Jedro

Sodišče druge stopnje nadalje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da sta obe med postopkom pridobljeni izvedenski mnenji primerljivi oz. se bistveno ne razlikujeta. Oba izvedenca sta tako ne glede na nekoliko različno numerično oceno zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti1, na katero pa sodišče ni vezano, zelo podobno opisala tožnikove vsakodnevne omejitve v poklicnem in vsakdanjem življenju, ki jih je pripisati posledicam nepravilnega zdravljenja utrpele poškodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (del I. točke izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati znesek 5.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 722,71 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Prvostopno sodbo izpodbija le delno: njen obsodilni del iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.000,00 EUR, posledično pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki jih bo potrebno ponovno določiti glede na uspeh v pravdi. Po prepričanju pritožnice je prvostopno sodišče upoštevaje izvedensko mnenje dr. B.V. tožniku previsoko dosodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (smiselni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Pritožnica izpostavlja, da sta bili tekom pravdnega postopka pridobljeni dve izvedenski mnenji, vendar naj bi bilo prvo mnenje dr. P. neuporabno, ker le-ta v njem ni podal obrazložitve glede razmejitve med samo poškodbo in strokovno napako. Toženka tega mnenja ni sprejela, zato naj bi se prvostopno sodišče nanj povsem neutemeljeno in zmotno sklicevalo. Nesprejemljivo je prvostopno stališče, da sta obe mnenji primerljivi, še posebej pri postavki trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je tudi predmet pritožbene graje. Po prepričanju pritožnice bi lahko prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo le na mnenje izvedenca dr. V., ki je opisal tožnikove omejitve danes in zakaj ocenjuje, da je strokovna napaka zapustila trajne posledice (česar mnenje dr. P. ne vsebuje), toženka pa je mnenje dr. V. povzemala v delu, v katerem je izvedenec pojasnil postavko trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3 %. Pritožnica izpostavlja ugotovitve slednjega izvedenca, da tožnik danes zmore prav vsa dela in aktivnosti, tako po mnenju pritožnice ni v ničemer omejen ali prikrajšan, zato bi tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pripadala odškodnina zgolj v višini 3.000,00 EUR, in ne prisojenih kar 5.000,00 EUR. Toženka posledično izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo potrebno ponovno odločati glede na uspeh v pravdi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe oziroma njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka nad zneskom 3.850,00 EUR ter ustrezno spremembo stroškovne odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi le pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo pri odmeri denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve glede zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, do katere je prišlo v posledici nestrokovnega zdravljenja tožnikove poškodbe levega kazalca z dne 12. 9. 2008 (strokovne napake zavarovanca toženke), oprlo tako na mnenji obeh med postopkom postavljenih izvedencev medicinske stroke (dr. P. in dr. V.), kakor tudi na izpovedbo tožnika o omejitvah, ki jih zaradi nepravilnega zdravljenja utrpele poškodbe levega kazalca trpi v vsakdanjem in poklicnem življenju. Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženka izpostavlja, da naj bi bilo v postopku prvo pridobljeno izvedensko mnenje (dr. P.) neuporabno zgolj zato, ker se toženka z njim ni strinjala oz. ga ni povzela. Pritožnica kot razlog za nestrinjanje z navedenim izvedenskim mnenjem namreč zmotno navaja, da v njem izvedenec ni podal obrazložitve glede razmejitve med samo poškodbo in strokovno napako (oz. njunimi posledicami). Že iz prvostopnega pravilnega povzetka ključnih ugotovitev izvedenca dr. P. v zvezi s tožnikovim zmanjšanjem življenjske aktivnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13) je mogoče jasno razbrati izvedenčevo oceno, da je zaradi posledic poškodbe (aktivni izteg končnega členka kazalca leve roke ni mogoč, pasivni pa je izvedljiv) tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana, po njegovi oceni za 7%(1). Vendar pa bi bile po oceni navedenega izvedenca posledice poškodbe bistveno manjše in bi znašale približno eno tretjino od opisanih, v kolikor bi bila poškodba kazalca pravilno prepoznana in zdravljena. Iz mnenja izvedenca P. je tako razbrati jasno in izrecno razmejitev med posledicami, ki jih je pripisati strokovni napaki, ter posledicami same poškodbe, ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo.

7. Sodišče druge stopnje nadalje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da sta obe med postopkom pridobljeni izvedenski mnenji primerljivi oz. se bistveno ne razlikujeta, kar kljub drugačnemu pritožbenemu stališču velja tudi za sporno postavko trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi drugo postavljeni izvedenec medicinske stroke dr. V. je namreč pri tožniku izrecno opisal izpad skrajne ekstenzije distalnega členka levega kazalca ter posledične tožnikove težave pri vseh finih ročnih delih, ki zahtevajo pincetni prijem kazalec-palec, ter pri dotikanjih s konico prsta (list. št. 70 - 71 spisa). Oba izvedenca sta tako ne glede na nekoliko različno numerično oceno zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti(2), na katero pa sodišče ni vezano, zelo podobno opisala tožnikove vsakodnevne omejitve v poklicnem in vsakdanjem življenju, ki jih je pripisati posledicam nepravilnega zdravljenja utrpele poškodbe. Čeprav je drugo postavljeni izvedenec v svojem mnenju zavzel stališče, da ne obstaja nobenega dela ali aktivnosti, za katerega tožnik ne bi bil sposoben, kot pravilno izpostavlja pritožba, pa je nepravilno in zavajajoče nadaljnje pritožbeno stališče, da zato tožnik ni v ničemer omejen ali prikrajšan. Navedeni izvedenec je namreč hkrati navedel, da bo moral tožnik celo življenje vlagati več truda in napora za doseganje enakih delovnih rezultatov, oba izvedenca pa sta izrecno opisala tožnikove težave in omejitve v vsakodnevnem življenju, kot so bile že povzete zgoraj. Le-te je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi tožnikove izpovedbe o njegovem subjektivnem doživljanju navedenih težav, zaradi katerih se je tožnik prenehal ukvarjati s plezanjem in igranjem kot član tamburaškega orkestra, kar niti ni pritožbeno izpodbijano.

8. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo povzeto zgoraj, je sodišče prve stopnje po presoji drugostopnega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ko je tožniku (ki je bil v času poškodbe star 18 let) za duševne bolečine zaradi ugotovljenega trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo denarno odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino za opisano nepremoženjsko škodo konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije), ki ustreza tudi načelu objektivne pogojenosti odškodnine glede na razmerja med različnimi oblikami škod v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnine zanje v ustreznih razmerjih(3). Po vsem obrazloženem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za znižanje prisojene odškodnine iz obravnavanega naslova za znesek 2.000,00 EUR.

9. V posledici zgoraj opisanega je glede na nespremenjen pravdni uspeh pravilna tudi prvostopna odločitev o pravdnih stroških, ki jo je sodišče druge stopnje ob odsotnosti konkretizirane pritožbene graje v tej smeri preizkusilo po uradni dolžnosti, pri tem pa ni zasledilo uradoma upoštevnih nepravilnosti.

10. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona krije tožnik sam (nepotrebni stroški).

Op. št. (1) : Tožnik ima po ugotovitvi izvedenca P. težave pri pincetnem prijemu ter prijemanju predmetov z levo roko, zato ima kot študent stomatologije pri študijskih vajah ob prijemu finih inštrumentov težave zaradi nesigurnosti pri prijemu. Opustiti je moral igranje v orkestru, pa tudi rekreativno športno plezanje.

Op. št. (2) : Po mnenju izvedenca P. dobre 4 %, po mnenju izvedenca V. pa okoli 3 %.

Op. št. (3) : Tako npr. VSRS sodba II Ips 106/2012 z dne 2. 10. 2014.