Jedro

Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni (ne na zapisnik o glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi) odločilo o dokaznem predlogu o postavitvi izvedenca psihologa, podanem po obrambi obdolženca. Vendar je treba pri obravnavanih kršitvah obrazložiti tudi njihov (potencialni) vpliv na pravilnost ali/in zakonitost izpodbijane sodbe, čemur pa zagovorniki niso z ničemer zadostili.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 756/2018 z dne 3. 2. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 123. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Z isto sodbo je obdolženo B. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki s posplošenimi navedbami, da gre za nedovoljen dokaz, ker je policija oškodovancu pokazala slike, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Primarno je poudariti, da je takšna kršitev lahko podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi se izpodbijana sodba ne opira na noben dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je policija oškodovanemu C. C. pokazala fotografije in s tem kršila pravila o prepoznavi, zato že s tega vidika uveljavljana kršitev ne more biti podana. Nenazadnje pa tudi iz preostale obrazložitve ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje pri presoji obdolžencu očitanega kaznivega dejanja opiralo na (morebitno) prepoznavo oškodovanega C. C., opravljeno pred policisti, temveč zgolj na izpovedbe oškodovancev o njuni neposredni zaznavi, izpovedbo priče Č. Č. in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. V kolikor pa zagovorniki merijo na okoliščine, da so policisti oškodovanki D. D. pokazali fotografijo iz Centralnega registra prebivalstva, na kateri je bil E. E. pa je pojasniti le, da se to postopanje policistov ne nanaša na obdolženca v tej zadevi, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.

5. Po prepričanju zagovornikov je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe, in sicer o angažiranju izvedenca psihologa za obdolženega A. A. S takšnimi navedbami zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Ni jim mogoče pritrditi. Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP.1 Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni (ne na zapisnik o glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi) odločilo o dokaznem predlogu o postavitvi izvedenca psihologa, podanem po obrambi obdolženca. Vendar je treba pri obravnavanih kršitvah obrazložiti tudi njihov (potencialni) vpliv na pravilnost ali/in zakonitost izpodbijane sodbe, čemur pa zagovorniki niso z ničemer zadostili. Poleg tega ne gre prezreti, da so obdolženčevi zagovorniki tekom postopka predlagali postavitev izvedenca psihologa z obrazložitvijo, da je imel obdolženec že kot otrok resne zdravstvene težave, kar pomeni, da ne more biti storilec kaznivega dejanja. V tej zvezi je v prvi vrsti izpostaviti, da zdravstvene težave posameznika ne morejo _a priori_ pomeniti, da ta ne more biti storilec kaznivega dejanja. Po drugi strani pa, da predlagana izvedba dokaza z izvedencem v obravnavani zadevi sploh ni odločilna. Sodišče prve stopnje je namreč odločilna dejstva, razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, ugotovilo na podlagi presoje izpovedb oškodovanih C. C. in D. D. ter priče Č. Č. in izvedenskega mnenja F. F., dr. med. Po obrazloženem je zaključiti še, da zagovorniki niti niso navedli zadostnih razlogov o verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko predstavljal vir relevantnih dejstev in da bi lahko privedel do drugačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zaključki in ugotovitvami o obdolženčevi krivdi pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe. Kršitev, ki jo uveljavljajo zagovorniki, zato ni podana.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

8. Bistvo zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjajo. Poudarjajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je priča G. G. (pravilno G.) izpovedala, da napadalca sploh ni videla, priča H. H. pa je izpovedala, da je obdolženca videla samo takrat, ko je prišel po sina, kar je bilo daleč stran od lekarne. Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo izpovedbo priče Č. Č., ki ni prepoznala obdolženca. V tej zvezi pa je slednjo napačno štelo kot obremenilno pričo, ki naj bi celo potrjevala izpovedbe oškodovancev. Prav tako je ocenilo, da so obdolženčeve modrice, ki so jih policisti videli šele pet dni po dogodku, najverjetneje posledica napada na oškodovanega C. C. Uporaba besede najverjetneje pa v kazenski zakonodaji vodi do uporabe načela _in dubio pro reo._

9. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedb zaslišanih oškodovancev C. C. in D. D., ki sta skladno opisala potek dogodkov in udeležene osebe, ter v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Oba sta tekom postopka prepričljivo in skladno pojasnila, da je bil obdolženec (skupaj z očetom in bratom) tisti, ki je inkriminiranega dne pretepal oškodovanega C. C., katerega utrpljene poškodbe so ugotovljene s strani izvedenca medicinske stroke F. F., dr. med. Pritožbeno sodišče zato nima nikakršnega dvoma v ugotovljeno identiteto obdolženca. Oškodovana C. C. in D. D. sta namreč izkustveno logično pojasnila, da je obdolženčeva družina pred tem že večkrat grozila oškodovanemu C. C., ker so mislili, da sta na javni dražbi kupila hišo, v kateri so pred tem živeli, vse obdolžence pa sta poznala na videz, saj so živeli preko ceste. Pri tem je oškodovani C. C. še poudaril, da jih je dejansko vsakodnevno srečeval. Samo dogajanje v lekarni, kot podrobno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je prepričljivo opisala tudi priča Č. Č., ki se je tedaj nahajala v lekarni. Izpovedbo slednje pa sodišče prve stopnje ni napačno povzelo, kot to zmotno zatrjujejo zagovorniki, ki takšne svoje pritožbene navedbe utemeljujejo zgolj s parcialnim povzemanjem razlogov izpodbijane sodbe. Podane razloge v izpodbijani sodbi je treba namreč brati in razumeti kot celoto, ob takšni presoji pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pričo Č. Č. štelo kot pričo, ki je potrdila kronološki potek dogajanja v lekarni, in ne kot osebo, ki je oziroma ni prepoznala obdolženca.

10. Tako zagovorniki z lastno interpretacijo razlogov izpodbijane sodbe, kakor tudi s poudarjanjem izpovedbe priče H. H., ne morejo vzbuditi dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča je slednja izpovedovala neprepričljivo, ko je na eni strani zatrjevala, da je bil obdolženec preko ceste in daleč od lekarne, na drugi strani pa je na vprašanje okrožne državne tožilke o poteku dogodkov odgovorila, da je vse pozabila in da ne ve ničesar povedati.

11. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje zagovornikov o zavzemanju za uporabo načela _in dubio pro reo_ v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o obdolženčevih modricah. Sodišče prve stopnje je sicer res ob oceni obdolženčevega zagovora v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so modrice najverjetneje posledica napada na oškodovanega C. C. Vendar uporaba besede „najverjetneje“ v tej zvezi ne more povzročiti dvoma v obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi, ko kakršnekoli poškodbe obdolženca niti niso predmet očitka, je namreč povsem nerelevantno ali (in če sploh) je obdolženec imel poškodbe v posledici sodelovanja v pretepu oškodovanca. Bistveno je, da so bile strokovno ugotovljene in izkazane poškodbe oškodovanca, kar je podrobno pojasnil izvedenec medicinske stroke.

12. Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen v ustrezni višini. Pri tem je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost za kaznivo dejanje z elementi nasilja, na drugi strani pa ni prezrlo obdolženčeve skrbi za tri mladoletne otroke in zunajzakonsko partnerko, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019, tč. 19.