13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2706/2002 z dne 3. 2. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 97/2001 z dne 9. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Tožnika sta s tožbo od pritožnice (zakonite dedinje zapustnice - v pravdi toženke) zahtevala plačilo 793.474 SIT iz naslova odgovornosti za zapustničine dolgove. Denarni znesek sta zahtevala v zameno za pomoč, ki naj bi jo več let nudila zapustnici. Okrajno sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Zoper to sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da je med tožnikoma in zapustnico obstajalo odplačno obligacijsko razmerje. Višje sodišče naj bi pravdni stranki obravnavalo neenakopravno. Svojo odločitev naj bi obrazložilo s protislovnimi razlogi. Pri tem naj bi upoštevalo zgolj neprepričljive dokaze tožnikov, ne pa tistih, ki jih je predlagala pritožnica. Pritožnica tudi obširno našteva navedbe, za katere trdi, da se Višje sodišče do njih ni opredelilo. Poleg tega naj bi Višje sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso. S temi trditvami pritožnica utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pritožnica utemeljuje z navedbo, da Višje sodišče ni upoštevalo njenih pritožbenih navedb. Očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave pa pojasnjuje s trditvijo, da je Višje sodišče dovolilo poseg v njeno lastnino na podlagi očitno neresničnih dejstev. Pritožnica izraža še nestrinjanje z odločitvijo o stroških postopka. Trdi, da je sodišče ravnalo nepravilno, ker tožnikoma ni naložilo plačila pritožničinih stroškov za umaknjeni del tožbenega zahtevka. Poleg tega naj bi sodišče nerazumno in v nasprotju s sodno prakso priznalo previsoke stroške za vlogi z dne 11. 1. 1996 in z dne 9. 3. 2000. Tudi zaradi tega naj bi bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.

B.

3.Pravica iz 22. člena Ustave zagotavlja, da so stranke v postopku pred sodiščem obravnavane enakopravno. Pritožnica z navedbami, s katerimi izraža zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč, kršitve te pravice ni izkazala. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb pa tudi ne izhaja, da bi bili stranki neenakopravno obravnavani.

4.Poleg tega iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so pritožničini očitki v tem delu neutemeljeni. Ugotovitev sodišč, da je med tožnikoma in zapustnico obstajal dogovor o plačilu za pomoč in da sta tožnika zapustnici pomoč nudila, je namreč razumno obrazložena. Poleg tega izpodbijani sodni odločbi vsebujeta odgovore na pritožničine bistvene navedbe. Glede navedb, za katere pritožnica v ustavni pritožbi izrecno zatrjuje, da se Višje sodišče do njih ni opredelilo, pa je v sodbi Višjega sodišča razumno pojasnjeno, zakaj za odločitev niso odločilnega pomena. Dejstvo, da se pritožnica s takšnimi ugotovitvami in stališči Višjega sodišča ne strinja, pa za utemeljitev kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave ne zadošča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave tudi ne more izkazati s pavšalnima navedbama, da Višje sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, in da je odločilo v nasprotju s sodno prakso.

6.Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev 33. člena Ustave, pritožnica kršitve te pravice ne more izkazati. Ustavno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine. Za kršitev te pravice bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika 33. člena Ustave nesprejemljivo. Pritožnica pa kršitev utemeljuje le z očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Zato je tudi ta očitek neutemeljen.

7.Pritožnica izpodbija še odločitev o pravdnih stroških ter zatrjuje, da je nerazumna in v nasprotju s sodno prakso. Zaradi tega naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Tudi ta očitek je neutemeljen. Pritožnica je v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje odločitvi o stroških očitala zgolj to, da je Okrajno sodišče tožnikoma prisodilo previsoke stroške za vlogo z dne 11. 1. 1996. Višje sodišče je glede tega potrdilo odločitev Okrajnega sodišča in razumno obrazložilo, da vloga ne vsebuje zgolj nepotrebnih procesnih vprašanj, kot je zatrjevala pritožnica. V pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Navedba, da je odločitev o stroških v nasprotju s sodno prakso, je zgolj pavšalna in z njo pritožnica ni izkazala kršitve 22. člena Ustave. Vsebinska obravnava preostalih pritožničinih očitkov glede odločitve o stroških ni bila mogoča. Iz pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje (ki jo je pritožnica priložila ustavni pritožbi) namreč izhaja, da pritožnica teh kršitev v pritožbi ni uveljavljala. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS pa je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. To ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitev pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ker glede teh očitkov pritožnica ni materialno izčrpala pravnih sredstev, z njimi ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

8.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić