Jedro

Dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča o spolzkosti mokrih tal hodnika, pokritega s ploščicami, zaradi mokre luže, v konkretnem primeru kaže na pravilnost materialnopravne opredelitve prvostopnega sodišča, da predstavljajo takšna spolzka tla v konkretnih okoliščinah nevarno stvar, za katero odgovarja imetnik nevarne stvari, tj. prvotožena stranka.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po ugotovitvi nedopustnosti ravnanja delavk drugotožene stranke, saj so tla na hodniku v domu za varstvo odraslih po njihovem čiščenju ostala mokra in spolzka in brez označitve z opozorilno tablo, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka, ocenilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke zaradi ravnanja njenih delavcev.

Prvostopno sodišče je dejansko in materialnopravno pravilno odločilo tudi, da je podana solidarna odgovornost obeh toženk za tožničino škodo, saj je le-ta posledica škodnega dogodka, za katerega nosita odgovornost obe, njunih deležev pa ni bilo mogoče ugotoviti.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke se v celoti zavrneta, pritožbi tožeče stranke pa se v stroškovnem delu delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu delno spremeni tako, da se znesek 472.199,00 SIT nadomesti z zneskom 513.152,00 SIT (2.141,35 EUR), v ostalem pa se tudi pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanih delih nespremenjena potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo v solidarno plačilo odškodnino v višini 1,965.949,00 SIT s pp. in sicer od prisojene odškodnine za negmotno škodo v znesku 1,920.000,00 SIT od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, in od prisojenih odškodnin za gmotno škodo, od zneska 29.172,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 1998 dalje do plačila in od zneska 16.777,00 SIT zakonske zamudne obresti od 24. 1. 2002 dalje do plačila. V nadaljevanju je prvostopno sodišče naložilo toženima strankama, da solidarno povrneta tožeči stranki pravdne stroške v znesku 472.199,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2006 dalje do plačila. Sodišče pa je v presežnem delu, za še zahtevanih 730.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 1999 dalje ter za zakonske zamudne obresti od 1,920.000,00 SIT za čas od 10. 3. 1999 do 31. 12. 2001 ter za višje obresti od tega zneska, od 1. 1. 2002 dalje in za več obresti od pravdnih stroškov, zahtevek zavrnilo.

Prvostopno sodišče je odločilo tudi, da je dolžna tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 52.658,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča so se pritožile vse stranke.

Prvotožena stranka je izpodbijala prvostopno odločitev v prisodilnem delu in uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podredno pa, da prvostopno odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Prvotožena stranka je zmotno uporabo materialnega prava očitala prvostopnemu sodišču, ker je v izpodbijani sodbi ugotovilo tako objektivno kot krivdno odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek. Izpostavila je, da je objektivna odgovornost pravni standard, ki ga je potrebno vsebinsko napolniti oz. ugotoviti v vsakem konkretnem primeru in da je v sodni praksi opazen trend zooževanja objektivne odgovornosti napram krivdni, sodišču pa je očitala, da je v konkretnem primeru širilo pojem nevarne stvari, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli in funkcijo odškodninskega prava ter izpostavila tudi dva judikata, s katerima je dokazovala svoje trditve. Poudarila je, da hodnik doma starejših prav gotovo ni nevarna stvar, ploščice, ki ga pokrivajo so v skladu s standardi za uporabo doma in s tem tudi hodnika, pridobljena pa so bila tudi vsa ustrezna dovoljenja (uporabno dovoljenje za poslovni prostor) ter povzela iz judikatov II Ips 97/2002 Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Kopru I Cp 506/2004, da ne gre za nevarno stvar in s tem posledično objektivno odgovornost, če stvar v načelu ni nevarna, takšna pa postane šele z nepravilno uporabo, ki ni skladna z namenom in uporabo. Izpostavila je, da je v konkretnem primeru delavka drugotožene stranke z nepravilnim opravljanjem dela oz. z zakrivljenim ravnanjem zakrivila nevarnost in je zaradi tega podlaga odškodninske odgovornosti krivda. Kot vzrok škode v konkretnem primeru je ocenila lužo oz. zelo mokra tla na polovici kvadratnega metra hodnika, ki je nastala zaradi nepravilne oz. malomarne uporabe čistilne metle in cunje delavke drugotožene stranke. Tako vzrok za škodo ni hodnik s ploščicami, saj je ta ustrezen, kar je prvotožena stranka tudi dokazala in tako prvotožena stranka ne more odgovarjati za škodo po načelu vzročnosti, saj je vzrok nastanka škode nastal zaradi nepravilnega dela delavke drugotožene stranke pri čiščenju tal in tako ni mogoče govoriti o nevarni stvari ter prvotožena stranka sploh ni objektivno odgovorna in ni potrebna njena ekskulpacija po 177. čl. ZOR.

Glede krivdne odgovornosti pa je prvotožena stranka ocenila, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter izpostavila, da je z drugotoženo stranko dne 22. 8. 1995 sklenila pogodbo o izvajanju del – storitev čiščenja doma za varstvo odraslih in tako prvotoženi stranki iz naslova sklenjene pogodbe ni mogoče očitati kakršnekoli krivdne odgovornosti. V 6. čl. navedene pogodbe je celo določeno, da bodo storitve drugotožene stranke boljše kakovosti, kot so običajne in je tako za nadstandardno opravljanje storitev prvotožena stranka tudi več plačala, obenem pa je drugotoženo stranko tudi zavezala k večjemu rezultatu, tako je bila prvotožena stranka očitno posebno skrbna glede opravljanja dela in samih rezultatom čiščenja, saj ni pristala na običajno kakovost opravljenih del. Ta povečana skrbnost drugotožene stranke pa bi se morala odražati ne samo v nadpovprečni čistoči, ampak tudi v tem, da je sama odgovorna za nadstandardno varno opravljanje storitev in da s svojim malomarnim delom ne povzroča škodnih dogodkov. Kot napačno je ocenila ugotovitev krivdne odgovornosti prvotožene stranke na podlagi čl. 10 navedene pogodbe, iz katerega naj bi izhajala obveznost kontrole dela drugotožene stranke, saj iz tega določila izhaja zgolj upravičenost prvotožene stranke dajati navodila in kontrolirati kakovost dela ter opozarjati izvajalca, kar pa je tožena stranka dejansko tudi počela, samo obveznost nadzora neposrednih izvajalcev, po 10. čl. pogodbe, pa je dolžan opravljati izvajalec, pogodba, ki sta jo sklenili prvo in drugotožena stranka ima naravo pogodbe o delu in niti iz omenjene pogodbe niti zakonskih določil ZOR, ki ureja pogodbo o delu ne izhaja obveznost ali dolžnost nadzora naročnika v konkretnem primeru. Delavka, ki je povzročila škodo ni delala niti v imenu niti na račun prvotožene stranke, saj ni z njo v nobenem razmerju. Prvostopnemu sodišču je očitala, da v sodbi ni obrazložilo, na podlagi česa je utemeljen očitek tožnice prvotoženi stranki, da ni opravljala nadzora nad drugotoženo stranko, saj ravno tako sodišče ni obrazložilo, ali je med ravnanjem prvotožene stranke podana vzročna zveza ter izpostavila tudi, da je bila s protipravnim dejanjem delavke drugotožene stranke ta vzročna zveza, ki bi eventuelno izhajala in sfere prvotožene stranke tudi pretrgana. Kot nasprotno izvedenim dokazom je ocenila tudi ugotovitev sodišča, da je prvotožena stranka, kljub svoji obveznosti iz 10. čl. pogodbe, vedela, da so se padci dogajali in da so zaposlene delavke prvotožene stranke videle, da so tla mokra, da pa o tem niso obveščale drugotožene stranke, ampak so reagirale šele z dopisom z dne 8. 9. 1998, saj je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani 7, ko je obrazložilo obstoj protipravnega dejanja (povzročitev mokrih ploščic, to dejstvo obrazložilo tudi s tem, da so tla prav gotovo bila mokra, saj so tudi delavke prvotožene stranke (I. in V.) izpovedale, da so opažale mokra tla in da so o tem opozarjale čistilke, kot tudi predstavnico drugotožene stranke na mesečnih sestankih. Te izpovedi je sodišče prav gotovo štelo za verodostojne, zato je nerazumljivo, da niso imele dokazne vrednosti, ko je sodišče ugotavljalo krivdno odgovornost prvotožene stranke, ki jo je obrazložilo ravno s tem, da o mokrih tleh ni obveščala drugotožene stranke. Prvotožena stranka je izpostavila tudi, da navedenih izpovedb delavk prvotožene stranke drugotožena stranka ni prerekala. Glede notifikacijske obveznosti prvotožene stranke pa je pojasnila, da iz zapisnikov o poškodbi z dne 16. 9. 1998 izhaja, da se je direktorica prvotožene stranke dne 2. 7. 1998 pogovarjala z oškodovanko, ki je povedala, da je močno padla in si pri tem poškodovala roko, iz zapisa pa izhaja tudi, da je direktorica po tem pogovoru o škodnem dogodku obvestila tudi predstavnico drugotožene stranke g. D., kar dokazuje, da je bila drugotožena stranka kmalu po dogodku o tem ustno obveščena. Ocenila je, da bi se sodišče moralo opredeliti do tega dokaza, saj iz njega izhaja, da je prvotožena stranka drugotoženo pravočasno obvestila in opozorila na dejstva škodnega dogodka. Verodostojnost zapisnika, ne glede na to, da je bil zapisan šele 16. 9. 1998, pa je svojo izpovedbo potrdila tudi sama oškodovanka. Pritožnica je izpostavila tudi, da je priča V. izpovedala, da so drugotoženo stranko opozarjali in jo še opozarjalo o mokrih tleh, da je izredno pomembna izpoved oškodovanke, ki je izpovedala, da je receptorka doma ob vhodu v dom opozarjala obiskovalce, da naj pazijo in naj ne hodijo, kjer je mokro. Tako se sodišče pri obrazložitvi krivdne odgovornosti tudi ni opredelilo glede izjav delavk drugotožene stranke in same oškodovanke do vsebine zapisnika z dne 16. 9. 1998 ter opredelilo ali štejejo izjave delavk in oškodovanke za verodostojne ali ne, čeprav jih drugotožena stranka ni prerekala in čeprav je vse te izjave zahtevalo in jih imelo za verodostojne pri ugotavljanju škodljivega dejstva. Kot napačno pa je ocenilo tudi obrazložitev sodišča, ko odgovornost prvotožene stranke utemeljuje z dejstvi, ki so nastala po relevantnem škodnem dogodku in z njim niso v vzročni zvezi, saj je sodišče odgovornost prvotožene stranke utemeljevalo tudi s padci, ki so zaradi mokrih tal dogajali kasneje, dejstva kasnejših padcev zaradi mokrih tal pa še ne pomenijo odgovornosti prvotožene stranke. Prvostopnemu sodišču je pritožba očitala tudi različno vrednotenje istih dejstev, ki so podlaga za ugotovitev posameznih postavk odgovornosti prvotožene stranke in podala očitek, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zato naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Drugotožena stranka je odločitev prvostopnega sodišča izpodbijala v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, upoštevaje določilo I. odst. 350. čl. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da jo izpodbija v delu, v katerem ni bila uspešna, torej v prisodilnem delu. Drugotožena stranka je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi je drugotožena stranka najprej predstavila spornost dejanskega stanja in izrazila dvom ali je sploh prišlo do padca kot zatrjuje tožeča stranka, saj ob padcu tožnice nobena od delavk druge tožene stranke ni bila obveščena, čeprav so bile kritičnega dne 28. 6. 1998 še vedno v službi in je bila pri drugotoženi stranki takšna organizacija dela, da se je hodnik, na katerem naj bi padla tožnica čistil do 11.00 ure, čiščenje je strojno in za sabo ne pušča mokrih sledi, zato je ocenila kot nerazumljivo, da prvotožena stranka ni takoj po padcu tožnice napravila zapisnika, poklicala čistilk, ki so predhodno čistile hodnik, da si ogledajo stanje na hodniku in da o zadevi ni takoj obvestila drugotožene stranke. Poudarila je tudi, da so tudi njene delavke podale izjavo, da hodnik ni bil zaradi čiščenja moker, še najmanj pa bi lahko bil moker eno uro kasneje, ko se je opravljalo čiščenje, saj tudi nobena od čistilk ni bila več na oddelku in so čiščenje opravljale na drugih oddelkih prvotožene stranke. Ker prvotožena stranka drugotožene stranke ni obvestila, tudi ni mogla preveriti celotne zadeve, zato je ocenila kot povsem zgrešen zaključek sodišča, da naj drugotožena stranka solidarno odgovarjala s prvotoženo stranko. V pritožbi je navajala tudi, da ni čistila hodnika s strojem, ki bi puščal vlago in tako tudi, če bi bila mokrota na tleh, ta ni bila posledica čiščenja, ampak posledica kakšnega drugega dogodka, ko je morda kdo od obiskovalcev stanovalcev doma polil tekočino po tleh in tako ni prav nobenih dokazov, da bi naj mokrota bila posledica čiščenja hodnika s strani delavk drugotožene stranke. Izpostavila pa je tudi problematičnost zapisa sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko navaja, da bi prvotožena stranka bila lahko oproščena odgovornosti pod pogoji 177. čl. ZOR, ker pa jih ni uveljavljala, je podana njena odgovornost, saj določba 177. člena govori o oprostitvi odgovornosti v primeru, ko imetnik stvari dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki je ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Ocenila je, da je sodišče s tem zakompliciralo celotno zadevo, čeprav bi morala razčistiti zadevo ali so podani dokazi, da je vzrok padca v mokrih tleh ali so podani dokazi, da so mokra tla lahko ostala še eno uro po čiščenju ali pa je vzrok padca v čem drugem, o čemer bi moralo imenovati izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, kako je s temi tlemi ali so že sama po sebi nevarna za padce ali ne, ne pa zaključevati tako kot je zaključevalo in dvoumno zapisalo, da sta za padec odgovorna tako imetnik stvari (lastnik kot izvajalec čiščenja, pri tem pa ključnih zadev ni razčistilo). Navajala je tudi, da bi lahko prvotožena stranka zahtevala od drugotožene stranke, da se čiščenje, če je že menila, da je lahko nevarno za obiskovalce doma, opravlja v drugih urah in ne ob času obiskov in bi tako sama preprečila nevarne situacije, če že uveljavlja svoje prepričanje, da so mokra tla nevarna in da je na njih večkrat prišlo do padcev.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev prvostopnega sodišča v stroškovnem delu in v zavrnilnem delu ter uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 339. čl. ZPP.

Zmotno uporabo materialnega prava je prvostopnemu sodišču očitala v zvezi z odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj bi sodišče moralo tožnici priznati celotno vtoževano odškodnino v višini 1,800.000,00 SIT in ne le 1,200.000,00 SIT, pri čemer je izpostavila, da sodišče ni dalo zadostne teže dejstvom, ki izhajajo iz tožničine zdravstvene dokumentacije, tožničine izpovedi in iz podanega izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. K., pri čemer je pritožba povzela ugotovitve prvostopnega sodišča o trajanju bolečinskega obdobja, ki ga je sodišče ugotovilo iz izvedenskega mnenja, poudarila pa tudi, da bi sodišče moralo priznati bistveno višjo odškodnino zaradi občasnih lažjih do zmernih bolečin, ki jih bo tožnica primorana prestajati ob specifičnih obremenitvah oz. ob določenih položajih roke in ob povečanem naporu, ko se ji pojavljajo bolečine v levem ramenu, pa tudi ob vremenskih spremembah, še zlasti, ker je izvedenec tudi potrdil dejstvo, da tožnica pred obravnavano poškodbo ni imela nikakršnih težav z ramenom. Izpostavila je tudi, da bi glede na številne nevšečnosti, ki jih je morala prestajati tožnica, ki so bile povezane tudi z neprijetnim čakanjem na preglede, občasnimi bolečinami v preiskavah in z ostalimi neprijetnimi občutki ter, ki izhajajo tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo tožnici priznati celotno vtoževano odškodnino.

Glede odškodnine za strah je pritožnica ravno tako ocenila, da jo je sodišče prenizko prisodilo tožnici in da bi ji moralo priznati odškodnino v celoti, pri čemer je sodišču očitala, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenec v mnenju pojasnil, da je bil padec na spolzkih tleh za tožnico povsem nepričakovan in neprijeten dogodek, ob katerem se je prestrašila, ta primarni strah pa je bil po mnenju izvedenca intenziven in kratkotrajen, sodišče pa je v zvezi z njim ugotovilo, da je bil strah takšne stopnje in trajanja, da ne opravičuje prisojo odškodnine, takšno odločitev je ocenila za zmotno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem zato je očitala sodišču tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, zaradi prenizke odmere odškodnine, pa je sodišču očitala tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je sodišče prenizko ovrednotilo prestani sekundarni strah, ki se je pri tožnici razvil s pojavom bolečin in se je kazal v obliki zaskrbljenosti glede poškodb ter je bil zaradi pojava bolečin kasneje tudi v izrazitejši obliki, kar 4 mesece, tako bi moralo sodišče tožnici priznati celotno vtoževano odškodnino.

Pritožnica je očitala prvostopnemu sodišču tudi zmotno uporabo materialnega prava, glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti, ki jih je od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnici priznalo šele od 1. 1. 2002 dalje, dejansko pa je bila tožnica do njih upravičena od 10. 3. 1999 in tako torej tudi do 31. 12. 2001, saj so tožene stranke ves ta čas lahko uporabljale tožničin denar, zato so ji dolžne plačati obresti. Izpostavila je, da je tožnica v primerjavi z upniki, katerih terjatev je zapadla po 1. 1. 2002 v neenakopravnem položaju, čeprav pa je izpostavila, da je Vrhovno sodišče ravnalo prav, ko je sprejelo načelno pravno mnenje v juniju 2002, vendar je do oškodovancev, katerih terjatev je zapadla v plačilo pred 1. 1. 2002 edino pravično, da se jim prizna pravica do nadomestila za uporabo njihovega kapitala za čas, ko je druga oseba brez njihovega soglasja razpolagala z njihovim premoženjem.

Tožena stranka se je pritožila tudi zoper izrek o stroških. Izpostavila je, da je sodišče napačno izračunalo uspeh v pravdi, saj je bil ves čas v pravdi sporen tudi temelj in so se ravno zaradi ugotovitev dejstev v zvezi z njim v pretežnem delu izvajali dokazi tako, da bi moralo sodišče upoštevati procent glede temelja in glede uspeha, tožnica je glede temelja uspela s 100 %, glede višine pa s 73 %, zato bi moralo sodišče oceniti njen uspeh v pravdi na 86,5 % in ne na 73 %. Kot zmotno je ocenilo tudi odločitev prvostopnega sodišča glede povračila stroškov, ki so nastali s pribavo izvedenskega mnenja, saj so bili to potrebni stroški, ne glede na izid pravde, tožnica jih je morala založiti, zato je upravičena do povračila celotnih stroškov izvedenine, glede na dol. I. odst. 155. čl. ZPP in je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ji je priznalo le sorazmerni del teh stroškov, glede na uspeh v pravdi. Pritožnica je ocenila tudi, da je naslovno sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi obrestni del tožničinega zahtevka od priglašenih stroškov izvedenskega mnenja, saj je tožnica priglasila v povračilo stroške pribave izvedenskega mnenja glede katerega je predujem plačala 8. 12. 2005 in bi sodišče pri povrnitvi pravdnih stroškov moralo analogno uporabiti pravila, ki urejajo povrnitev škode, saj gre za čisto denarno terjatev, po določilu čl. 394 ZOR, in je nasprotna stranka v zamudi že od nastanka tega, glede na določbo 186. čl. ZOR. Tako čistih denarnih obveznosti ni bilo mogoče valorizirati oz. jih ocenjevati po vrednosti na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje in je tožnica upravičena do zamudnih obresti od plačanega zneska od dne, ko ji je izvirno denarni primanjkljaj nastal in, če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnici prisoditi povračilo stroškov celotnega predujma za pribavo izvedenskega mnenja skupaj z obrestmi, ko je tožnica predujem plačala, kar je tudi zahtevala v okviru pravdnih stroškov.

Naslednji očitek zmotne uporabe materialnega prava pa je tožeča stranka naperila na odločitev sodišča, ko je tožnici, za oba predpravdna zahtevka, za tožbo in za prvi pripravljalni spis, priznalo le 400 točk, od pravilno priglašenih 500 točk, saj je bila v času oprave navedenih opravil v veljavi Odvetniška tarifa z veljavnostjo od 9. 9. 1998 dalje, ki je določala, da je opravila, pri katerih je vrednost spornega predmeta večja od 1,748.000,00 SIT, potrebno vrednotiti s po 500 točkami nagrade. Tako je bila tudi v času sestave prvega pripravljalnega spisa in oprave prve obravnave 23. 4. 2001 v veljavi Odvetniška tarifa z veljavnostjo od 13. 5. 2000 dalje, ki je določala, da je opravila, pri katerih je vrednost spornega predmeta večja od 1,800.000,00 SIT, potrebno vrednotiti s po 500 točkami nagrade in za pristop na narok 125 točk nagrade (25 % od vrednosti spornega predmeta 500 točk) in je zato sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo zmotno in neutemeljeno ni odmerilo nagrade za nadaljnjih skupaj 425 točk iz omenjenih naslovov. Pritožnica je ocenila, da je sodišče nepravilno odmerilo stroške in zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z drugo pripravljalno vlogo, ko tožnici ni odmerilo 75 % vrednosti spornega predmeta (500 točk), torej nagrado v višini 375 točk, temveč le 300 točk, prav tako pa bi moralo tudi za drugo obravnavo odmeriti nagrado 250 točk in ne 200 točk. Pritožnica je ocenila še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri nagrade za vlogo z dne 11. 1. 2005, za dokazni predlog z dne 9. 12. 2005 in za vlogo z dne 17. 1. 2006, saj bi za vsako posamezno opravilo moralo odmeriti nagrado v višini 50 točk in ne le v višini 20 točk in sicer v skladu s 4. tč. tar. št. 19 OT. Pritožnica je izpostavila, da so bile za ta pravdni postopek prav gotovo potrebne tudi vse prošnje za razpis obravnave, ki jih je podala, saj je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki oškodovancem prisoja odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, v številnih odločbah pojasnilo, da je potrebno pred domačim sodiščem postopek pospešiti in z vsemi možnimi sredstvi pri sodiščih urgirati za pospešitev zadeve, zato bi moralo sodišče tožeči stranki tudi za ta opravila odmeriti nagrado.

Pritožnica je tako ocenila, da bi sodišče, upoštevaje pravilen izračun uspeha v pravdi, moralo prisoditi tudi drugotoženi stranki v povračilo stroške zgolj ob pravilnem upoštevanju uspeha v pravdi, torej le 13,5 % in je tako odločitev prvostopnega sodišča, ko je drugotoženi stranki priznalo 52.658,00 SIT pravdnih stroškov napačna.

Pritožnica je tako predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi in spremeni prvostopno odločbo tako, da toženima strankama naloži v plačilo še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 730.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 1999 dalje do plačila, da naloži toženima strankama v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine v višini 1,920.000,00 SIT za čas od 10. 3. 1999 do 31. 12. 2001 in da obsodi tožene stranke, da so dolžne plačati tožnici vse po tožeči stranki zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnica je uveljavljala tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe višjega sodišča dalje.

Pravdne stranke odgovorov na pritožbe niso podale.

Pritožbi prvo in drugotožene stranke nista utemeljeni, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v stroškovnem delu, sicer pa je neutemeljena.

Upoštevaje določilo II. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi prvotožene stranke.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja prvotožena stranka niso podani.

Pritrditi je sicer stališču prvotožene stranke, sklicujoče se na priložene judikate, da je v sodni praksi opazen trend oženja objektivne odgovornosti, saj je krivdna odgovornost primarna, kljub temu pa je še vedno možna tudi kumulacija obeh podlag, tako krivdne (čl. 154/I v zv. s čl. 158 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, katerega določila je, glede na čas škodnega dogodka (28. 6. 1998) upoštevaje določilo čl. 1060 Obligacijskega zakonika – OZ, potrebno uporabiti za odločanje v tej zadevi), kot tudi objektivne (čl. 154/II v zv. s čl. 173 ZOR), čeprav obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti, saj izpodbija domnevo vzročnosti, pa je o obstoju obeh odgovornosti mogoče sklepati, kadar je krivdna odgovornost utemeljena po teoriji o ratio legis vzročnosti. Tako pravna ocena prvostopnega sodišča o obstoju obeh materialnopravnih podlag odgovornosti prvotožene stranke ni že načelno zmotna, kot zatrjuje prvotožena stranka.

Prvotožena stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča o obstoju tožničine škode, niti dejanskih ugotovitev o mokrih tleh na hodniku doma za varstvo odraslih, kjer se je poškodovala tožnica, da se je torej po čiščenju s ploščicami pokritih tal, ki ga je izvajala drugotožena stranka, v času tožničine poškodbe nahajal moker madež, velikosti pol kvadratnega metra. Sam hodnik doma zagotovo ni nevarna stvar, kot pravilno izpostavlja prvotožena stranka, pri čemer za pravno opredelitev nevarnosti stvari niso odločilna uporabna dovoljenja, pridobljena za poslovni prostor in izbira ploščic, v skladu s standardi, za odgovornost po načelu vzročnosti tako ni pomembno, ali je za nastanek okoliščin, ki delajo stvar nevarno, mogoče pripisati imetniku kakšno krivdo. Opredelitev nevarne stvari, iz katere naj bi izhajala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, je namreč pravni standard, ki ga je potrebno vsebinsko izpolniti v vsakem konkretnem primeru, torej z upoštevanjem okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča o spolzkosti mokrih tal hodnika pokritega s ploščicami zaradi mokre luže, pa v konkretnem primeru kažejo na pravilnost materialnopravne opredelitve prvostopnega sodišča, da predstavljajo takšna spolzka tla v konkretnih okoliščinah nevarno stvar, za katero odgovarja imetnik nevarne stvari (I. odst. 174. čl. ZOR). Pritožnica pa z dokazovanjem, da vzrok ni hodnik s ploščicami, ampak le luža, ki je ostala na hodniku zaradi nepravilnega dela drugotožene stranke, ne more biti uspešna, saj na presojo nevarne lastnosti stvari ne vpliva okoliščina, kdo je povzročil, da so tla postala spolzka. Takšna tla (mokra in spolzka) so namreč sama po sebi nevarna, ker povzročajo večjo možnost padcev in s tem poškodb. Tako je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča o podani objektivni odgovornosti prvotožene stranke kot imetnice nevarne stvari pravilen in prvotožena stranka s pritožbenimi izvajanji ni bila uspešna.

Pritegniti pa je pritožbi, da zgolj zaradi upravičenosti prvotožene stranke po kontroli in nadziranju dela drugotožene stranke, ki izhaja iz določila čl. 10 Pogodbe o izvajanju del, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko dne 22. 8. 1995 in njenih dodatkov - pogodba (priloga B8 in B9), s katero sta toženi stranki dogovorili opravljanje storitev čiščenja, ni mogoče prvotoženi stranki očitati krivdne odgovornosti, v smislu dol. čl. 154/I v zv. s čl. 158 ZOR in je, glede na ugotovitve prvostopnega sodišča o opozarjanju delavk drugotožene stranke na pomanjkljivosti čiščenja zaradi mokrih tal, tako s strani zaposlenih pri prvotoženi stranki kot direktorice prvotožene stranke I. in, glede na seznanjanje predstavnice drugotožene stranke o takšnih zapažanjih, zmotna materialnopravna opredelitev, da je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke. Takšno ravnanje prvotožene stranke, bi po oceni pritožbenega sodišča sicer lahko kazalo na zadosten nadzor, v smislu 10. čl. pogodbe, vendar pa to v konkretnem primeru ne more razbremeniti prvotožene stranke njene odškodninske odgovornosti, saj je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je podana njena objektivna odgovornost in zaradi ravnanja drugotožene stranke tudi ne more biti pretrgana vzročna zveza. Pritožbena izvajanja o pogodbeno dogovorjenem nadstandardnem izvajanju storitev drugotožene stranke in o notifikacijski obveznosti prvotožene stranke do drugotožene stranke, pa bodo morda lahko imele ustrezno težo v morebitni regresni pravdi med solidarnima zavezancema za plačilo odškodnine, zaradi ugotovljene objektivne odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku, pa se pritožbeno sodišče tudi ni podrobneje opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb prvotožene stranke, ki so se nanašale na izpodbijanje njene krivdne odgovornosti, ocenilo pa je tudi, da so glede na ugotovljeno podlago, vsa odločilna dejstva jasno in prepričljivo ugotovljena in razlogi tudi niso v nasprotju s seboj in tako ni podana očitana kršitev določb postopka.

K pritožbi drugotožene stranke.

Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pomembne okoliščine škodnega dogodka in tako dvomov drugotožene stranke o tožničinem padcu ni mogoče upoštevati. Ne le tožnica, tudi obe priči, ki sta tožnici po padcu pomagali vstati, sta skladno izpovedali o dejstvu tožničinega padca, s katerim je bila nekaj dni kasneje seznanjena tudi direktorica I. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da se je pri padcu udarila v ramo, kolk in komolec, dejstvo, da je prvotožena stranka zapisnik o škodnem dogodku sestavila šele 16. 9. 1998 in da delavke drugotožene stranke niso bile seznanjene s poškodbo tožnice, kar je razvidno iz njihovih izjav, pa ne more omajati prepričljivosti dejanskih zaključkov prvostopnega sodišča. Še zlasti pa so dokazno neprepričljiva pritožbena izvajanja drugotožene stranke, sklicujoč se na izjave njenih delavk (B., K. in B.), ki škodnega dogodka sploh niso videle, da hodnik zaradi čiščenja ni bil moker in da ni bil moker še eno uro po zadnjem čiščenju ob 11.00 uri. Drugotožena stranka v tem postopku ni uspela dokazati, da je izvajala čiščenje hodnika dejansko ob 11. uri, niti, da zaradi čiščenja njenih delavcev hodnik ni bil moker, saj je prvostopno sodišče, iz izpovedi prič - delavk prvotožene stranke in tožnice prepričljivo ugotovilo, da je bil hodnik moker po čiščenju, ki so ga izvajale delavke drugotožene stranke in ker je iz izpovedi prič sodišče povzelo, da je tudi po čiščenju s stroji po tleh ostajalo mokro, tudi pravilno ocenilo, da dejstvo načina čiščenja (strojno ali ročno) ni odločilno. Da naj bi bila mokrota na hodniku zaradi drugega dogodka, morebitnega politja tekočine koga drugega po tleh, pa so dokazno neprepričljiva navajanja, ki predstavljajo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 337 ZPP). Kritika ravnanja prvotožene stranke, ki o škodnem dogodku ni takoj obvestila drugotožene stranke, za odločanje v tej zadevi ne more biti pravno upoštevna. Glede na prepričljivost dejanskih ugotovitev, da je tožnica padla zaradi mokrih in zato spolzkih tal hodnika, ki jih je neustrezno čistila 2. tožena stranka, ni mogoče slediti pritožbenim očitkom drugotožene stranke, da vzroka tožničinega padca prvostopno sodišče ni ugotovilo. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da bi sodišče za opredelitev nevarnosti stvari moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke, saj je predmet pravne presoje, ali je neka stvar v konkretnih okoliščinah nevarna, zato izvedenec ni bil potreben, sicer pa ga drugotožena stranka tudi ni predlagala. Nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 337 ZPP) predstavljajo tudi izvajanja drugotožene stranke, da bi se lahko s prvotoženo stranko dogovorili za drugačne termine čiščenja. Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po ugotovitvi nedopustnosti ravnanja delavk drugotožene stranke, saj so tla na hodniku v domu za varstvo odraslih, po njihovem čiščenju ostala mokra in spolzka in brez označitve z opozorilno tablo, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka, ocenilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke zaradi ravnanja njenih delavcev, v skladu z določilom čl. 154/I v zvezi s čl. 170 ZOR. Drugotožena stranka pa se svoje odškodninske odgovornosti ni uspela razbremeniti, saj ni dokazala pravilnosti ravnanja svojih delavk pri čiščenju.

Tako je prvostopno sodišče dejansko in materialnopravno pravilno odločilo tudi, da je podana solidarna odgovornost obeh toženk za tožničino škodo, saj je tožničina škoda posledica škodnega dogodka, za katerega nosita odgovornost obe, njunih deležev pa ni bilo mogoče ugotoviti (čl. 206 ZOR), pri čemer je zavzelo tudi pravno pravilno stališče o vplivu zatrjevanega pogodbenega prenosa odgovornosti med strankama, na njuno odgovornost do tožnice, kot oškodovanke konkretnega škodnega dogodka.

Glede na obrazloženo tako pritožbi obeh toženih strank, ki izpodbijata odločitev prvostopnega sodišča po temelju, nista bili uspešni.

Tudi pritožba tožeče stranke, v delu, ko izpodbija prvostopno odločbo v zavrnilnem delu, glede višine prisojene odškodnine ni utemeljena. Pravna podlaga za odmero odškodnine za negmotno škodo je v določilu čl. 200 ZOR, ki določa, da sodišče prisodi za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Določilo II. odst. istega člena pa nalaga sodišču da, pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode in pri odmeri odškodnine, gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tako odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega subjektivnega, torej individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej neugodno, ampak je potrebno upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Poleg odškodnine za prestano škodo, pa ZOR v čl. 203 daje tudi podlago za odmero odškodnine za bodočo škodo, ki jo sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava prvostopnemu sodišču pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zvezi z zdravljenjem ni utemeljen. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino leve rame, levega komolca in levega boka. Sodišče je, upoštevaje vse neugodnosti, ki jih je v zvezi z zdravljenjem preživljala tožnica in trajanje ter intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je prestajala, kar je izčrpno in prepričljivo opisalo v izpodbijani sodbi in pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju teh nespornih dejanskih ugotovitev ne bo ponovno navajalo, tožnici odmerilo pravično denarno odškodnino v znesku 1,200.000,00 SIT in takšna odškodnina ni prenizka, sodišče pa je pri njeni odmeri tudi primerno upoštevalo bodoče bolečine, ki jih bo morala tožnica prestajati in bodo večje ob povečanih naporih, vremenskih spremembah, vezane pa so predvsem na specifične obremenitve oziroma na določene položaje roke, pri tem je sodišče tudi ustrezno upoštevalo, da tožnica do obravnavane poškodbe ni imela nobenih težav z ramo. Tako pritožbi v stremljenju po zvišanju odškodnine za še 600.000,00 SIT ni mogoče slediti, saj obseg ugotovljene tovrstne škode ne daje podlage za zvišanje odškodnine.

Tudi pri odmeri odškodnine za strah je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost tega neugodnega doživetja, ko je tožnici odmerilo odškodnino v višini 120.000,00 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker prvostopno sodišče ni sledilo prikazu izvedenca glede primarnega strahu, ki ga je preživljala tožnica, saj je sodišče vendar verjelo tožnici, ki pa s svojo izpovedjo ni potrdila trditev o obstoju primarnega strahu. Ker je sodišče verjelo tožničinemu subjektivnemu prikazu lastnega doživljanja ob škodnem dogodku (zapisnik o zaslišanju tožnice na list. št. 113 na glavni obravnavi 25. 5. 2005), pa ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo pri tem zagrešilo. Odškodnina, ki jo je za tožničin strah odmerilo prvostopno sodišče pa ni prenizka in zato sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Tudi uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni pokazal nepravilnosti uporabe določil čl.200 in 203 ZOR.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za negmotno škodo, ki jih je sodišče tožeči stranki priznalo od 01.01.2002 dalje, ker zamuda ni nastala kasneje, pri čemer se je smiselno oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 in določilo čl. 299 v zvezi s čl. 324 ZOR. Takšno odločitev sodišča je skladna novejši, že ustaljeni sodni praksi, ki se je izoblikovala po sprejemu navedenega načelnega pravnega mnenja in bi le morebitni neutemeljen odstop lahko povzročil pritožbeno zatrjevano neenakost obravnave oškodovancev, zato pritožbeno sodišče prizadevanju pritožnice po prisoji zamudnih obresti pred 1. 1. 2002, ni moglo slediti.

Le delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških.

Pritožnica sicer nima prav, ko izpodbija ugotovljen delež svojega uspeha v tem pravdnem postopku, saj je sodišče pravilno izračunalo procent uspeha, glede na ustaljene načine izračunavanja deležev pravdnih uspehov, kar je tudi pravilno obrazložilo. Trditvam, da se je pretežni del dokazovanja izvajal zgolj zaradi ugotavljanja temeljev obveznosti, kar bi zahtevalo drugačno računsko operacijo pri opredelitvi za izračun deleža uspeha, ni bilo mogoče slediti, upoštevati je potrebno, da je uspeh enoten in se nanaša in odraža v višini zahtevka. Prvostopno sodišče pa se je pri odločitvi o pravdnih stroških tudi pravilno oprlo na določilo II. odst. 154. čl. ZPP, ki ga je uporabilo v povezavi z določilom čl. 155 ZPP.

Izdatek za plačilo izvedenine je del pravdnih stroškov (čl. 151/I ZPP), zato ni bilo mogoče slediti materialnopravno zmotni opredelitvi tožnice o njeni škodni podlagi. Odmera pravdnih stroškov terja od sodišča tudi skrbno presojo vseh okoliščin o njihovi potrebnosti (čl. 155 ZPP), kar pravilno izpostavlja pritožnica in pritožbeno sodišče ne dvomi, da prestavlja izdatek za izvedenca potreben strošek, vendar pa ni nobene pravne podlage in upoštevaje novejšo sodno prakso, izoblikovano po sprejetju načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006, tudi nobenih razlogov za odstopanje od ustaljene prakse, da izvedenina kot del pravdnih stroškov deli usodo ostalih pravdnih stroškov, kar se kaže tudi pri prisoji zamudnih obresti od priglašenega izdatka za izvedenino, zato sodišče pritožbi tožeče stranke ni moglo slediti.

Vendar pa pritožnica utemeljeno izpostavlja materialnopravno zmotnost odločitve prvostopnega sodišča pri vrednotenju posameznih opravil pooblaščenca tožeče stranke, pri čemer je potrebno uporabiti določila Odvetniške tarife (OT), veljavne v času oprave storitev in upoštevati vrednost odvetniške točke v času odločanja. Tožeči stranki za sestavo dveh predpravdnih odškodninskih zahtevkov, tožbe in prve pripravljalne vloge tako, ob upoštevanju OT veljavne od 12. 9. 1998 dalje (Ur. l. RS, št. 62/98), pripada za navedena opravila po 500 in ne po 400 točk, ko je ocenilo prvostopno sodišče, enako osnovo je, upoštevaje določila OT (Ur. l. RS, št. 39/2000), potrebno uporabiti tudi za vrednotenje pristopa pooblaščenca tožeče stranke na prvi narok za glavno obravnavo dne 23. 4. 2001 in tako tožeča stranka utemeljeno uveljavlja še plačilo 425 točk za zastopanje, tako je bilo potrebno v tem delu odločitev o pravdnih stroških pripadajočih tožnici spremeniti in tako tožeči stranki priznati še zahtevanih 425 točk skupaj z 20 % DDV (56.100,00 SIT) in tako, upoštevaje uspeh tožnice v pravdi znašajo priznani pravdni stroški 513.152,00 SIT (73 % od 702.948,00 SIT) oziroma, upoštevaje določila Zakona o uvedbi eura (ZUE), pa 2.141,35 EUR, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Glede drugega pripravljalnega spisa (vloženega 7. 12. 2004) in za drugo glavno obravnavo, opravljeno dne 25.5.2005, pa pritožnici ni mogoče slediti, saj Odvetniška tarifa veljavna od 12. 7. 2003 (Ur. l. RS, št. 67/2003) uvršča uveljavljan zahtevek tožnice v tistem času, v razpon tarife, za katerega ji pripada 400 točk, kar je pravilno upoštevalo prvostopno sodišče. Sodišče je dosledno upoštevalo določilo čl. 155 ZPP, ko je tožnici priznalo po 20 in ne zahtevanih 50 točk za vloge z dne 11. 1. 2005 (list. št. 83 – sporočilo o zastopnici), z dne 9. 12. 2005 (list. št. 152 – sporočilo o plačilu predujma za izvedenca) in z dne 17. 1. 2006 (list. št. 164 – krajši dopis), pri čemer se je pravilno oprlo na tar. št. 39/4 OT, saj gre za kratke dopise in obvestila, ki jih ni mogoče vrednotiti po tar. št. 19, tč. 4 OT, kot uveljavlja pritožnica. Tudi izdatek za sestavo prošenj za razpis glavne obravnave ne predstavlja potrebnih stroškov konkretne pravde, v kateri sodišče pravdne stroške odmerja, sodišče pa je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da zaradi upoštevanja določil Sodnega reda te prošnje niso pripomogle k pospešitvi postopka.

Ker pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve prvostopnega sodišča o glavni stvari in ni ugodilo težnjam tožnice po drugačnem izračunu njenega deleža uspeha v pravdi, je odločitev prvostopnega sodišča o odmeri priznanih stroškov drugotožene stranke pravilna in pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena.

Glede na navedeno je bilo tako potrebno delno ugoditi pritožbi tožeče stranke v odločitvi o pravdnih stroških in sodbo v tem delu delno spremeniti, na podlagi določila čl. 358, tč. 4 v zvezi s čl. 366 ZPP, v ostalem pa pritožbo tožeče stranke in pritožbi obeh toženih strank, po ugotovitvi, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da niso podane kršitve določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP) zavrniti in, na podlagi določila čl. 353 ZPP, potrditi prvostopno sodbo v še izpodbijanih delih.

O stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je bilo odločeno ob upoštevanju določila I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 154/III ZPP in ker je bil pritožbeni uspeh tožeče stranke sorazmerno majhen, delno je uspela le v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.