Jedro

Prekršek po šestem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 19. člena ZMV stori tisti, ki na vozilu opravi predelave in spremembe, ki niso dovoljene. Prekršek po sedmem odstavku istega člena pa stori (med drugim) lastnik oziroma uporabnik vozila, ki uporablja v prometu vozilo, ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena v skladu s prvim odstavkom tega člena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana pravnomočna sodba v točki I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dejanje T. P. pravno opredeli kot prekršek po sedmem odstavku 19. člena Zakona o motornih vozilih in se mu na podlagi te določbe izreče globa 400 evrov.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je T. P. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 19. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) in mu izreklo globo 400 evrov. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil z ahtevo

za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da obdolženi z ravnanjem, ki se mu očita, ni uresničil znakov prekrška po šestem odstavku 19. člena ZMV, saj ni ravnal v nasprotju s četrtim odstavkom 19. člena ZMV. Izvršitveno ravnanje po šestem v zvezi s četrtim odstavkom 19. člena ZMV je predelava in sprememba na vozilu, ki pomeni poslabšanje njegovih varnostnih in okoljevarstvenih lastnosti, in ne tudi uporaba takega vozila v cestnem prometu. Ker se niti v izreku niti v razlogih obdolžencu ni očitalo, da bi sam predelal in spremenil vozilo, je bil spoznan za odgovornega za dejanje, ki ni prekršek. Vlagatelj zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper storilca ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je storilec T. P. vozil v javnem cestnem prometu moped(1) po mestni ulici v naselju Slovenj Gradec. Ko je bil ustavljen in kontroliran, je bil zaradi suma, da so na mopedu vgrajeni ali predelani sklopi in naprave, ki niso homologirani in vplivajo na varnost in vozne lastnosti vozila, odrejen izredni tehnični pregled. Pri pregledu vozila so ugotovili, da je moped tehnično neurejen, ker je bil iz njega odstranjen omejevalnik hitrosti, saj je preizkuševalna oprema zabeležila maksimalno hitrost 88 km/h, čeprav je konstrukcijsko dovoljena hitrost za tovrstna vozila največ 45 km/h. 5. Tako opisano dejanje je sodišče opredelilo kot prekršek po šestem odstavku

19. člena ZMV, po katerem se z globo 400 evrov kaznuje posameznik, ki ravna v nasprotju s četrtim odstavkom tega člena. Le-ta določa, da predelave in spremembe na vozilu, ki pomenijo poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti, niso dovoljene. Glede na opis dejanja kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in besedilo četrtega odstavka 19. člena ZMV je pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da storilec v obravnavani zadevi ni uresničil znakov prekrška po šestem odstavku 19. člena ZMV, saj se mu ne očita ravnanje, ki bi bilo nasprotno določbi četrtega odstavka istega člena.

Prekršek po šestem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 19. člena ZMV namreč stori tisti, ki na vozilu opravi take predelave in spremembe, ki niso dovoljene.

6. Vendar ugotovljena kršitev materialnih določb zakona ne predstavlja kršitve po 1. točki 156. člena ZP-1, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec. Ta kršitev je podana, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek. Kot ugotavlja sam vrhovni državni tožilec (pod opombo 1) storilčevo ravnanje uresničuje vse znake prekrška po sedmem v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZMV, zato ni mogoče sprejeti stališča, da njegovo dejanje ni prekršek.

7. Prekršek po sedmem odstavku 19. člena ZMV stori (med drugim) lastnik oziroma uporabnik vozila, ki uporablja v prometu vozilo, ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila v skladu s prvim odstavkom tega člena odobrena. Skladno s prvim odstavkom mora biti posebej odobrena vsaka predelava vozila, ki se nanaša na podatke, evidentirane v postopku registracije vozila, vpliva ali bi lahko vplivala na homologirane dele vozila, oziroma vpliva ali bi lahko vplivala na varnost vozila. Glede na citirano določbo je predelava mopeda z odstranitvijo omejevalnika hitrosti tako, da njegova najvišja hitrost presega najvišjo konstrukcijsko določeno hitrost, torej predelava, ki mora biti odobrena v postopku po prvem odstavku 19. člena ZMV.(2) Kdor uporablja predelano vozilo, pri katerem predelava ni bila odobrena, pa bi morala biti, stori prekršek po sedmem v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZMV in se kaznuje z globo 400 evrov. Sodišče, ki je v obravnavani zadevi namesto določbe sedmega v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZMV uporabilo določbo šestega v zvezi s četrtim odstavkom 19. člena ZMV, je kršilo materialne določbe zakona na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. 8. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev predpisa, ki določa prekršek (4. točka 156. člena ZP-1). Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v pravni opredelitvi prekrška in v odločbi o sankciji , ki je sicer določena v isti višini, a na drugi pravni podlagi. Vse ostale odločbe v izreku izpodbijane sodbe ostanejo nespremenjene.

(1) Moped (kolo z motorjem) je motorno vozilo z dvema ali tremi kolesi, katerega delovna prostornina motorja na prisilni vžig ne presega 50 ccm ali moč motorja na kompresijski vžig ali trajna nazivna moč elektromotorja ne presega 4 kW in pri katerem konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h (13. točka prvega odstavka 3. člena ZMV).

(2) Tako tudi sodba Višjega sodišča v Kopru PRp 305/2012 z dne 24. 1. 2013.