Jedro

Pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra, pri čemer je odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2587/97-8 z dne 23.4.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 15.9.1997, v delu, ki se nanaša na tožnico.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.9.1997, s katero so bile v en postopek združene pritožbene zadeve R.B., S.B., S.B. in A.B. (1. točka izreka) in njihove pritožbe zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije zavržene (2. točka izreka). V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Zato so zanjo dne 26.2.1992 začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), ne glede na njeno predhodno prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča ter vodenje evidenc prebivalstva - državljanov Republike Slovenije, ki lahko prijavijo prebivališče kjerkoli v Sloveniji. Evidenca pa ne zajema podatkov o osebah, ki niso državljani Republike Slovenije, saj je to pravica, ki izhaja iz državljanstva. Pravica do stalnega prebivališča je tožnici prenehala z nastopom statusa tujca. Status tujca je razlog njene izločitve iz uradne evidence, saj ta podatkov o tujcih ne zajema. Register prebivalstva je uradna evidenca, ki se vodi po uradni dolžnosti. Zato je neutemljen ugovor tožnice, da je bila sprememba uradne evidence nezakonita, ker je upravni organ spremembo izvedel brez tožničine odjave. Sam vpis ali izbris podatkov v uradni evidenci predstavlja posamično dejanje upravnega organa, izvršeno na podlagi predpisa in ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank. Tožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi upravni organ o njeni izločitvi iz evidence moral izdati odločbo. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke pravilno zavrgla kot nedopustno.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije nezakonit. Res ni zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), vendar Slovenija v času, ko je bil izvršen izbris iz evidence, še ni bila mednarodno priznana država, da bi bilo mogoče zaprositi za njeno državljanstvo. Stalno je prebivala v Sloveniji in bila njena državljanka od leta 1973, torej ob njenem konstituiranju nikakor ni mogla biti tujka, saj je imela slovenske dokumente in volilno pravico. Prvostopna sodba tudi ni ustrezno obrazložena, da je bila sprememba uradne evidence, brez njene odjave, zakonita in da ji z izbrisom ni bila odvzeta pravica do prebivališča, kakor tudi ne glede izdaje odločbe o izbrisu. Z izbrisom so ji bile odvzete vse državljanske in človekove pravice, zato je napačno sklepanje prvostopnega sodišča, da izbris ni upravni akt. Vztraja pri nedotakljivosti svojih pridobljenih pravic, glede na kontinuiteto svojega življenja v Sloveniji. Tožena stranka naj predloži pisno izjavo o statusu njenega prebivanja pred in po 26.2.1992. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi prvostopno sodbo in odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožničino pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Ker gre za uradno evidenco, je imela tožnica pravico zahtevati izdajo potrdila, da je vpisana v register stalnega prebivalstva. Tako potrdilo izda upravni organ na podlagi 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Zato bi morala tožena stranka, kolikor takega potrdila ni hotela izdati, tožničino vlogo, (pritožbo) zavrniti in ne zavreči. Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence pa je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče meni, da bi tožnici moral upravni organ omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice tožnice do udeležbe v postopku (143. člen ZUP/86).

Odločilna pravna podlaga, na katero sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev, je 81. člen ZTuj. V zvezi s to zakonsko določbo je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99), ugotovilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine. Z razlago 81. člena ZTuj, kakršna je vsebovana v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, je bila tožnica postavljena v neenak položaj v primerjavi s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve ZTuj v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožnici s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Ker je bilo potrebno že zaradi navedenega pritožbi ugoditi, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu).