Jedro

Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33110-16330/2016/30 z dne 11. 3. 2020, v 1. točki izreka v zavrnilnem delu zahtevka za izplačilo sredstev v višini 7.576,67 EUR odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33110-16330/2016/14 z dne 21. 9. 2018 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev), tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 62.105,62 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.1 - Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, namenjene prilagoditvi zahtevam kmetovanja na gorskih območjih, ki je bilo razpisano z Javnim razpisom za ta podukrep, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 74/16 in 11/17 (v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so se tožniku odobrila po postopku in pod pogoji, kot so določeni v Uredbi o izvajanju ukrepa Naložbe v osnovna sredstva ter podukrepa Podpora za naložbe v gozdarske tehnologije in predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju Uredba) in v Javnem razpisu.

2. Tožnik je dne 23. 11. 2019 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 62.105,62 EUR, ki mu je priložil obrazec PRP-09, obrazec PRP-10, račune z dokazili o plačilih ter pripadajoča dokazila o izvedenih aktivnostih. Tožena stranka je z odločbo, št. 33110-16330/2016/30 z dne 11. 3. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zahtevku delno ugodila v višini 54.528,95 EUR, del zahtevka v višini 7.576,67 EUR pa zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je bilo pri administrativnem pregledu zahtevka ugotovljeno, da je tožnik kot strošek uveljavljal tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni višini 6.820,88 EUR. 96. člen Uredbe med drugim določa, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki ga urejajo. Tožnik je toženi stranki dne 31. 1. 2020 predložil potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 0210-1631/20120-3 z dne 28. 1. 2020, iz katerega je razvidno, da ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma da ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v 5. členu določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ker se lahko vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV, ima iz tega naslova možnost povračila DDV. Znesek DDV v višini 183.098,33 EUR, kot ga je v svojem zahtevku uveljavljal tožnik, je torej neupravičen strošek.

3. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da so bile pri administrativnem pregledu ugotovljene tudi nepravilnosti glede vrednosti prispevka v naravi. Javni razpis je v 13.a točki 4.2. poglavja opredelil priznano vrednost prispevka v naravi v Seznamu upravičenih stroškov. Ta Seznam je za strošek postavitve nasada v nagibu določal 20 % napravne vrednosti priprave tal v obliki lastnega dela upravičenca (šifra 3.1.1.19.2.2.1). Ker obseg prispevka upravičenca ne sme presegati tako določenih 20 %, se tožnikov prispevek za GERK ... v višini 56,23 EUR (brez DDV) ne prizna. Ob upoštevanju stopnje sofinanciranja, ki je 50 %, se sredstva PRP iz tega naslova zmanjšajo za 28,12 EUR.

4. Javni razpis je kot upravičen strošek v 3.c točki 4.2. poglavja opredelil tudi strošek nakupa zemljišča do višine poslošene tržne vrednosti nepremičnin, kot je evidentirana v registru trga nepremičnin v skladu s predpisi, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin, pri čemer strošek nakupa kmetijskih zemljišč ne sme presegati 10% skupnih upravičenih stroškov naložbe v skladu z 69. členom Uredbe 1303/2013/EU. Skladno s tem se strošek za nakup zemljišč tožniku ne prizna v višini 1.455,37 EUR (brez DDV) in se ob upoštevanju stopnje sofinanciranja, ki je 50 %, sredstva PRP iz tega naslova zmanjšajo za 727,58 EUR.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu njegovega zahtevka odpravi ter v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Podrejeno, kolikor bi sodišče ocenilo, da o tem delu zahtevka samostojna odločitev vsebinsko ni možna, pa tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

6. Tožnik pojasnjuje, da je tožena stranka na svoji spletni strani in v Uradnem listu RS, št. 74/16 z dne 25. 11. 2016, objavila Javni razpis, v katerem je med drugim navedla, da mora vlagatelj za pridobitev podpore izpolnjevati splošne pogoje, definirane v 4.1. točki Javnega razpisa. V 9. točki 4.1. točke, ki jo tožnik v celoti citira, je bilo določeno, da v skladu z 9. točko prvega odstavka 100. člena Uredbe vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži izjavo iz Dokazila 4, ki je priloga prijavnega obrazca, med drugim, da po predpisih o DDV nima pravice do odbitka DDV. Vzorec prijavnega obrazca na Javni razpis je obsegal tudi rubriko D4.4.2. (Izjava o uveljavitvi DDV kot upravičenega stroška pri naložbi), sestavni del katere je bila izjava vlagatelja, da želi v skladu s 5. točko prvega odstavka 96. člena Uredbe uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi, vlagatelj pa je na izjavi imel možnost obkrožiti DA ali NE.

7. Tožnik je prijavo na Javni razpis vložil z vsemi zahtevanimi prilogami. V postopku odločanja je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje in zahteve za odobritev sredstev ter mu z odločbo o pravici do sredstev odobrila nepovratna sredstva v višini 62.105,62 EUR. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je tožena stranka kot upravičene stroške, ki so bili podlaga za izračun odobrene vrednosti, upoštevala cene z vključenim DDV in torej DDV štela kot upravičen strošek. Tožnik je k prijavi na Javni razpis priložil tudi dokazilo D4.4, to je izjavo, da želi uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi, po pozivu tožene stranke pa še potrdilo FURS, da ni identificiran za namene DDV. Po vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev je prejel elektronsko sporočilo A. A., ki je od njega med drugim zahtevala predložitev potrdila FURS o upravičenosti oziroma neupravičenosti do odbitka DDV. To potrdilo, in sicer potrdilo FURS z dne 28. 1. 2020, je tožnik v zahtevanem roku toženi stranki tudi dostavil. 8. Tožena stranka zavrnitev tožnikovega zahtevka v delu, ki se nanaša na DDV in je bistven del tožbe, skopo utemeljuje s 5. členom ZDDV-1 in zaključuje, da se vsaka fizična oseba lahko registrira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV. Tak zaključek je brez pravne podlage in de facto vlagateljem odvzema vsako možnost, da bi DDV uveljavljali kot upravičen strošek, pa četudi Uredba in Javni razpis to omogočata. Tak zaključek tožene stranke ni obrazložen, je arbitraren, v nasprotju z dejanskim stanjem in pravno zmoten, s tem pa posega v ustavne pravice tožnika. Obrazložena odločba je bistven del poštenega postopka, kar izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Če odločba ni obrazložena, gre za bistveno kršitev določb postopka, saj odločitve ni moč preizkusiti, s tem pa za kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

9. Tožena stranka je v svoji odločitvi tudi napačno uporabila materialno pravo, in sicer Uredbo, prav tako je napačno uporabila določbe Javnega razpisa. Tožnik je toženi stranki predložil potrdilo FURS, iz katerega izhaja, da ni identificiran za namene DDV. DDV zato zanj ne predstavlja le prehodnega, pač pa končni strošek, ki si ga v skladu s pravili, ki urejajo DDV, ne more povrniti. Tožnik ni bil registriran za namene DDV niti v času prijave na Javni razpis niti v času vložitve zahtevka za izplačilo in tudi ne v času odločanja o njegovem zahtevku. V Uredbi in Javnem razpisu je bilo določeno, kdaj je lahko DDV upravičen strošek, kar je tožnik tudi izkazal. 10. Izpodbijana odločba je za tožnika odločba presenečenja in tudi v nasprotju z odločbo o pravici do sredstev, ki je DDV štela kot upravičen strošek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku odvzela že pridobljene pravice do sredstev, s tem pa kršila določbo 158. člena Ustave RS.

11. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje glede DDV kot upravičenega stroška, je posledično napačno odločila tudi, da tožniku ne prizna 1.455,37 EUR (brez DDV) za nakup kmetijskih zemljišč ter zaprošeno vrednost iz tega naslova znižala za 727,68 EUR. Ob pravilni uporabiti materialnega prava bi morala tožena stranka ta znesek tožniku priznati v celoti. Tožnik je bil v skladu z Javnim razpisom upravičen tudi do stroška nakupa zemljišča do višine posplošene tržne vrednosti nepremičnin, pri čemer strošek nakupa kmetijskih zemljišč ne sme presegati 10 % skupnih upravičenih stroškov. Ker je tožena stranka napačno (prenizko) ugotovila skupne upravičene stroške, kar je posledica napačnega zaključka glede DDV, je posledično napačno ugotovila mejo, do katere lahko sega upravičen strošek nakupa kmetijskih zemljišč.

12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku z odločbo o pravici do sredstev odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 62.105,62 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.1 - Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, namenjene prilagoditvi zahtevam kmetovanja na gorskih območjih, ki so bila razpisana z Javnim razpisom. Dne 23. 11. 2019 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v enaki višini, o katerem je tožena stranka po opravljeni administrativni kontroli odločila z izpodbijano odločbo. Kot neupravičen zahtevek je štela: DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v skupni višini 6.820,88 EUR, prispevek v naravi v obliki lastnega dela v višini 28,12 EUR in strošek za nakup kmetijskih zemljišč v višini 727,68 EUR, torej skupaj 7.576,68 EUR. V tem delu je tožnikov zahtevek zavrnila, v preostalem pa njegovemu zahtevku v višini 54.528,95 EUR ugodila.

15. Tožena stranka je pri svoji odločitvi izhajala iz določbe 96. člena Uredbe, po kateri se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Med strankama ni sporno, da tožnik ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, vendar pa se tožena stranka sklicuje na določbo 5. člena ZDDV-1, po kateri je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, pri čemer ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Zaključuje, da se znesek DDV, ki ga uveljavlja tožnik, zato šteje za neupravičen strošek, saj se lahko vsaka oseba identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV.

16. Sodišče ugotavlja, da je tako stališče tožene stranke zmotno in v nasprotju tako z določbami Uredbe in Javnega razpisa, kot tudi v nasprotju z odločbo o pravici do sredstev, v kateri je bil pri odmeri višine odobrenih sredstev sofinanciranja upoštevan tudi DDV. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po določbi 5. točke 96. člena Uredbe podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Obveznost obračuna DDV in s tem možnost njegove izterjave nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Ker prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije (2. člen ZDDV-1), je torej zavezanec za plačilo tisti, ki mora znesek obračunanega DDV odvesti v proračun. Četudi je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1), pa to ne pomeni, da je vsak tudi zavezanec za obračun in plačilo DDV. V 94. členu ZDDV-1 je določeno kdo je oproščen obračunavanja DDV, med drugim tudi tisti davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa (prvi odstavek), obračuna DDV pa je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR (drugi odstavek). Ne glede na to, se lahko tudi tak davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu z ZDDV-1 (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1), ni pa tega dolžan storiti. Takemu zaključku je skladna tudi ureditev indentifikacije davčnih zavezancev za namen DDV, saj mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, ni pa se dolžan identificirati za namene DDV v prej navedenih primerih (78. člen ZDDV-1). Trditev tožene stranke, da se lahko vsak davčni zavezanec identificira za namene DDV je sicer točna, vendar pa z dostavkom, da tega davčni zavezanci niso dolžni storiti v tistih primerih, ki jih določa 94. člen ZDDV-1. 17. Sodišče ugotavlja, da sta opisani ureditvi obračunavanja in plačevanja DDV sledili tako Uredba, kot tudi Javni razpis. Kot je že bilo navedeno, je Uredba v 5. točki 96. člena določila, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV, tega pa je, kot je to pojasnjeno v prejšnjem odstavku, mogoče izterjati le od tistih, ki so zavezanci za obračun in plačilo DDV. Temu je sledil tudi Javni razpis, ki je določil, da vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži izjavo iz Dokazila 4, ki je priloga prijavnega obrazca, med drugim v primeru, če po predpisih o DDV nima pravice do odbitka DDV.

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnik skupaj z dokumentacijo, s katero se je prijavil na Javni razpis, toženi stranki predložil Dokazilo, torej izjavo, da želi uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi, po pozivu tožene stranke pa še potrdilo FURS, št. DT 0210-1631/20120-3 z dne 28. 1. 2020, da ni identificiran za namene DDV.

19. Glede na navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče tožene stranke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno, tako pa je že iz Uredbe razvidno, da je predvidela, da se bo ta strošek lahko povrnil tistim, od katerih ni mogoče izterjati DDV na podlagi predpisov, ki ga urejajo, Javni razpis pa določil dokazila, ki jih mora vlagatelj predložiti za izkazovanje takega statusa. Ta dokazila je tožnik toženi stranki predložil, kar med njima ni sporno.

20. Opisani zaključki pritrjujejo nadaljnjemu očitku tožnika, da je imela zmotna uporaba materialnega prava glede upravičenosti do povrnitve stroškov DDV za posledico napačen izračun upravičenih stroškov za nakup kmetijskega zemljišča. Upravičen strošek za nakup kmetijskega zemljišča je strošek do višine posplošene tržne vrednosti nepremičnin, kot je evidentirana v registru trga nepremičnin v skladu s predpisi, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin, pri čemer strošek nakupa kmetijskih zemljišč ne sme presegati 10 % skupnih upravičenih stroškov naložbe v skladu z 69. členom Uredbe 1303/2013/EU (četrti odstavek 14. člena Uredbe). Ker so bili skupni upravičeni stroški zaradi napačne uporabe materialnega prava glede stroškov DDV izračunani napačno, to pomeni, da je napačno izračunana tudi vrednost, ki je stroški za nakup kmetijskih zemljišč ne smejo presegati. Meja teh stroškov se namreč določa v odstotku (10 %) glede na skupne upravičene stroške.

21. Tožnik je v tožbi toženi stranki še očital, da svoje odločitve ni pojasnila na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in da je s tem bistveno kršila določbe upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke sicer res skopa, vendar pa so razlogi za sprejeto odločitev dovolj jasno predstavljeni in jo je zato v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka glede uveljavljanega DDV in glede stroškov za nakup kmetijskih zemljišč, tudi mogoče preizkusiti. Nenazadnje je tožnik odločitev tožene stranke, ki temelji na stališču, da bi se tožnik lahko identificiral kot zavezanec za DDV, da se mu zato DDV ne prizna kot upravičen strošek in da je presegel mejo upravičenih stroškov za nakup kmetijskih zemljišč, izpodbijal (predvsem) iz vsebinskih razlogov, kar kaže, da so razlogi za izpodbijano odločbo v obrazložitvi dovolj jasno predstavljeni in se je do teh razlogov v tožbi zato tudi lahko opredelil. Drugače pa to velja za stroške iz naslova obsega prispevka v naravi v obliki lastnega dela upravičenca, ki ne smejo presegati 20 % napravne vrednosti priprave tal. Tožnik je namreč s tem, ko je izpodbijal celotni zavrnjeni del zahtevka, izpodbijal tudi te stroške, četudi se v tožbi do njih ni posebej vsebinsko opredeljeval. Sodišče ugotavlja, da so upravičeni stroški iz tega naslova pogojeni z višino napravne vrednosti priprave tal, vendar pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno niti kakšna je bila ta vrednost niti ali je nanjo vplival nepravilen izračun DDV. To pomeni, da v segmentu teh stroškov izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka tretjega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).

22. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. Izpodbijano odločbo je odpravilo v delu, v katerem je tožena stranka tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila ter v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene napake odpraviti. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti, stranski udeleženci pa v postopku niso sodelovali (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in upravni akt v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.