Jedro

S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa tožnici plača mesečne zneske in obresti v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe. V presežku je obrestni tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je priznalo povračilo odmerjenih stroškov postopka.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto Organizacijskega navodila, ki je bilo že pravnomočno presojano v kolektivnem delovnem sporu. Res je bilo deloma razveljavljeno, kar pa ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj, tj. tudi za obdobje, ki je predmet tega delovnega spora. Ker tega sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni upoštevalo, je poseglo v pravnomočno sodno odločbo (X Pd 248/2019 v zvezi s Pdp 322/2021) in storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V individualnem delovnem sporu delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev zakona ali kolektivnih pogodb. Noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelila tožnica. O 52.a členu ZZDej ni sodne prakse, pa tudi sicer ta ni formalni pravni vir. Toženka kot delodajalka ima pravico, da v okviru zakona in kolektivne pogodbe sama določi referenčna obdobja. Tega sodišče ni upoštevalo, zato je napačno ugotovilo stanje prostih dni. Ker ni obrazložilo, zakaj je sledilo tožničinemu stališču, da se kot referenčno obdobje upoštevajo fiksna štirimesečna obdobja, ki sovpadajo s koledarskim letom, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je 286. in 286.a člen ZPP, ker ni upoštevalo toženkinega ugovora, da je bila tožnica prekludirana z vsemi vlogami od vključno tretje dalje. Za njihovo prepozno vložitev ni navedla opravičljivega razloga. Ker sodišče ni zaslišalo A. A., je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodno izvedenko ekonomske stroke je pritegnilo brez ustrezne tožničine trditvene podlage o presežku ur nad povprečnim tedenskim delovnim časom, zato je kršilo 7. in 212. člen ZPP (informativni dokaz). Izvedenka je dopolnila pomanjkljivo trditveno podlago, sodišče pa je na to oprlo sodbo. Ker je toženka podala pripombe, sodišče pa je zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma ni zaslišalo izvedenke, je kršilo 253. člen ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitve ne bi smelo vezati na plačilne liste, saj niso ustrezna podlaga za ugotovitev števila viškov ur. Sklepčnost tožbe je napačno vezalo na nastanek in koriščenje posameznega prostega dne, namesto da bi presojalo, ali je prišlo do izravnave ur glede na določeno referenčno obdobje. Tožnica bi morala dokazati, da ji je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko. Pavšalno sklepanje o povprečni delovni obveznosti zgolj na podlagi evidence prisotnosti na delu in plačilnih list predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo, koliko viškov ur naj bi tožnici na koncu referenčnega obdobja ostalo, zato preizkus sodbe ni mogoč. Ni upoštevalo, da predmet tožbe ni navaden dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zato bi ga moralo normirati na povprečno mesečno delovno obveznost s pomočjo formule iz Uredbe. Ker tega ni naredilo, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče, da presežki ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju, zapadejo v plačilo z naslednjim mesecem po njihovem nastanku. Pojmovno višek ur ne more nastati že med referenčnim obdobjem, pač pa šele prvi dan po koncu posameznega referenčnega obdobja. Glede datuma vložitve tožbe, ki je povezan z datumom zastaranja obrestnega zahtevka, obstaja nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo oziroma med razlogi sodbe. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da jih je toženka priglasila tudi glede delnega umika tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva, ki jih pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena pritožbeno sodišče podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Tožnica je bila srednja medicinska sestra. V vtoževanem obdobju je za vikende in praznike opravljala 12-urne izmene, pri čemer ji je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa ji je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od vsakokratnega nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo, poimenovano "Planiranje in evidentiranje delovnega časa" z dne 1. 10. 2016, določalo premična referenčna obdobja; v nadaljevanju: Organizacijsko navodilo). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega dodatka za nadurno delo.

7.Neutemeljena je v pritožbi večkrat uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj vsebuje jasne ugotovitve o vseh odločilnih razlogih pravne in dejanske narave. Sicer pa to bistveno kršitev pritožba uveljavlja zlasti zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem, a tudi ta pritožbena razloga nista utemeljena.

8.Po prvostopenjski presoji niso zastarale zakonske zamudne obresti za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, torej za čas od 12. 7. 2019 dalje, za čas pred tem datumom pa je ugovor zastaranja utemeljen. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neskladja med izrekom sodbe in obrazložitvijo sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v opombi 17 sodišče prve stopnje resda zapisalo, da je tožnica vložila tožbo 25. 10. 2022, vendar pa je ta zapis šteti za pomoto, ki ne utemeljuje obstoja očitane kršitve. V 1. točki obrazložitve je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena 12. 7. 2022, ter upoštevaje to ugotovitev v 33. točki sodbe utemeljeno obrazložilo, da so zastarale obresti, ki so zapadle do vključno 11. 7. 2019. Skladno tem ugotovitvam je oblikovalo tudi izrek sodbe. Pritožba opozarja, da je v 33. točki obrazložitve hkraten zapis, da je sodišče prve stopnje priznalo obresti "od 11. 7. 2019. 12. 7. 2019", a pritožbeno sodišče ugotavlja, da že način tega zapisa kaže, da gre pri tem zgolj za očitno pomoto, ki na pravilnost odločitve ni vplivala.

9.Pritožba zmotno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Take protispisnosti v izpodbijanem delu sodbe ni. Pritožba jo utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na izpoved tožnice, ki ni potrdila svojih trditev, kar pa ne drži. Pojasnila je nastanek prostih dni in se sklicevala na stanje, ki je razvidno iz plačilnih list, kar vse je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo.

10.Ugovor o nesklepčnosti tožbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožnica določno opredelila, kdaj je posamezni prosti dan (višek ur) nastal, kdaj je bil koriščen ter ali je zanj že prejela plačilo. Iz tožničinih navedb in priloženih listin je bila razvidna redna delovna obveznost ter stanje pridelanih in koriščenih prostih dni. Navedla je, koliko viškov ur ji je ostalo ob koncu posameznega referenčnega obdobja, ki jih je po preteku tega obdobja koristila, ne da bi ji toženka zanje obračunala dodatek za nadurno delo. Navedla je tudi, koliko znaša ta dodatek ter določno pojasnila izračun urne postavke. V zvezi s trditvami je predložila tudi dokazila. Podala je torej ustrezno trditveno in dokazno podlago za vtoževano terjatev.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vse tožničine pripravljalne vloge za pravočasne. Ugovor prekluzije je zavrnilo z obrazložitvijo, da navedbe in dokazi, ki jih je podala v pripravljalnih vlogah do naroka 20. 9. 2023, niso zavlekle reševanja spora, saj je sodišče šele na tem naroku izvedlo prvi dokaz z zaslišanjem, tožnici pa dovolilo, da se izjavi do vloge toženke, ki ji je bila vročena na tem naroku. Glede na to, da je ravnalo skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP, pritožba pa niti ne zatrjuje, da bi s strani tožnice zatrjevana dejstva in predlagani dokazi zavlekli reševanje spora, toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev 286. in 286.a člena ZPP. Pritožba zmotno očita, da tožnica ob tem niti ni podala navedb, da bi ure izrabila po koncu referenčnega obdobja, saj ravno to tožnica od tožbe dalje zatrjuje kot bistveno v tem sporu.

12.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nezaslišanja A. A. ni podana. Zatrjevanje, da je bil zaslišan v drugem podobnem delovnem sporu (ni konkretizirano, v katerem), ne more biti pomembna za presojo (ne)utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga v tem sporu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je toženka to pričo predlagala za pojasnitev pomena posameznih postavk na plačilnih listah in obvestila na hrbtni strani plačilnih list. Dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen kot nepotreben, zlasti tudi iz razloga, ker zabeležbe na plačilnih listah med strankama niso bile sporne in ker zaslišanje priče v nobenem primeru ne bi moglo ovreči sodne presoje, da je bila toženkina določitev referenčnih obdobij nezakonita.

13.Splošni akt delodajalca, kar je tudi toženkino Organizacijsko navodilo, ima naravo normativnega pravnega akta, saj imajo njegove določbe na podlagi prvega odstavka 9. člena in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) normativni učinek, kar pomeni, da na sklenjene pogodbe o zaposlitvi učinkujejo neposredno in prisilnopravno. Za razmerje med splošnim aktom, kolektivno pogodbo in zakonom velja načelo <em>in favorem</em> iz 9. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 10. člena ZDR-1, kar pomeni, da splošni akt delodajalca lahko določa samo pravice in obveznosti, ki so za delavca ugodnejše kot v zakonu ali kolektivni pogodbi. Splošni akt delodajalca, ki je v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, nima pravnih učinkov. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivne pogodbe in zakona.

14.Sodišče prve stopnje je Organizacijskemu navodilu za vtoževano obdobje pravilno odreklo veljavo v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo). Kot je pravilno utemeljilo, lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), medtem ko določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S to presojo ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

15.S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

16.Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

17.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bistvo referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa v tem, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za realizacijo navedenega je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur (prim. VIII Ips 13/2017, VIII Ips 159/2018).

18.V sklepu VIII Ips 159/2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je delovni čas mogoče razporejati le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno VIII Ips 80/2015, VIII Ips 215/2015, VIII Ips 13/2017, VIII Ips 149/2018). V opombi 2 se je opredelilo do delodajalčevega zavzemanja za to, da bi vsaka ura opravljenega dela imela svoje referenčno obdobje - to je označilo za nesmiselno in nasprotno pojmu referenčnega obdobja ter poudarilo, da morajo biti referenčna obdobja fiksna. Obstaja tudi sodna praksa pritožbenega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (prim. Pdp 428/2017, Pdp 838/2018). Citirane sodne odločbe revizijskega in pritožbenega sodišča se sicer ne nanašajo na ureditev v ZZDej, temveč na vojake (Zakon o obrambi - ZObr) in policiste (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor), vendar so v njih sprejeta stališča v zvezi z referenčnimi obdobji uporabljiva tudi v tem sporu, saj gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. V zadevah Pdp 49/2024, Pdp 134/2024, Pdp 135/2024, Pdp 232/2024, Pdp 272/2024 in Pdp 273/2024 pa je pritožbeno sodišče že odločalo o v bistvenem enakih zadevah drugih delavcev zoper toženko in njeno stališče glede nefiksnih referenčnih obdobij zavrnilo kot nepravilno.

19.Toženka bi lahko določila referenčna obdobja le v okviru zakonskih določb. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnica ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določila tako, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, tako da bi ponudila drugačno datumsko določitev obdobij, niti ni tega navedla v pritožbi, ni pa mogoče šteti, da je to storila s sklicevanjem na referenčna obdobja, kot jih je imela opredeljena v Organizacijskem navodilu, saj so ta določena v neskladju z določbami ZDR-1, ZZDej in kolektivne pogodbe oziroma namenom teh določb, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno tudi v kolektivnem delovnem sporu.

20.Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnice.

21.Tožnica je izračun prikrajšanja prikazala že v tožbi (število ur x urna postavka x višina dodatka 30 %), nadalje pa ga je opredelila še v pripravljalnih vlogah, v katerih je odgovorila na trditve toženke iz njenih vlog ter predložene listine (zlasti evidence neizkoriščenih prostih dni). Tožničinemu izračunu toženka razen s sklicevanjem na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba) ni konkretizirano ugovarjala. Pritožba zmotno očita, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo toženkinega izračuna. Tega namreč v postopku ni predložila, pritožbene navedbe pa so si celo v nasprotju, saj na drugem mestu toženka v pritožbi navaja, da izračuna sploh ni bila dolžna napraviti.

22.Ker toženka številu neizrabljenih ur, ki jih je opredelila tožnica, ni konkretizirano ugovarjala - ni podala drugačnih navedb, da bi bilo teh ur (upoštevaje fiksna referenčna obdobja) manj, sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno izvesti dokaza s sodno izvedenko. Dejstev, ki jih stranka zanika brez navajanja konkretnih razlogov (pri čemer ne gre za dejstva, ki ji niso poznana; šlo je za ure, ki jih je tožnica opravila pri toženki, in za plačilo za te ure, pri čemer je tožnica pojasnila, kdaj jih je pridelala in kdaj koristila, česar toženka ni prerekala), se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Ob že obrazloženi ustrezni trditveni podlagi tožnice se izvedba dokaza s sodno izvedenko (čeprav ni bil potreben) ne šteje za informativni dokaz, kot to zmotno navaja pritožba, niti z izvedbo tega dokaza nista bila kršena 7. ter 212. člen ZPP.

23.V 253. členu ZPP, ki ga izpostavlja pritožba, je predvidena ustna izvedba dokaza z izvedencem, vendar pa njegovo zaslišanje ni potrebno, če stranke na izvedensko mnenje nimajo pripomb, če so te pavšalne ali neobrazložene, ali če ne povzročijo dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Zaslišanje je potrebno, če so v izvedenskem mnenju protislovja ali pomanjkljivosti (prim. VIII Ips 42/2021, II Ips 29/2018), za kar pa v tem sporu ni šlo. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2023, v kateri je vztrajala pri svojih, nefiksnih referenčnih obdobjih, res podala obsežne pripombe na izvedensko mnenje, vendar se je do vseh tistih, ki so bile relevantne, sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče tako soglaša tudi z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, zakaj sodne izvedenke ni zaslišalo. Glede na navedeno uveljavljana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

24.Sodišče prve stopnje je sicer tudi samo preverilo izračun tožnice in mu utemeljeno sledilo, pri čemer pritožba ne pojasni, kako konkretno naj bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni z določbami Uredbe (svojega izračuna ne ponudi) ali zakaj naj ne bi šlo za običajen dodatek za nadurno delo, za katerega skladno s četrtim odstavkom 6. člena Uredbe normiranje ur ne velja.

-------------------------------

1Gre predvsem za stališče, da je toženka procesno legitimirana za uveljavljanje procesnega pobota terjatev matične družbe do tožnice in je torej pogoj vzajemnosti podan.

2Ta je začel veljati 14. 9. 2017.

3Splošni akt delodajalca, ki je v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, nima pravnih učinkov.

4Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)

5Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej)

6Zakon o obrambi (ZObr)

7Zakon o organizaciji in delu v policiji (ZODPol)

8Kolektivna pogodba za javni sektor

9Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju

10Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)

11Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)

24.Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjskim ugotovitvam glede števila ugotovljenih viškov ur, ker naj bi tožnica v referenčnih obdobjih ne presegala povprečne delovne obveznosti oziroma naj bi slednjega sodišče sploh ne ugotavljalo. Že na podlagi dejstva, da je določene ure izrabila kot proste dni (12-ur na izmeno kot 8 prostih ur - prost dan in 4 nadure), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja (tako jih je tudi toženka vodila, čemur v pritožbi niti ne oporeka) ter da je šlo za izrabo v naslednjem referenčnem obdobju, je upravičena do plačila vtoževanega dodatka. Tožnica je vsekakor dokazala, da ji je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko, nasprotne pritožbene navedbe zato ne držijo. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je seštevek opravljenih ur tožnice v posameznem mesecu (vključujoč koriščene proste dneve) vsakokrat presegel njeno redno mesečno delovno obvezo (iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi ji nastajali manjki ur), kar pomeni, da ji je v vsakem posameznem referenčnem obdobju nastal višek ur nad povprečjem 40 ur tedensko. Da prosti dnevi predstavljajo viške ur, izhaja iz njenih plačilnih list (viške ur so predstavljali prosti dnevi, ki so se vodili v posebni evidenci neizkoriščenih prostih dni), kakor tudi iz mesečnih urnih kartic, do obeh dokazov se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno opredelilo. Na vsakokratni plačilni listi je na prvi strani prikazana redna mesečna obveznost, ki je bila vsak mesec dosežena, viški ur (prosti dnevi) so se beležili posebej in so predstavljali delo nad redno delovno obvezo, pri čemer se je njihovo število v evidenci neizkoriščenih prostih dni zmanjševalo, ko jih je tožnica koristila. Koriščenje prostih dni se je štelo v redno delovno obvezo, na novo pridelani prosti dnevi pa so se nabirali v evidenci izkoriščenih prostih dni za koriščenje. Tožnica je tudi na podlagi analize mesečnih urnih kartic dokazala, da predstavljajo prosti dnevi delo nad redno mesečno obveznostjo. Vse navedeno je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni mogoče razbrati, na podlagi katerih argumentov je sodišče sprejelo zaključek, da je tožnica pridobila presežke ur in da jih je koristila po preteku referenčnega obdobja.

25.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica 1. 2. 2020 delala 12 ur na praznik, saj tega dne sploh ni delala in ji zato ni mogel nastati prosti dan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 26. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pri povzemanju izvedenkinega mnenja res (očitno napačno) zapisalo, da je tožnica 1. 2. 2020 delala 12 ur na praznik. Navedeno pa v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je iz nadaljnjih prvostopenjskih razlogov (ugotovitev, koliko prostih dni je pridelala in koristila) razvidno, da sodišče prve stopnje ni štelo, da bi 1. 2. 2020 tožnici nastal prost dan.

26.V sodni odločbi VIII Ips 29/2022 je Vrhovno sodišče RS štelo, da nastanejo presežki kot nadure v referenčnem obdobju do vključno zadnjega dne zadnjega meseca tega obdobja, pri čemer se primerja zapadlost z nadurami zadnjega meseca in bi zapadle s plačo tega meseca (tč. 18 in opomba 9). Glede na to je sodišče prve stopnje v 6. do 13. alineji I. točke izreka pravilno priznalo tožnici zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 1. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 9. do 31. 12. v predhodnem letu, od 11. 5. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 1. do 30. 4. v istem letu, ter od 11. 9. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 5. do 31. 8. v istem letu (glede na plačilni dan 10. v mesecu za pretekli mesec). Pritožba se tako neutemeljeno zavzema, da bi dodatek za plačilo nadur za referenčno obdobje zapadel šele z zamikom enega meseca (denimo dodatek za nadure, nastale v referenčnem obdobju od maja do avgusta, šele s plačo za september istega leta, torej 10. 10. v letu).

27.Zmoten je očitek o kršitvi 154. člena ZPP, ki naj bi bila po mnenju pritožbe podana zato, ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo delnega umika tožbe. Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo 1.856,18 EUR. Drži, da je v drugi pripravljalni vlogi zahtevala plačilo 2.513,36 EUR in v tretji pripravljalni vlogi 2.717,62 EUR, vendar sodišče prve stopnje o tako zvišanih zneskih (ki jim je toženka nasprotovala) ni izdalo sklepa, s katerim bi dopustilo spremembo tožbe, zato ta zneska tudi ne moreta biti pomembna pri odmeri stroškov postopka. V četrti pripravljalni vlogi je tožnica zahtevala plačilo 2.316,63 EUR, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 20. 9. 2023 in spremembo tožbe (zvišanje tožbenega zahtevka glede na zahtevek iz tožbe) dopustilo. Ker je tožnica uspela s celotnim glavničnim zahtevkom in je bil zavrnjen le sorazmerno majhen del obrestnega zahtevka, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo povračilo celotnih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

28.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154. in 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene. Upoštevaje Odvetniško tarifo ji pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in priglašenih 7 točk za materialne stroške. Glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in davek na dodano vrednost ji dolguje skupaj 280,00 EUR, v primeru zamude s plačilom obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

2Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji.

3Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadaljnji.

4Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji.

5Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji.

6Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji.

7Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji.

8Pri toženki je od leta 2021 v veljavi novo organizacijsko navodilo, ki fiksna referenčna obdobja določa na enak način, kot je to storila tožnica v tem sporu.

9Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji.

10Ker toženka ni konkretizirano prerekala bistvenih podatkov, na katerih je tožnica temeljila tožbeni zahtevek, se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno posebej opredeljevati do tega, kdaj je tožnica pridelala posamezen prosti dan in kdaj ga je koristila oziroma kdaj ga je dobila plačanega v višini 130 %.

11Ta določa, da normiranje ur ne velja za obračun dela preko polnega delovnega časa in tudi ne za dodatke, ki so vezani na obračun dela preko polnega delovnega časa.

12Ker so tožnici ves čas nastajali zgolj viški ur, toženka neutemeljeno navaja, da plačilne liste niso ustrezna podlaga za ugotovitev viškov ur, ker se nanašajo na en mesec.

13V preostalih alinejah pa je obresti priznalo upoštevaje ugotovljeno zastaranje, kakor je bilo že obrazloženo.

14Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji.