Jedro

Prvotno je šlo za plačilo toženčevih obveznosti po kreditni pogodbi, po med pravdo sklenjeni izvensodni poravnavi pa so bile prej sporne okoliščine urejene, tako da stranki pravic iz prejšnjega razmerja ne moreta več uveljavljati. Vsaka stranka lahko zahteva samo izpolnitev obveznosti iz poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane plačilni nalog opr. št. I Pl 208/93 z dne 19.2.1993 v veljavi glede plačila 1.343.722,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1999 do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 6.750,00 SIT. V preostalem delu je sodišče zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni dovolj razčistilo dejanskega stanja. Ni ugotovilo, v kolikšnem času je bil upnik v zamudi s tem, ko je opustil obvestilo o cesiji terjatve. Ni res, da bi bila tožeča stranka upravičena do obresti v višini R + 30%. Take obresti so odločno previsoke in že mejijo na oderuške obresti v smislu 44. člena ZOR. Tako tožeča stranka kot NLB sta izkoristili stisko in težko gmotno stanje toženca, njegovo lahkomiselnost in si izgovorili korist zase v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je toženec dolžan dati iz osnovnega posojila. Toženec je plačal 500.000,00 SIT in še 600.000,00 SIT, zato meni, da ni dolžan ničesar več. Obresti so v konkretnem primeru oderuške in nezakonite, v delu gre celo za anatocizem, ki je prepovedan. Ni res, da so poslovne obresti tožeče stranke nižje od zakonitih. Postavitev izvedenca finančne stroke bi bila nujna in potrebna. Toženec za to nima denarja. Ni res, da višina dolga ni bila nikoli sporna, saj jo toženec ves čas izpodbija. Poravnavo je podpisal zgolj zato, ker so mu obljubili, da ne bodo od takrat naprej več zaračunavali nikakršnih obresti, zato nima narave priznanja višine dolga. Sploh bi o višini moral svoje povedati izvedenec finančne stroke. Sicer je ta sodba popolnoma brez odločilnih razlogov in je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče spusti svoje zaključke na nivo ugibanj, ko trdi, da bi lahko tožeča stranka obračunala zakonite zamudne obresti že na podlagi zakona in ne le po svoji obrestni meri poslovnih obresti. Taka sklepanja v resnici ne morejo zdržati, saj ne predstavljajo dokazanih dejstev. Sodišče samo priznava, da je znesek glavnice višji, kot je bil ob vložitvi tožbe, kljub temu pa zaključuje, da ne gre za spremembo tožbe, za katero bi bila potrebna privolitev tožene stranke. Toženec ni dal privolitve, pa bi ga moral dati. Sodišče je tudi premalo pozornosti posvetilo načelu sorazmernosti glede na namen zakona (ZOR), ki je že 21 let star. Glede kreditnih pogodb in oderuških obresti preveč ščiti družbene pravne osebe na račun fizičnih oseb. Podana je tudi bistvena kršitev postopka, saj sodba nima razlogov o stroških, ker je bil del dolga s strani tožene stranke že plačan in bi sodišče moralo zato del stroškov naložiti sami tožeči stranki. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja, da so bile upoštevane poslovne obresti, ki so bile nižje od zakonitih zamudnih obresti in nadalje na pomen izvensodne poravnave, zaradi ketere so brezpredmetne trditve tožene stranke o oderuških obrestih in o višini obresti. Opozarja, da vtoževani znesek predstavlja glavnico pogodbenega zneska s poslovnimi obrestmi, obresti od nove glavnice na podlagi 2. odstavka 279. člena ZOR pa so bile zahtevane šele od zamude toženca, ki izhaja iz sklenjene izvensodne poravnave. Toženec te ni nikdar izpodbijal, zato še vedno velja kot pogodba obligacijskega prava. Pritožba ni utemeljena. V tej pravdni zadevi je prvotno šlo za plačilo toženčevih obveznosti po kreditni pogodbi, sklenjeni z Ljubljansko banko d.d. Ljubljana v znesku 226.160,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.11.1991 dalje. Po številnih toženčevih ugovorih je med pravdo prišlo do izvensodne poravnave št. Rg 43/92 stan. z dne 2.2.1998. Ta poravnava je pogodba, s katero sta pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredili medsebojne pravice in obveznosti. S tem, ko je bilo s poravnavo razmerje urejeno, se pravice iz prajšnjega razmerja ne morejo več uveljavljati (primerjaj 1. odstavek 1089. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Kot ugotavlja prvostopno sodišče, tožena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ni izpolnila, tako da gre od modifikacije tožbenega zahtevka dalje za izpolnitev posebej dogovorjene a ne izpolnjene obveznosti. Glede na opisano so brezpredmetne in s tem neutemeljene pritožbene trditve v zvezi z obveznostmi iz prvotnega kreditnega razmerja z Ljubljansko banko in v zvezi s cesijo. Pravno neodločilne so pritožbene trditve o oderuških obrestih v posojilni pogodbi, o upnikovi zamudi, o načelu sorazmernosti in podobnem. Vsa ta vprašanja sta stranki uredili z izvensodno poravnavo, sklenjeno med pravdo dne 2.2.1998, ko sta z medsebojnim popuščanjem dogovorili rešitev spornih vprašanj. Poravnava je pogodba, ki stranke veže in ker v obravnavanem primeru ni bila izpodbita, ne drži pritožbena trditev, češ da nima narave priznanja višine dolga. Pomeni priznanje obveznosti, ki je v njej vsebovana, v obravnavanem primeru plačilo zneska 1.957.838,20 SIT v šestih točno določenih obrokih in plačilo obresti od 16.1.1998 dalje do plačila. Ob taki vsebini poravnave se pokaže kot neresnična pritožbena trditev, da so tožencu obljubili, da mu ne bodo več zaračunavali nikakršnih obresti. V zvezi s to poravnavo je toženec poravnal 600.000,00 SIT in nato še 500.000,00 SIT (za kolikor je tožeča stranka umaknila tožbo), preostalih obveznosti pa ni izpolnil. Temelj obveznosti je torej ta pogodba oz. za sodbo njen s strani toženca neizpolnjeni del. Pritožbeno sodišče pripominja, da je prvostopno sodišče, čeprav ne bi bilo potrebno, ustrezno in pravilno odgovorilo na vse ugovorne navedbe tožene stranke v zvezi s prejšnjim razmerjem. Pritožben sodišče se z razlogi strinja. Ni odveč dodati, da čeprav sta stranki prvotno kreditno pogodbo zamenjali z izvensodno poravnavo, nista spremenili pravne podlage niti glavnega predmeta obveznosti, pač pa je tožena stranka z izvensodno poravnavo priznala svoj dolg, tožeča stranka pa je pristala na obročno odplačevanje dolga. Prvotna pogodbena obveznost je znašala 226.160,00 SIT z obrestmi od 29.11.1991 dalje, v izvensodni poravnavi dogovorjena obveznost pa predstavlja vsoto glavnice 226.160,00 SIT in obresti od tega zneska do 15.1.1998. S podpisom poravnave je toženec na plačilo tega zneska pristal in to na način, določen v poravnavi. Obrestna mera, upoštevana pri kapitalizaciji obresti, ni bila previsoka, kot trdi pritožba oz. ni šlo za oderuške obresti, saj je prvostopno sodišče s preizkusom ugotovilo, da je bila obrestna mera nižja od obrestne mere zakonitih zamudnih obresti. Toženec to zanika brez kakršnekoli utemeljitve in brez kakršnihkoli dokazov. Glede izvedenca finančne stroke izrecno izjavlja, da zanj nima denarja in torej tega dokaza ne predlaga. Prvostopno sodišče je opravilo obračune obresti, ki so v spisu in so preverljivi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopnega sodišča, da sta stranki za kapitalizacijo obresti upoštevali obresti, nižje od zakonitih zamudnih obresti, takih pa nikakor ni mogoče šteti kot previsokih oz. oderuških. Višino obveznosti je toženec s poravnavo priznal. Ni sporno, da je od zneska 1.957.838,20 SIT plačal samo 600.000,00 in 500.000,00, oboje z zamudo. V navedenem obsegu je tožeča stranka skrčila svoj zahtevek, upoštevajoč pri tem po 313. čl. ZOR, da so bili z delnimi plačili najprej plačane obresti in nato delno glavnica. Tudi za v izvensodni poravnavi dogovorjene poslovne obresti Zavarovalnice X. d.d., ki so tekle od 16.1.1998 dalje do plačila, je prvostopno sodišče glede na obračun tožeče stranke ugotovilo, da je upoštevana nižja obrestna mera od obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, ki sicer po zakonu veljajo kot obresti za primer zamude. Velja enako, kot je bilo že navedeno, da proti taki ugotovitvi sodišča, ugotovljeni z izračuni, ni pomislekov in da zato v izvensodni poravnavi "poslovnih obresti Zavarovalnice X. d.d." ni mogoče šteti kot previsokih oz. oderuških. Pritožbeni očitek, da so delno prisojene prepovedane obrestne obresti, je neutemeljen, saj so tožeči stranki v omejenem obsegu prisojene procesne obresti v smislu 2. odstavka 279. člena ZOR in je tudi v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo. Procesne obresti so bile zahtevane in prisojene šele od zamude toženca, ki je izhajala iz izvensodne poravnave, čeprav lahko tožnik uveljavlja pravico do procesnih obresti iz 2. odstavka 279. člena ZOR že od dneva vložitve zahteve za plačilo zapadlih pogodbenih ali zamudnih obresti. Tožena stranka zatrjuje, da gre za kršitev postopka, ker je tožeča stranka med pravdo postavila višji tožbeni zahtevek, tožena stranka pa ni dala soglasja k spremembi tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ni bilo take spremembe tožbe, ki bi zahtevala toženčevo soglasje. Glavnica in opisno navedene obresti so bile kasneje zahtevane kot glavnica in kapitalizirane obresti, torej bi bilo mogoče šteti, da je šlo za spremembo tožbe zaradi poteka časa in teka obresti in je bil tako zahtevan zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, višji denarni znesek (2. odstavek 191. člena ZPP). V vsakem primeru pa pritožbeno sodišče meni, da je bila sprememba tožbe v smislu 1., 2. in 3. odstavka 190. člena ZPP dovoljena. Dne 14.4.1999 modificirani tožbeni zahtevek je bil po pošti vročen toženi stranki. Ta spremembi tožbe ni nasprotovala. Na naslednjo obravnavo dne 5.7.1999 pravilno vabljena tožena stranka ni pristopila, prvostopno sodišče je zadevo obravnavalo in jo zaključilo z izdajo izpodbijane sodbe. Smiselno je prvostopno sodišče z obravnavanjem spremenjenega zahtevka dovolilo spremembo tožbe, toženec pa pred obravnavanjem glavne stvari po spremenjeni tožbi, ki se ga sicer ni udeležil, ampak je pravilno vabljen neupravičeno izostal, spremembi tožbe ni oporekal. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Končno je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da odločitev o pravdnih stroških nima razlogov in da je napačna. V razlogih je pojasnjeno, da je tožena stranka propadla in da mora po 154. členu ZPP povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Navedeno zadošča, odločitev pa je materialnopravno pravilna, saj je tožeča stranka v celoti uspela, tožena pa v celoti propadla. Tožena stranka je uspela s svojim zahtevkom v celoti, tožbo je umaknila le za toliko, kolikor je tožena stranka med pravdo plačala. Tudi v zvezi z zavrnilnim delom je bila torej tožba potrebna in je zato povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeči stranki s strani tožene stranke utemeljena. Zaključiti je torej, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in da ni bilo kršitev postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).