Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo...

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu vozniškega dovoljena spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja ne izreče. II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Upoštevaje 47. in 50. člen KZ-1 mu je bila izrečena denarna kazen 40 dnevnih zneskov po 27,00 EUR, tj. 1.080,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 72. člena KZ-1 je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja, pri čemer se mu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati v roku enega leta. Vozniško dovoljenje preneha s pravnomočnostjo odločbe. Morebitni čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 938,47 EUR, stroške pooblaščenca oškodovanca, odvetnika M.H., v znesku 986,25 EUR ter sodno takso v skupni višini 245,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obdolženega uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do plačilnega naloga Postaje prometne policije Murska Sobota z dne 19. 5. 2017, iz katerega je razvidno, da je obdolženec po prometni nesreči „naknadno sam poklical policijo“. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, ki se nanašajo na znake očitanega kaznivega dejanja in ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Okoliščina, da je obdolženec kasneje poklical policijo, pa ni odločilna v obravnavani zadevi in obdolženca ne more razbremeniti kazenske odgovornosti, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Bistveno je namreč, da je obdolženec kot voznik motornega vozila pustil brez pomoči oškodovanca, ki je bil z njegovim prevoznim sredstvom poškodovan, saj je po prometni nesreči, ne da bi mu nudil pomoč, odpeljal in se na kraj nezgode več ni vrnil. Sicer pa z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba napačno navaja, da je policijo poklical oškodovanec, in da je obdolženec s telefonskim klicem in naznanitvijo nesreče policiji oškodovancu nudil najboljšo možno pomoč, zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, s čimer sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja, pri čemer se zagovornik utemeljeno sklicuje na primerljivo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.1 V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo... Zaradi kršitve kazenskega zakona, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo v škodo obdolženega s tem, ko v odločbi o izreku varnostnega ukrepa ni določilo vrste motornega vozila, za katerega se obdolžencu izreka odvzem vozniškega dovoljenja, kot to zahteva prvi odstavek 72. člena KZ-1, je višje sodišče pritožbi zagovornika obdolženega ugodilo in odločilo, da se obdolžencu varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja ne izreče. Posledično se do nadaljnjih pritožbenih navedb zagovornika, ki se nanašajo na utemeljenost izrečenega varnostnega ukrepa, ni posebej opredeljevalo.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višje sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca in v graji dokazne ocene, s katero se zagovornik ne strinja, saj meni, da je sodišče prve stopnje dosledno verjelo oškodovančevi sosedi M. M., ki je bila očitno pristranska. Obdolženec je poklical policijo, s čimer je oškodovancu nudil najboljšo možno pomoč. Oškodovanca tako ni zapustil brez pomoči, saj je slednji lahko poskrbel sam zase, tam pa so bili tudi drugi ljudje, ki so mu nudili pomoč, zaradi česar pri obdolžencu ni bil podan naklep storitve očitanega kaznivega dejanja

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za oceno, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanca in priče M. M. ter v obvestilu o telesni poškodbi za oškodovanca in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca A. N.. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožba, ki v bistvu ne navaja ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne more ovreči. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec po tem, ko je obravnavanega dne na prehodu za pešce trčil v oškodovanca, ne da bi mu nudil pomoč, odpeljal dalje in se ni vrnil na kraj nezgode. Takšne zaključke je utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je jasno opisal potek dogodka. Izpovedal je, da je ob trku z vozilom najprej padel na pokrov motorja, nato pa na vozišče, ko je iz bližnje hiše pritekla gospa, ki mu je pomagala vstati, da se je usedel na rob vozišča. Poklical je policijo. Gospa ga je vprašala, če ga kaj boli. Povedala mu je, da je obdolženec stopil iz avta, ga pogledal na sprednji levi strani in se usedel nazaj v avto, nato spustil okno na sovoznikovi strani in medtem, ko je oškodovanec gospe razlagal kaj ga boli, je obdolženec rekel, naj si ne izmišljuje, ker ima poškodbo že od prej.

9. V verodostojnost oškodovanca sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj je njegovo izpovedbo v celoti potrdila priča M. M. ki je povedala, da je videla ležati oškodovanca na prehodu za pešce, zaradi česar mu je pomagala, da se je usedel na pločnik, medtem ko je obdolženec stopil iz vozila, pogledal svoj avtomobil ter se usedel nazaj v avto. Ko je oškodovanec že sedel na pločniku, ga je spraševala, če ga kaj boli. Povedal ji je, da ga boli roka. Takrat je obdolženec skozi sovoznikovo stran rekel, da ga to boli že od prej. Sicer pa obdolženec oškodovanca ni nič vprašal, ampak ga je le grdo pogledal. Sama je obdolžencu rekla, da naj počaka, vendar je kljub temu odpeljal. Ob takšnih skladnih izpovedbah oškodovanca in priče M. M. in ko zagovornik niti ne navede, zakaj bi naj bila izpovedba priče očitno pristranska, se višje sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno zavrglo zagovor obdolženca, da je oškodovanca vprašal, če potrebuje kakšno pomoč in ali naj pokliče policijo, ter da je odpeljal, ker mu je oškodovanec rekel, da pomoči ne potrebuje. Pritrditi je torej oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženec po nezgodi, ne da bi nudil pomoč oškodovancu, odpeljal dalje in se ni vrnil na kraj nezgode, prav tako pa ga je pustil brez pomoči koga drugega, saj starejše občanke ni mogoče šteti za kvalificirano pomoč.

10. Okoliščina, da je obdolženec kasneje (iz podatkov spisa izhaja, da pol ure po prometni nesreči in po tem, ko je že bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja) obvestil policijo, pa ni bistvena za odločitev o obtožbi. Glede na to, da obdolženec oškodovanca ni niti vprašal, če ga kaj boli, ampak mu je celo rekel, „da si naj ne izmišljuje, ker je poškodovan od prej“, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bil obdolženec s poškodbami oškodovanca seznanjen, in upoštevaje dejstvo, da se je obdolženec s kraja nesreče odpeljal, kljub temu, da mu je priča M. M. rekla naj počaka, so vse pritožbene navedbe zagovornika v smeri, da mu ni mogoče očitati naklepa storitve kaznivega dejanja, neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo s strani obrambe pridobljeno mnenje M. Š. ter povzelo ugotovitve glede poteka prometne nesreče, medtem ko njegovih pravnih zaključkov (ki so sicer v korist obdolžencu, kot to izpostavlja pritožba) utemeljeno ni sprejelo, saj je ta ocena v pristojnosti sodišča. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. N. in obvestila o telesni poškodbi utemeljeno zaključilo, da je oškodovanec ob trku utrpel udarnino in krvni podliv leve podlahti, udarnino leve goleni in odrgnino ter udarnino desnega kolena, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana.

11. Zagovornik tudi zmotno navaja, da se obdolžencu očita, da oškodovancu ni nudil pomoči, hkrati pa se ga v izreku sodbe označi za blago duševno manj razvitega z disociativno motnjo, z začasno zmanjšano zmožnostjo nuditi pomoč. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je bila zmožnost obdolženca imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega dejanja bistveno zmanjšana, ne izhaja pa, da je obdolženec imel začasno zmanjšano zmožnost nuditi pomoč, niti takšnih zaključkov ni sprejelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje okoliščino, da je bil obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, v skladu s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ustrezno upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

12. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornika v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storitve in nevarnost kaznivega dejanja, ter kot posebne olajševalne okoliščine upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca in dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, obdolžencu pa je ob uporabi omilitvenih določil izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 14. Zagovornik izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka. Navaja, da pooblaščenec oškodovanca ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, saj je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25224/2012-106 z dne 12. 5. 2016, na katero se sklicuje zagovornik, se namreč nanaša na Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), medtem ko so bili v obravnavani zadevi potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Odvetniški stroški se namreč določajo po Zakonu o odvetniški tarifi, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife in po uveljavitvi ZOdvT (drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife), torej v času od 1. 1. 2009 do 9. 1. 2015. Ker pa se je v obravnavani zadevi postopek začel dne 15. 11. 2017, je potrebno uporabiti Odvetniško tarifo, ki v točki 10 tarifne številke 8 izrecno določa, da se odvetniku v kazenskem postopku prizna nagrada za vlogo z obrazloženim odškodninskim zahtevkom v višini 50 % iz 1. točke tarifne številke 18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pooblaščencu oškodovanca priznalo tudi nagrado za priglašeni premoženjskopravni zahtevek.

15. Po obrazloženem, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

16. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 VI Kp 54922/2016 z dne 12. 7. 2017