Jedro

Ker za negativno dejstvo že po sami naravi stvari ni mogoče predložiti dokaza in upoštevaje pravilo, da je dokazno breme za obstoj obligacijskega razmerja med strankama na upniku, dolžniku ob zanikanju izterjevane obveznosti ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 7. 9. 2017 v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka), ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da dolžnikovega ugovora ne gre šteti za obrazloženega, pri čemer se sklicuje na drugi odstavek 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Navaja, da se dolžnik v ugovoru sicer sklicuje na t.i. negativno dejstvo, vendar zgolj v smeri, da naj upniku ne bi dolgoval ničesar (kar je neresnično), in za kar ne ponudi nobenega dokaza. Poleg tega dolžnik v ugovoru niti ne poizkuša pojasniti, zakaj upniku ni dolžan (npr. bodisi zato, ker z njim ni bil v poslovnem odnosu, bodisi zato, ker je račun že plačal ali pa ga ni prejel). Dolžnik torej konkretno ne navede niti enega od taksativno naštetih ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ. Poudarja, da je bil dolžnik tudi v primeru zatrjevanja negativnih dejstev dolžan predlagati ustrezne dokaze - zaslišanje zakonitega zastopnika oziroma prič. Zato meni, da v ugovoru navedena dejstva ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in dolžnikov ugovor zavrne kot neobrazložen, oziroma podredno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču sodne prakse je neobrazložen samo ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora pa je treba upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010).

5. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor. Ne drži namreč, da dolžnik v ugovoru ni navedel pravno relevantnih dejstev. Dolžnik je v ugovoru nasprotoval obstoju izterjevane obveznosti s trditvijo, da upniku ni dolžan nič, to pa predstavlja pravno pomembno dejstvo, saj bi v primeru, da bi se izkazalo za resnično, lahko povzročilo zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi. Ker za negativno dejstvo že po sami naravi stvari ni mogoče predložiti dokaza in upoštevaje pravilo, da je dokazno breme za obstoj obligacijskega razmerja med strankama na upniku, pa dolžniku ob zanikanju izterjevane obveznosti ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

6. Po ustaljeni sodni praksi se pri presoji izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine upošteva zakonsko ureditev vsebine predloga za izvršbo, ki se vlaga na predpisanem obrazcu, pri čemer upniku ni treba utemeljevati svojega zahtevka, ampak zadošča, da v predlogu navede dolžnikovo obveznost in določno označi verodostojno listino, ki pa je predlogu ni treba priložiti (peti odstavek 41. člena ZIZ). Taka ureditev vsebine predloga za izvršbo v določenih primerih zoži možnost vsebinskega ugovarjanja zoper sklep o izvršbi, saj ni izključeno, da dolžnik ne ve, katero terjatev upnik uveljavlja. Zato je po oceni višjega sodišča dolžnikov ugovor v konkretnem primeru obrazložen v zadostni meri.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ zaradi dolžnikovega obrazloženega ugovora sklep o izvršbi v dovolilnem delu razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka v nadaljevanju odločalo sodišče v pravdnem postopku.

8. Tudi upnikova pritožbena navedba, da ni resnično, da mu dolžnik ne dolguje ničesar, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni pravno pomembna. Izvršilno sodišče namreč ni pristojno za odločanje o utemeljenosti upnikove terjatve ali o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le obrazloženost dolžnikovega ugovora. Z vprašanjem, ali upnik od dolžnika upravičeno zahteva plačilo po fakturi, navedeni v predlogu za izvršbo, se bo v nadaljevanju postopka ukvarjalo sodišče v pravdnem postopku.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).