Jedro

Prvostopenjska odločba o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe VDSS, s katero sta bili odločbi tožene stranke o pravici in višini tožnikove starostne pokojnine kot nezakoniti in nepravilni odpravljeni. Tožena stranka krivdo za izdajo neustrezne oziroma nepravilne odločbe ne more uspešno prevaliti na delodajalca. Sama je bila dolžna v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti sporno vprašanje glede premalo izplačanih plač. Zato so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2011 in št. ... z dne 19. 5. 2011. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlik med mesečnimi zneski starostne pokojnine, ki bi tožniku za obdobje od 30. 12. 2006 do 30. 11. 2010 morali biti izplačani in mesečnimi zneski starostne pokojnine, ki so tožniku za navedeno obdobje bili izplačani, od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska starostne pokojnine do 20. 12. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila (I. in II. točka izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine iz II. točke izreka za obdobje od 20. 12. 2010 do 18. 2. 2011, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je v določbi 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, bila urejena odškodninska odgovornost tožene stranke za izdajo neustrezne odločbe. Tožena stranka je dolžna izplačati odškodnino ne glede na svojo krivdo. Zadostuje dejstvo, da je bilo kasneje o pravici oziroma o višini dajatve odločeno drugače, za zavarovanca ugodneje. Gre dejansko za objektivno odškodninsko odgovornost zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi izdaje neustrezne odločbe. V navedenem členu pa so taksativno določeni primeri, ki predstavljajo razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke: ravnanje zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Zavarovanec je tako upravičen do zamudnih obresti samo, če do izdaje odločbe (na prvi stopnji), ki se je kasneje spremenila, ni prišlo zaradi ravnanja druge osebe (npr. delodajalca). Dejstvo, da je v konkretnem primeru prišlo do naknadnega ponovnega izračuna tožnikove starostne pokojnine zaradi ravnanja tožnikovega nekdanjega delodajalca oziroma njegovega stečajnega upravitelja, po mnenju tožene stranke predstavlja razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka je namreč pri izdaji odločb z dne 26. 6. 2007 in 18. 10. 2007, pri izračunu pokojninske osnove upoštevala njej sporočene in znane podatke. Potrdilo o plači za odmero pokojnine za tožnika za sporna leta je prejela šele dne 17. 3. 2009 (stečajni upravitelj je zadevno potrdilo izdal šele dne 10. 3. 2009), ko je tožnik v zadevi opr. št. Ps 3034/2007 že vložil tožbo. Tožena stranka je nato opravila revizijo podatkov in nov izračun pokojninske osnove za tožnika, upoštevaje tudi potrdilo z dne 10. 3. 2009 oziroma obrazec M-8. Do naknadnega ponovnega izračuna tožnikove pokojnine je tako nesporno prišlo zaradi ravnanja tožnikovega nekdanjega delodajalca oziroma njegovega stečajnega upravitelja, ki je obrazec M-8 z dne 10. 3. 2009 toženi stranki posredoval šele 17. 3. 2009, na kar pa tožena stranka ni mogla vplivati. Dejstvo, da je bila „neustrezna“ odločba izdana zaradi ravnanja delodajalca oziroma drugega, ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, ko toženo stranko napotuje, da lahko na podlagi 3. odstavka 276. člena ZPIZ-1 terja povrnitev izplačane odškodnine od odgovornih oseb. Takšna ugotovitev oziroma napotilo je dejansko v nasprotju z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v zadevi (kljub ravnanju tretjega) ne gre za izključitev odgovornosti tožene stranke po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Zaradi navedenih nasprotujočih si razlogov in nejasnosti ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila odločitev nejasna oziroma sama s seboj v nasprotju in da naj bi bila s tem podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo da preizkusiti.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 1. 2011. S prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zahtevo za izplačilo odškodnine oziroma na plačilo zamudnih obresti zavrnila ob sklicevanju, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji niti po 276. niti 277. členu ZPIZ-1. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 26. 6. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 995,55 EUR na mesec od 30. 12. 2006 dalje. Tožnik se z odmero pokojnine ni strinjal in je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 10. 2007 zavrnjena. V sodnem postopku pa je tožnik uspel s tožbo. Pritožbeno sodišče je namreč s sodbo opr. št. Psp 255/2010 z dne 30. 9. 2010 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prej omenjeni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni upravni postopek. Tožena stranka je v ponovnem upravnem odločanju z odločbo št. ... z dne 8. 12. 2010 tožniku priznala in odmerila starostno pokojnino v višjem znesku in sicer v višini 1.007,69 EUR na mesec od 30. 12. 2006 dalje. Tožnik je nato pri toženi stranki uveljavljal še plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, vendar je bil njegov zahtevek zavrnjen. Za rešitev v sporni zadevi je torej bistven odgovor na vprašanje, ali je podan dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na I. stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka izdala neustrezno odločbo, to pomeni, da gre za nepravilno in nezakonito odločbo (prvostopenjsko z dne 26. 6. 2007 in drugostopenjsko z dne 18. 10. 2007). Gre za nepravilni in nezakoniti odločbi, ki sta bili z že citirano sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 255/2010 z dne 30. 9. 2010 odpravljeni.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bil delodajalec oziroma druga oseba kriva, da tožena stranka ni izdala ustrezne odločbe na I. stopnji, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo opozarjal, da je delodajalec delavcem, torej tudi tožniku v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 1. 1993 izplačeval premajhne plače in s tem tudi plačeval nižje prispevke. Tožnik je tudi opozoril, da je delodajalec v stečaju ter da so nekdanji delavci sodno izterjali premalo izplačane plače. Tožena stranka v predsodnem postopku dejanskega stanja s tem v zvezi ni ugotavljala, temveč iz obrazložitve drugostopenjske odločbe z dne 18. 10. 2007 izhaja, da je bil delodajalec z 13. 1. 1999 izbrisan iz sodnega registra in da torej zavarovanec za dejanje podatkov ne obstaja več in da se posledično pri uveljavljanju pravice do starostne pokojnine upoštevajo le prijavljeni podatki, kot to zahteva 2. odstavek 57. člena ZMEPIZ. Pritožbeno sodišče je že v prej omenjeni zadevi opr. št. Psp 255/2010 tako stališče grajalo. V obrazložitvi posebej poudarja, da je tožena stranka najkasneje v času odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo vedela, da je A. d.d. v stečaju in da stečajni postopek še ni zaključen. Obstajal je tudi dogovor med toženo stranko in stečajnim upraviteljem o posredovanju obrazcev M-8 po končani delitvi. Ravno zaradi obstoja navedenega dogovora, ne glede na to, da je bilo izrecno dogovorjeno, da bodo obrazci M-8 poslani po koncu stečajnega postopka, bi morala tožena stranka pri stečajnem upravitelju pridobiti do takrat znane podatke o plačah, ki so bile tožniku po njegovih trditvah za sporno obdobje že izplačane v stečajnem postopku in katere se v skladu z določbami ZPIZ-1 vštevajo v pokojninsko osnovo. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bil tožniku določen del plače za sporno obdobje že izplačan in so bili ti podatki znani že v času odločanja tožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 5. 11. 2007, ki ga je tožnik pridobil po izdaji dokončne odločbe tožene stranke in ji je bil dne 12. 11. 2007 tudi posredovan, kar pomeni, da bi tožena stranka podatke o izplačanih plačah, ki se štejejo v pokojninsko osnovo, za sporno obdobje po dveh delitvah stečajne mase A. d.d., lahko pridobila že v času odločanja o tožnikovi pritožbi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka krivdo za izdajo neustrezne oziroma nepravilne odločbe ne more uspešno prevaliti na delodajalca. Sama je bila dolžna v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti sporno vprašanje glede premalo izplačanih plač. Glede na obrazloženo so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji določeni v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.