Jedro

Po 10. členu ZST-1 so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti, humanitarne organizacije in organizacije, ki kot javno službo opravljajo naloge zaščite, reševanja in pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Po navedeni določbi je kot posredni proračunski uporabnik v lasti občine oproščen plačila sodnih taks tudi konkretni upnik. ZST-1 ne določa primerov, ko bi bila ta pravica stranke, ki je po zakonu oproščena plačila sodnih taks, omejena, niti ne daje pozakonskemu aktu pooblastil za morebitno takšno postopanje. Dejstvo, da upnik ni bil vpisan na seznam oseb, ki so po zakonu oproščene plačila sodne takse (10. člen Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka) glede na navedeno na njegovo oprostitev in posledično na pravico do vrnitve takse, ki je ni bil dolžan plačati in mu jo daje zakon, ne more vplivati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu upnika za povrnitev plačila stroška sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo v višini 44,00 EUR ugodi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika z dne 20. 1. 2023 za povrnitev stroška sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo.

2. Zoper navedeni sklep vlaga upnik pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za vračilo sodne takse v višini 44,00 EUR ugodi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) po uradni dolžnosti pazilo na nekatere bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso podani pogoji za vrnitev takse, ki jo je upnik plačal ob vložitvi predloga za izvršbo. Navedlo je, da bo povračilo sodne takse v višini 44,00 EUR upnik prejel od dolžnika.

7. Stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno napačno. Prvi odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Omenjena določba se tako nanaša tudi na situacijo v obravnavani zadevi. Po 10. členu ZST-1 so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti, humanitarne organizacije in organizacije, ki kot javno službo opravljajo naloge zaščite, reševanja in pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Po navedeni določbi je kot posredni proračunski uporabnik v lasti občine oproščen plačila sodnih taks tudi konkretni upnik. Sodišče po uradni dolžnosti zagotavlja izvajanje določb o oprostitvah na podlagi zakona, med drugim tudi na podlagi podatkov, ki jih predloži stranka, ki uveljavlja taksno oprostitev (osmi odstavek 10. člena ZST-1).

8. Kot pravilno opozarja pritožba, ZST-1 sam ne določa primerov, ko bi bila ta pravica stranke, ki je po zakonu oproščena plačila sodnih taks, omejena, niti ne daje pozakonskemu aktu1 pooblastil za morebitno takšno postopanje. Dejstvo, da upnik ni bil vpisan na seznam oseb, ki so po zakonu oproščene plačila sodne takse (10. člen Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka) glede na navedeno na njegovo oprostitev in posledično na pravico do vrnitve takse, ki je ni bil dolžan plačati in mu jo daje zakon, ne more vplivati. Enako velja tudi za dejstvo, da je sodišče navedeno sodno takso kot strošek postopka upniku že priznalo in jo naložilo v plačilo dolžniku s sklepom o izvršbi.

9. Pritožbi upnika je tako sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo in sklep spremenilo tako, da se upnikovemu predlogu z dne 20. 1. 2023 za povrnitve stroška sodne takse za predlog za izvršbo ugodi.

1 Vezanost podzakonskih aktov na zakon izhaja iz tretjega odst. 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom. Podzakonski akt sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Stremeti mora za tem, da zakonsko normo razčleni le toliko, da bo dosežen njen cilj, ne sme pa le-te spremeniti ali samostojno urediti pravic in obveznosti.