarki, ki so vodili do končne ocene po posameznem merilu.

5. Toženec je v pripravljalni vlogi navedel, da so v tem postopku navedbe tožnika o razlogih za obnovo postopka brezpredmetne. Enako velja glede navedb tožnika v zvezi s prvim sklepom. Vlogo sta tudi v ponovljenem postopku ponovno pregledala ista ocenjevalca, A. A. in B. B. Nerelevantne so tudi navedbe glede sklepa o prejemnikih sredstev. Toženec je postopal po prostem preudarku s spoštovanjem vseh s strani tožnika poudarjenih načel Ustave RS in ZUP. Ni jasno, katera od ocen naj bi bila arbitrarna. Ravno zaradi ocenjevanja s strani dveh ocenjevalcev, ki svojo oceno podata po svoji vesti glede na znanje in izkušnje, je tveganje prevelikih odstopanj pri oddaji ocen urejeno z upoštevanjem povprečja obeh ocenjevalcev. Sklep vsebuje obrazložitev oziroma povzetek obeh ocen.

6. Sodišče je s sklepom, I U 871/2021 z dne 11. 10. 2022, sklenilo, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Ocenilo je namreč, da so podani pogoji po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker gre za vprašanje zakonitosti izpodbijanega sklepa o neizbrani vlogi tožnika za sofinanciranje iz javnih sredstev, izdanemu na podlagi sodbe naslovnega sodišča, I U 1568/2019. Stranki sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno po izdaji sklepa, niti na izrecno vprašanje sodnice na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 8. 12. 2022. Na glavno obravnavo sta pristopila tožnik in toženec, ki sta vztrajala pri svojih navedbah in dokaznih predlogih. Tožnik je dodatno substanciral dokazni predlog za zaslišanje ocenjevalcev A. A. in B. B., ki naj bi izpovedala, kdaj in kako so bile ocenjevane vloge prijaviteljev. Toženec je temu dokaznemu predlogu nasprotoval, ker njuno zaslišanje ne bi privedlo do odločitve, ki bi bilo v korist tožnika glede na bistveno višje število točk drugih prijaviteljev, ki so na razpisu uspeli.

8. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep. Dopustilo je vpogled v naslednje listine: izpodbijani sklep (kar je bilo predlagano s strani obeh strank), sklep z dne 6. 8. 2019, pritožbo zoper sklep z dne 6. 8. 2019, sklep z dne 20. 8. 2019, sklep o obnovi postopka z dne 26. 8. 2019, sklep z dne 30. 8. 2019 (kar tudi predlagano s strani obeh strank), sklep z dne 2. 9. 2019, predlog z dne 28. 8. 2019, prilogo vlogi za sofinanciranje - Nov trajni program za usposabljanje zasebno varstvenega osebja zasebno varstvenih služb, odločitev Zavoda RS za zaposlovanje z dne 10. 5. 2019, pogodbo o izvajanju programa ''Neformalno izobraževanje in usposabljanje'', seznam uradnih oseb toženca z dne 1. 4. 2019, pooblastilo za vodenje postopka za C. C. z dne 7. 5. 2018, potrdilo o opravi strokovnega izpita za C. C., ter ostale listine v upravnem spisu. Sodišče je dopustilo vpogled tudi v B6-B8 (ocenjevalni obrazec, zapisnik seje z dne 28. 4. 2021, priloga 2- prejete vloge po točkah), ker gre za listine upravnega spisa, ki se nanaša na izpodbijani sklep, četudi so bile predložene naknadno s strani toženca.

9. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje A. A. in B. B., vpogled v spletno stran za tožnika z dne 4. 6. 2021, odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 16. 7. 2008, vpogled v spletno strani bizi.si in AJPES.

10. Zaslišanje ocenjevalcev A. A. in B. B. je sodišče zavrnilo, ker gre za dokazni predlog, podan po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe po 28. členu ZUS-1. Po 30. členu ZUS-1 mora tožnik v tožbi podati vse razloge za izpodbijanje akta, vključno z dokazi, pri čemer ga veže tudi omejitev iz 52. člena ZUS-1. Ker gre za presojo zakonitosti sklepa, ki ga je izdal toženec, je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo tudi kot neprimernega.

11. Sodišče je dokazni predlog za vpogled v spletno stran tožnika z dne 4. 6. 2021 in odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 16. 7. 2008 zavrnilo kot nepotrebnega, ker status tožnika v postopku ni sporen. Dokazni predlog za vpogled v spletno stran bizi.si in AJPES pa je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega, ker je ocenilo, da bo zatrjevane trditve tožnika lahko presodilo glede na podatke spisa.

12. Stranki zavrnitvi dokaznih predlogov nista ugovarjali.

**Odločitev in razlogi sodišča**

13. Tožba ni utemeljena.

14. V zadevi je sporna odločitev toženca o neizbiri tožnikove vloge na Javnem razpisu za sofinanciranje vzpostavitve in delovanja kompetenčnih centrov za razvoj kadrov v obdobju 2019-2022, objavljenem v Uradnem listu RS št. 36/2019. Razlog za odločitev, naveden v izpodbijanem sklepu, je premajhno zbrano število točk za prestop praga za sofinanciranje. Odločitev je toženec sprejel po tem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo, I U 1568/2019 z dne 4. 3. 2021, prvotno izdani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek tožencu.

15. Sodišče tako, sledeč tretjemu in četrtemu odstavku 64. člena ZUS-1 preizkuša, ali je toženec sledil napotkom sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, izpodbijani sklep pa presoja v okviru tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, izdan dne 3. 5. 2021, ne pa sklepi, izdani v predhodno vodenih postopkih v tej zadevi. Bo pa sodišče navedbe, ki se a prima vista nanašajo na prvotno izdani sklep z dne 2. 9. 2019 in sklep o obnovi postopka z dne 26. 8. 2019, v kolikor se (lahko) dejansko po vsebini nanašajo na izpodbijani sklep, presojalo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa.

17. Sodišče je najprej preizkusilo izpodbijani sklep v okviru zatrjevanih procesnih kršitev, ki so bile predmet presoje že v upravnem sporu, I U 1568/2019. 18. Po oceni sodišča je bila zatrjevana kršitev postopka o neobrazloženosti sklepa sedaj odpravljena. Že v izreku izpodbijanega sklepa je namreč navedeno, da je Priloga ''Preglednica št. 1: Dosežene točke glede na posamezno merilo'' sestavni del tega sklepa. In v tej Prilogi so k vsakemu posameznemu merilu navedeni razlogi za oceno ter (povzeta) ocena obeh ocenjevalcev. Tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa se toženec nanjo sklicuje, kar pomeni, da so razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev (5. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), navedeni, saj so tako del obrazložitve.

19. Toženec tudi pojasni, da je v ponovljenem postopku sledil še napotilu sodišča v zvezi z ocenjevanjem vlog, ki ga je zato ponovno opravil. Kot je namreč ugotovilo že sodišče v, I U 1568/2019, je „uskladitev“ skupne končne ocene v neskladju z določbami razpisne dokumentacije. V skladu z razpisno dokumentacijo (V. b Poglavju razpisne dokumentacije - op. sod.) komisija namreč v primeru razhajanj kot skupno oceno določi povprečje ocen obeh ocenjevalcev. In tako je bilo tudi storjeno s tem sklepom. Posledično je prišlo do razlike v točkah glede na prvo ocenjevanje, zato ni mogoče slediti tožniku o tem kot o dokazu za arbitrarno oziroma napačno ocenjevanje. Tako ugovor tožnika, da bi se morala ocenjevalca (glede na izrazite razlike pri ocenah enega ali drugega ocenjevalca, pri čemer tožnik izpostavlja ocene pri točkah 2.2., 2.3., 3.3. in 5.2.) uskladiti ali podati ločeni obrazložitvi, sodišče ne sprejema, saj bi bil s tem kršen JR. Navedba, da tako izrazite razlike pri ocenah (pri katerih gre za subjektivni oceni obeh ocenjevalcev, izbranih po postopku, določenim že v 106. h členu Zakona o javnih financah, 4. členu Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, JR (7. točka) in razpisni dokumentaciji (poglavje V) - op. sod.) vzbujajo dvom v pravilnost, objektivnost in nearbitrarnost ocenjevanja, pa je ob že povedanem, izražena na povsem pavšalni ravni in zato nezmožna vsebinskega preizkusa. Pri tem sodišče tudi sledi navedbi toženca, da gre za oceni dveh ocenjevalcev, ki vsak zase ocenjujeta vlogo in je že iz tega razloga (subjektivnosti podane ocene posameznega ocenjevalca) možna večja (ali celo izrazita) razlika med njunima ocenama. Ob tožnik tožnik niti ne prereka, da ocenjevalca nista bila izbrana na način in po postopku, kot je za to določen v pravno relevantnih predpisih (ZJF, Uredba, JR).

20. Splošni pogoji poslovanja Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju Splošni pogoji poslovanja) določajo postopke izvajanja nalog in pooblastil, ki jih toženec (med drugim) izvaja tudi na podlagi prej navedenih uredb. V 29. členu napotujejo na uporabo predpisov, ki urejajo porabo sredstev evropske kohezijske politike v RS v posameznem programskem obdobju. Postopek izbora ureja tudi javni razpis, ki določa, da se bodo vanj uvrstile le vloge, ki bodo dosegle najmanj 70 točk, glede podrobnejše ureditve postopka in načina izbora pa napoti na Poglavje V razpisne dokumentacije. Ta v drugi alineji točke a. določa, da bo komisija ocenjevala le vloge, ki bodo prispele pravočasno v pravilno označeni ovojnici in _bodo predložene na predpisanih obrazcih iz razpisne dokumentacije_, pri čemer bo toženec upošteval podatke iz vloge ter pridobival dokazila glede izpolnjevanja pogojev tudi iz uradnih evidenc.

21. Iz citiranega sledi, da formalno popolno vlogo predstavlja zgolj vloga, ki je sestavljena na predpisanih obrazcih iz razpisne dokumentacije, pri čemer lahko vsak vlagatelj k vlogi priloži zgolj dokazila iz uradnih evidenc, ki ne smejo biti starejša od 1. 6. 2019 (opredeljeno tudi Poglavju V razpisne dokumentacije). Tožnik se zato brez uspeha sklicuje, da so bila zaradi omejitev s številom znakov na predpisanih obrazcih, z omejitvami na meje polja in določeno velikostjo pisave (9) njegova pojasnila kratka, zaradi česar naj bi prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično premajhno doseženim številom točk. Omejenost odgovorov z največjim številom znakov in vnaprej določeno velikostjo pisave namreč kaže na to, da vloge ni mogoče poljubno širiti. Omejitve so bile vnaprej znane in so veljale za vse prijavitelje, torej tudi za tožnika. Če bi toženec tožnika obravnaval drugače (mu npr. omogočil, da poda svoja pojasnila izven predpisanih obrazcev), bi s tem kršil JR in bi mu bilo mogoče ravno zaradi takega ravnanja očitati arbitrarnost in samovoljo pri ocenjevanju.

22. V zvezi s tožnikovim izpodbijanjem posameznih ocen po merilih, določenih v JR, sodišče najprej uvodoma pojasnjuje tožniku, da je po ustaljeni sodni praksi (npr. I U 299/2019, I U 729/2018, idr.) presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tem upravnem sporu ni sporno. Sodišče po povedanem presoja le, ali je ocena ustrezno utemeljena in ali so bila pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevana vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, ter ali so bila upoštevana merila - kriteriji iz JR ter pravila postopka.

23. V zvezi z oceno pri merilu 1. Področje delovanja - celovitost zajemanja prednostnega področja uporabe S4 je tožniku sodišče že v upravnem sporu, I U 1568/2019, pojasnilo, da je imel toženec prav, ko ni upošteval dodatnih dokazil, priloženih k vlogi (tožnik se pri tem merilu (ponovno) izrecno sklicuje na Nov trajni program za usposabljanje zasebno varstvenega osebja zasebno varnostnih družb, zaradi česar meni, da je ocena pri tem merilu prenizka), ki niso bila dokazila iz uradnih evidenc (k čemur je toženca zavezoval - kot tudi že povedano - postopek, predpisan v razpisni dokumentaciji).

24. V ostalem tožnik svoj ugovor v tem delu utemeljuje s povzemanjem vsebine, ki jo je navedel pri posameznih merilih in se, sklicujoč se na vsebino svoje vloge po posameznih merilih, ki jo v tožbi tudi povzema, ne strinja z dano oceno, pri čemer dodatno izpostavlja omejitve števila znakov v predvidenih poljih (zlasti pri merilih 2. Relevantnost projekta a), c), 3. Kakovost izvedbe a), d)), o čemer se je sodišče že izreklo zgoraj, kot tudi izrazito razliko med oceno prvega in drugega ocenjevalca pri posameznih merilih (zlasti pri merilih Relevantnost projekta a), b), 3. Kakovost projekta b) 4. Trajnost predvidenih rezultatov b)), o čemer se je sodišče tudi že izreklo zgoraj. Sodišče tudi sodi, da je toženec svojo oceno po posameznih merilih utemeljil zadosti izčrpno in prepričljivo, zatorej odločitvi ni mogoče očitati, da je neobrazložena, arbitrarna in neutemeljena, zgolj prepričanje tožnika, da bi moral glede na vsebino vloge pri posameznih merilih dobiti višjo oceno, pa tudi ne ustvari dvoma v dano oceno in posledično prejeto število točk. 25. Navedbe tožnika, da je glede na potek prvega postopka (predlog prejemnikov sredstev je bil predložen 28. 8. 2019, sklep o potrditvi seznama prejemnikov sredstev dne 30. 8. 2019, toženec pa je izdal sklep o obnovi postopka, ki ga je predlagal tožnik, 26. 8. 2019), potrjeno, da njegova vloga ni mogla biti korektno in ne-arbitrarno obravnavana, saj ocenjuje, da v tako kratkem času toženec ni mogel poglobljeno oceniti njegove vloge (s sklepom z dne 2. 9. 2019), po mnenju sodišča ostajajo na povsem pavšalni ravni in neizkazane. Enako tudi navedba o prepričanosti tožnika, da je toženec namenoma iskal razloge za nižje vrednotenje njegove vloge. Nanašajo se namreč na prvi postopek, ki se je zaključil z izdajo sklepa, ki je bil odpravljen s sodbo, I U 1568/2019, za izpodbijani sklep, izdan v ponovljenem postopku pa je sodišče presodilo, da je ustrezno obrazložen, zato očitek o nepoglobljenem ocenjevanju in ''iskanju razlogov za nižje vrednotenje'' ne vzdrži. 26. Tožnik še ugovarja, da toženec na JR ni izbral malih in srednjih gospodarskih družb, temveč zgolj večje gospodarske družbe in izobraževalne institucije (kot izhaja iz sklepa o dokončnih prejemnikih sredstev z dne 30. 8. 2019 gre za: Č., d. d., D., d. d., E., d. o. o., F., G., H., d. o. o., Gospodarska zbornica Dolenjske in Bele krajine, Gospodarska zbornico Slovenije, I., d. o. o. in J.), s čimer želi tožnik izkazati diskriminatorno obravnavo prijavljenih vlog.

27. Kot opozori že toženec v odgovoru na tožbo, iz 5. 1. točke JR (Splošni pogoji za kandidiranje) ne izhaja, da bi bila velikost prijavitelja pogoj pri kandidiranju. Iz 5.2 točke JR (Posebni pogoji pri kandidiranju) pa izhaja, da lahko na javnem razpisu kandidira prijavitelj, ki zagotovi partnerstvo, ki vključuje: - najmanj 15 partnerjev, od tega vsaj 4 mikro, mala in/ali srednja velika podjetja, pri čemer se velikost podjetij določa v skladu s Prilogo I Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe in Priporočil Komisije 2003/361/ES z dne 20. maja 2003 za opredelitev MSP. Toženec v odgovoru na tožbo še doda, da iz spletnega portala bizi.si izhaja, da sodi H. med majhna podjetja, družbi F. in I., d. o. o. pa celo med mikro podjetja. Tožnik teh trditev ne prereka, zato jih sodišče šteje kot izkazane. Ob tem pa tako zavrača tudi ugovor tožnika o izboru zgolj večjih gospodarskih družb in izobraževalnih institucij, kar naj bi kazalo na neenakopravno in diskriminatorno obravnavanje tožnika, saj to očitno ne drži. 28. Upoštevajoč zgoraj podane razloge sodišča po posameznih tožbenih ugovorih, sodišče tako tudi ocenjuje, da pri sprejemu odločitve do kršitve 2., 14., 23. in 153. člena Ustave, kot 6. člena ZUP ni prišlo.

29. Glede na navedeno je sodišče, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep pa je zakonit, tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 30. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

31. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.