- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 237/2025-12
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.237.2025.12 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.
Luskavica sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali poni7eujo0demu ravnanju, temu mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripi61ejo javnim organom te dr7eave, bodisi da gro7enjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te dr7eave izvajajo ali dopu610dajo, bodisi dr7eava svojim dr7eavljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedr7avnimi subjekti ne more zagotoviti u0dinkovite za61cite.Navedenega pa to7nik v upravnem postopku ni zatrjeval.
To7ena stranka je to7nika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je dr7ava, iz katere prihaja, varna izvorna dr7ava. To pomeni, da mu je bilo omogo0deno, da izka7ee tehtne razloge, na podlagi katerih je mo7eno ugotoviti, da ta dr7ava ob upo61tevanju njegovih posebnih okoli610din v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno za61cito zanj ni varna izvorna dr7ava. To7nik niti v to7bi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mo7eno ugotoviti, da njegova izvorna dr7ava ob upo61tevanju njegovih posebnih okoli610din v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno za61cito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s to7benimi navedbami ne izkazuje resne 1kode iz 2. to0dke 28. 0dlena ZMZ-1.
Tudi 0de oseba izka7ee, da se v izvorni dr7avi ni mogla preeivati zaradi tamkaj1njih slabih gospodarskih razmer, tak1na 1koda ne bi zadostovala za obstoj resne 1kode iz 28. 0dlena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splo1nega pomanjkanja v izvorni dr7avi, ampak jo mora povzrokovati tretja oseba.
Izrek
To7ba se zavrne.
Obrazlo7eitev
Izpodbijana odlo0dba
1.Z izpodbijano odlo0dbo je to7ena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. 0dlena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. 0dlena Zakona o mednarodni za61citi (v nadaljevanju ZMZ-1) kot o0ditno neutemeljeno zavrnila to7nikovo pro1njo za mednarodno za61cito (1. to0dka izreka) in odlo0dila, da z dnem izvr1ljivosti 1. to0dke izreka postane to7nikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. to0dka izreka). To7niku je dolo0dila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki za0dne te0di z dnem izvr1ljivosti 1. to0dke izreka, v katerem mora zapustiti obmo0dje Republike Slovenije (RS) ter dr7av članic Evropske unije (EU) in dr7av pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. to0dka izreka), sicer bo s tega obmo0dja odstranjen v izvorno dr7avo (4. to0dka izreka). To7ena stranka je to7niku za obdobje enega leta dolo0dila prepoved vstopa na obmo0dje Republike Slovenije ter dr7av članic Evropske unije in dr7av pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvr1ila, 0de bo to obmo0dje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. to0dke izreka (5. to0dka izreka).
2.Iz to7nikovih izjav ob vloeitvi druge pro1nje (19. 11. 2024) je razvidno, da pripada arabski etni0dni in plemenski skupnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Voja1kega roka ni slueil, ni 0dlan politi0dne stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Al7irijo je zapustil 18. 9. 2024 in potoval preko Tur0dije, Gr0dije, Albanije, 0crne gore ter Bosne in Hercegovine in Hrva61ke.
3.Na osebnem razgovoru (9. 1. 2024) je to7nik v zvezi z razlogi za mednarodno za61cito izjavil, da je izvorno dr7avo zapustil, ker se zaradi zdravstvenih teeav (luskavica) 7eli ustrezno zdraviti in zaradi teeav z biv61o 7eno, ki zahteva del premo7eenja. Poro0dil se je leta 2017, 0dez tri leta pa lo0dil. V lo0ditvenem postopku je sodi610de odlo0dilo, da biv61a 7ena zaradi prevare ni upravi0dena do dela skupnega premo7eenja. Kljub odlo0ditvi sodi610da so oeji dru7inski 0dlani biv61e 7ene zahtevali, da jim to7nik da denar. Pritiski biv61e 7ene in njenih oeji dru7inskih 0dlanov so trajali pribli7e dve leti. To7nika so pogosto klicali po telefonu ter ob0dasno prihajali na njegov dom in zahtevali denar. Rekel jim je, da trenutno nima denarja in da naj se vrnejo kdaj drugič. V tem 0asu je veliko potoval. Uredil si je vizum in odpotoval v Tur0dijo.
4.Iz to7nikovih izjav je 1e razvidno, da se je v izvorni dr7avi zdravil zaradi luskavice, vendar mu niso znali pomagati, da bi ga v celoti pozdravili. Izvorno dr7avo je zapustil, ker mu je umrla mati. Ne ve, kaj bi se mu zgodilo, 0de bi se vrnil v Al7irijo.
5.Uradna oseba je to7nika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Al7irijo na seznam varnih dr7av.
6.V nadaljevanju je to7ena stranka ugotovila, da to7nik ni predlo7eil ustrezne listine iz 97. 0dlena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Al7irije in da je dr7avljan te dr7ave.
7.Po ugotovitvah to7ene stranke to7nik svojo pro1njo za mednarodno za61cito utemeljuje s teeavami z biv61o 7eno, ki je v lo0ditvenem postopku zahtevala del premo7eenja, in s pritiski oeji njenih dru7inskih 0dlanov, ki so zahtevali, da ji to7nik izro0di denar. Poleg tega se to7nik sklicuje na svoje zdravstvene teeave in smrt matere, ki je bila vzrok njegovi odlo0ditvi za zapustitev izvorne dr7ave.
8.V zvezi s to7nikovimi trditvami o teeavah z biv61o 7eno in njenimi svojci to7ena stranka opozarja na to7nikove izjave, da je sodi610de v lo0ditvenem postopku izdalo sodbo, v kateri je razdelilo skupno premo7eenje zakoncev in odlo0dilo, da biv61i 7eni zaradi prevare ne pripada dolo0den del premo7eenja. To7nik je na osebnem razgovoru na vpra61anje, kak1ne teeave je imel z biv61o 7eno in njenimi oeji dru7inskimi, odgovoril, da so ga ve0krat klicali po telefonu ter ob0dasno prihajali na njegov dom in zahtevali, da jim izro0di denar. Rekel jim je, da ga trenutno nima in da naj se vrnejo kdaj drugič.
9.To7nik nadlegovanja oeji dru7inskih 0dlanov ni prijavil policiji. Ker dr7avnih subjektov, do katerih je imel dostop, ni zaprosil za pomo0d, ni mogo0de sprejeti stali10da, da izvorna dr7ava ne bi bila sposobna za610dititi to7nika ali mu ne bi hotela nuditi za61cite pred preganjanjem ali resno 1kodo. To7nikove teeave z biv61o 7eno ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku.
10.Iz to7nikovih izjav ni razvidno, da mu je bil v Al7iriji onemogo0den dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, kljub njegovi navedbi, da je tamkaj1nji zdravstveni sistem slab in da se njegovo zdravstveno stanje kljub zdravljenju ni izbolj1alo. To po stali10du to7ene stranke nakazuje na ugotovitev, da mu je bila zdravstvena oskrba nudena. To7ena stranka v to7nikovih navedbah glede slabega zdravstva ni zasledila elementov preganjanja ali resne 1kode, saj iz njih ni razvidno, da bi bil to7niku dostop do zdravstva onemogo0den ali omejen in da bi bil diskriminatorno obravnavan. Izpostavljal je le splo1ne sistemske hibe v izvorni dr7avi in ni izkazal, da je bil z vidika zagotavljanja pravic in dostopa do storitev v bistveno slab1em polo7eaju od ostalih prebivalcev Al7irije.
11.Navedene teeave ne predstavljajo trajnega in sistemati0dnega kr1enja 0dlovekovih pravic. Zato to7nik ni izkazal vzro0dne zveze iz osmega odstavka 27. 0dlena ZMZ-1. Ob takih okoli610dinah je to7ena stranka to7nikove izjave ocenila za nepomembne glede upravi0denosti do priznanja mednarodne za61cite po ZMZ-1, s 0der so podani razlogi za zavrnitev njegove pro1nje na podlagi prve alineje 52. 0dlena ZMZ-1.
12.To7ena stranka je 1e ugotovila, da to7nik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Al7irije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno dr7avo. Ocenila je, da iz to7nikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da ta dr7ava ob upo61tevanju to7nikovih osebnih okoli610din v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno za61cito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna dr7ava, saj tam ni imel teav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, politi0dnega prepri0danja ali pripadnosti dolo0deni dru7beni skupini. Tak1nih teav to7nik niti ni navajal. Glede na njegove izjave, iz katerih ni razviden konkreten dogodek, ki bi povzročil njegov odhod iz dr7ave, ni mogo0de sklepati, da bi bil to7nik v primeru vrnitve v izvorno dr7avo soo0den z resno 1kodo ali da bi bilo njegovo 7eivljenje kakorkoli ogro7eeno. Celo ve0d, to7nik je trdil, da drugih izjav v Al7iriji ni imel. Zato je to7ena stranka zavrnila to7nikovo pro1njo za mednarodno za61cito kot o0ditno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. 0dlena ZMZ-1.
To7nikove trditve
13.Zoper izpodbijano odlo0dbo je to7nik vlo7eil to7bo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odlo0dbe in priznanje mednarodne za61cite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.
14.To7nik meni, da bi morala to7ena stranka pridobiti dodatna poro0dila, 0deprav je bila Al7irija razgla1ena za varno izvorno dr7avo. Poleg tega ni upo1tevala to7nikovih individualnih okoli610din. Z dru7ino je namre0d 7ivel na robu rev10dine, brez dostopa do izobrazbe, ki bi mu nudila primerno delo. Opravljal je le ob0dasna slabo pla0dana dela za pokrivanje minimalnih 7ivljenjskih potreb. 0deprav se je trudil izbolj61ati svoj ekonomski polo7aj, ni imel realnih mo7nosti, da bi pridobil dovolj finan0dnih sredstev za dostojno 7ivljenje.
15.Poleg tega je to7nik izvorno dr7avo zapustil, ker so ga preganjali nedr7avni subjekti. V obdobju dveh let so mu namre0d ve0dkrat grozili in ga nadlegovali biv61a 7ena ter njeni star1i, prijatelji in brata. Ker je to7nik mirna oseba, ni 7elel imeti opravka z al7irskimi varnostnimi organi. Zato se je ve0dkrat preselil v druge kraje v Al7iriji, vendar so ga kljub temu na61li in mu hoteli 1kodovati. Ni ustrezno ugotovljeno dejansko stanje glede vpra61anja, ali je to7nik imel dostop do organov pregona in ga po lastni volji ni izkoristil, saj ga to7ena stranka sploh ni vpra61ala, ali bi lahko poiskal za61cito pri kak61ni instituciji znotraj dr7ave. 0de bi tako ravnala, bi bil to7nikov odgovor nikalen. V zvezi s tem bi morala to7ena stranka glede na 23. 0dlen ZMZ-1 upo1tevati tudi splo1ne in specifi0dne informacije o izvorni dr7avi. Presoja tega dejstva pa terja izvedbo rednega in ne pospe61enega postopka.
16.To7nik je imel dolo0dene "versko-moralno-eti0dne" zadr7ke, da se nasilno ravnanje svojcev ne bi stopnjevalo. Niso spo1tovali sodne odlo0ditve, torej ne priznavajo al7irskega pravnega reda. Zato se jim je raje umikal in posku61al na mirnej61i na0din re61iti spor, 0der niso sprejemali. Al7irski varnostni organi ga pred njimi ne bi bili pripravljeni za610diti, saj bi se na prijavo odzvali s pojasnilom, da gre za dru7inske zadeve.
17.V nadaljevanju to7nik ponavlja, da v okviru javnega zdravstva ni bil primerno oskrbljen zaradi svoje ko7ene bolezni, ki je tudi psihosomatskega izvora (stresni dogodki kot so lo0ditev in smrt njegove matere), kar se 61teje za pla0dljive dopolnilne zdravstvene usluge. Gre za sistemsko pomanjkljivost v socialno zdravstveni oskrbi, saj je, ker Al7irija ni socialna dr7ava, osnovna oskrba minimalna, ostalo je samopla0dni61ko. To7nik je bil diskriminiran, ker mu je bil dostop do kvalitetnih zdravstvenih storitev omejen zaradi njegovega ekonomskega stanja. 0de bi moral oditi nazaj v izvorno dr7avo, bi utrpel resno 1kodo, saj bi bilo njegovo 7eivljenje ogro7eeno zaradi rev10dine in strahu pred ma610devanjem svojcev biv61e 7ene. Tveganje, da ne bo mogel 7iveti dostojnega 7eivljenja, je resni0dno, stvarno in predvidljivo.
Odgovor na to7bo
V odgovoru na to7bo se to7ena stranka v bistvenem sklicuje na obrazlo7eitev izpodbijane odlo0dbe.
Dokazni postopek
V dokaznem postopku je sodi610de pregledalo spise, ki se nana61ajo na zadevo, jih v soglasju s strankama 61telo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej na61tevalo. To7nika ni zasli1alo, saj se ni udele7eil naroka za glavno obravnavo.
Presoja to7be
To7ba ni utemeljena.
Po presoji sodi610da je to7ena stranka pravilno ugotovila, da to7nik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne za61cite. Sodi610de se zato sklicuje na razloge izpodbijane odlo0dbe (drugi odstavek 71. 0dlena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s to7benimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. 0dlena ZUS-1), pa dodaja:
S pro1njo za mednarodno za61cito je izra7een zahtevek prosilca, o katerem mora organ odlo0diti, pri tem pa izjava prosilca v pro1nji opredeljuje okvir odlo0ditve upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna za61cita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne za61cite, 0de zatrjuje in izka7ee, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko dolo0deni razlogi preganjanja iz 27. 0dlena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih dolo0da 26. 0dlen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne 1kode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne za61cite, dolo0da 28. 0dlen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno za61cito pristojni organ upo61teva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, na61tet a v prvem odstavku 23. 0dlena ZMZ-1.
V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3
Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba najprej temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z bivšo ženo, ki je v ločitvenem postopku zahtevala del premoženja, in pritiske njenih svojcev, ki so zahtevali, da ji tožnik izroči denar.
Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je razvidno, da tožnik morebitnega nasilja bivše žene in njenih svojcev prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožena stranka tožnika ni vprašala, ali bi lahko poiskal zaščito pri kakšni instituciji znotraj države, če bi ga, pa bi bil tožnikov odgovor nikalen.
Sodišče najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
V zvezi s tem je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).4 Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.5
Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s tožbeno navedbo, da ga alžirski varnostni organi ne bi zaščitili, ker bi se na prijavo odzvali le s pojasnilom, da gre za družinske zadeve. Dokaza, ki ga je predlagal za to sicer posplošeno trditev (lastno zaslišanje), sodišče namreč ni izvedlo, saj tožnik ni opravičil svoje odsotnosti z naroka za glavno obravnavo. Poleg tega ta navedba nasprotuje tožbeni trditvi, da "tožnik ni želel imeti opravka z alžirskimi varnostnimi organi, saj je mirna oseba", táko nasprotje pa že samo po sebi otežuje omenjeno tožnikovo dokazno breme. Navedeno ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov Evropske unije, ESČP, UNHCR) v obravnavani zadevi, ki bi potrjevala smiselne tožbene navedbe o opustitvi dolžnega policijskega ukrepanja z vidika zaščite tožnika, tako vzpostavlja dodaten dvom v tožnikove trditve, da mu alžirski varnostni organi ne bi nudili zaščite.
V zvezi s tožnikovimi izjavami v upravnem postopku in njegovo obveznostjo sodelovanja z upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.6 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 19. 11. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 1. 2025, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,7 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.8
Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s splošnimi in specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.
Ob presoji tožbenih navedb v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem sodišče ugotavlja, da njegova bolezen (luskavica) sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini, pri čemer pravno odločanje sodišča glede na zahteve po zakonitem in poštenem sodnem postopku (22. člen Ustave) ne sme izhajati iz stališča, da so s strani tožnika zatrjevana dejstva splošno znana zgolj na podlagi njegovega prepričanja.9 V takih okoliščinah mora prosilec torej izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), česar tožnik ni storil. Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), pa izhaja iz sodne prakse ESČP.10 Na tem mestu je tožniku treba še pojasniti, da je kot prosilec upravičen do zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji skladno s 86. členom ZMZ-1.
V zvezi s tožbenimi navedbami glede sistemskih pomanjkljivosti v alžirski socialno zdravstveni oskrbi sodišče poudarja, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.11 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.12 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.13
Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).
Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II14 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.15 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.16 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.17 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.18 Zatrjevano tveganje v tožbi, da tožnik v izvorni državi ni imel realnih možnosti, da bi pridobil dovolj finančnih sredstev za dostojno življenje, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji ter delovanja države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.19
Sodišče le pripominja, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.20
Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.21 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.22, 23 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).24
Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
1Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).
3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).
4Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
5Prav tam (12. točka obrazložitve).
6V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.
7Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
8Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).
9Splošno znana dejstva so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 374).
10Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 173/2018, 27. točka obrazložitve.
11Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
12Prav tam, 13. točka obrazložitve.
13V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
14Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
1540. uvodna izjava Procesne direktive II.
16Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
17Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
18V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.
19Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
20Prav tam, 16. točka obrazložitve.
21Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
22Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
23SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
24Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.