Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v evidenco ZPIZ vpisati manjkajočo delovno dobo za čas od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018; izplačati plačo za mesec februar 2018 v višini 120,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2019 do plačila in za mesec marec 2018 v višini 176,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 do plačila, ter mu za obdobje od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018 obračunati in poravnati vse ustrezne prispevke iz zdravstvenega, invalidskega, socialnega in pokojninskega zavarovanja ter mu na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, za to obdobje, izpolniti obrazce o plačanih prispevkih, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek (plačilo 199,03 EUR za februar 2018 in 557,28 EUR za mesec marec 2018) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 581,00 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka in navaja, da je v sporni zadevi bistveno predvsem vprašanje, ali je tožnik delal na podlagi podjemne pogodbe ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je tožnik delal na podlagi podjemne pogodbe in da je tožniku, na podlagi te pogodbe, tudi plačala vse potrebne prispevke. Navedeno pa je sodišče prve stopnje povsem ignoriralo. Ignoriralo je že plačane prispevke po podjemni pogodbi, tako da sedaj sodišče toženi stranki ponovno nalaga plačilo prispevkov po pogodbi o zaposlitvi, torej dvojno plačilo prispevkov, s čimer pa se tožena stranka nikakor ne strinja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost, kar je nesporen dokaz, da je bil tožnik zaposlen po podjemni pogodbi. Šlo je za enkratno projektno delo, ki ga je delal tožnik že kot samostojni podjetnik in ga je bilo potrebno dokončati. Če je torej tožnik prejemal nadomestilo za brezposelno osebo, ni bil hkrati redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi. Dejstvo je, da sta pravdni stranki dne 23. 2. 2018 res podpisali pogodbo o zaposlitvi, vendar pa le-ta nikoli ni stopila v veljavo. Tožnik je takoj po podpisu pogodbe dal toženi stranki jasno vedeti, da za realizacijo pogodbe o zaposlitvi ni zainteresiran, ker ima zaradi dolgov blokiran transakcijski račun in bi vsa denarna sredstva bila prenakazana upnikom. Prijava na zavodu in prejemanje denarnega nadomestila sta sicer osebni okoliščini in osebna odgovornost tožnika, ki pa lahko predstavlja tudi kazensko pravno odgovornost. Za ta pravdni postopek je torej pomembno, da je tožnik dejansko odstopil od podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2018 in osebno podpisal novo podjemno pogodbo z dne 6. 3. 2018, ki je pravno formalno veljavna in od katere je tožena stranka tudi plačala prispevke. Zato je tožena stranka tudi pisno odstopila od pogodbe o zaposlitvi dne 23. 2. 2018 iz razloga, ker nikoli ni bila realizirana s strani pravdnih strank. Tožena stranka je prevzela delo na plovilu, ki se je nahajalo na suhem privezu v marini, delo je bilo specifično, opraviti ga je moral tožnik osebno in tožnik se je obvezal, da bo delo opravil v roku. Dela v odrejenem roku tožnik ni opravil in s tem je toženi stranki nastala škoda, za katero je izključno odgovoren tožnik. Tožena stranka se tudi ne strinja z odmero stroškov postopka, saj je tožnik uspel z zneskom 297,69 EUR, propadel pa z zneskom 756,31 EUR, zato je pravno nerazumna trditev sodišča, da je tožnik v postopku uspel v celoti in so zato tožniku previsoko odmerjeni stroški.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so trditve, ki jih tožnik podaja v pritožbi, namreč da je moral tožnik dokončati delo na določenem plovilu in da ga ni dokončal v roku, so pritožbena novota. Neresnične so trditve tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi ni stopila v veljavo, saj je bila sklenjena v pisni obliki. Tožnik pa nikoli ni odstopil od pogodbe o zaposlitvi, medtem ko odstop tožene stranke od pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit, niti se tožnik s takšnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ni strinjal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožena stranka in tožnik, ki je tedaj bil samostojni podjetnik, dne 24. 1. 2018 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za čas enega meseca, za popravilo in vzdrževanje plovil ter ključavničarska dela. Tožnik je 17. 2. 2018 nato prenehal s statusom samostojnega podjetnika ter se 19. 2. 2018 prijavil na zavodu za zaposlovanje. Dne 23. 2. 2018 pa je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, z nastopom dela 19. 2. 2018, s poskusno dobo treh mesecev. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delo na delovnem mestu ključavničar, ki je bilo razvrščeno v V. tarifni razred z osnovno bruto plačo 842,79 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti zahtevka o delovni dobi tožnika in prijavi v zavarovanje (matično evidenco ZPIZ), za plačilo plač in prispevkov za mesec februar in marec 2018 in pravilno zaključilo, da je za odločanje o utemeljenosti zahtevka potrebno predhodno rešiti vprašanje obstoja delovnega razmerja med strankama v obdobju od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da sta dne 23. 2. 2018 sklenili pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas 40 ur tedensko, z nastopom dela 19. 2. 2018 in sicer za določen čas enega leta. Nesporno je tožnik, v obdobju od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018, delal za toženo stranko. Sporno je bilo predvsem, ali je kasnejša sklenitev podjemne pogodbe z dne 6. 3. 2018 med istima strankama vplivala na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč trdila, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 2. 2018 ni stopila v veljavo, ker je bila kasneje sklenjena, med istima strankama, podjemna pogodba z dne 6. 3. 2018, s katero sta drugače uredili pravno razmerje, kot je le-to bilo predhodno urejeno s pogodbo o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno med 19. 2. 2018 in 23. 4. 2018 opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom A.A., ki je bil prokurist tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018 v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena dne 6. 3. 2018 med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo. Pa tudi sicer sta stranki dne 23. 2. 2018 podpisali pogodbo o zaposlitvi, ki na podlagi kasneje sklenjene podjemne pogodbe (dne 6. 3. 2018) ni prenehala veljati.

9. Prav tako enostranska razveza pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala z dopisom z dne 24. 8. 2018 (razveza pogodbe o zaposlitvi), ne predstavlja veljavnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavca v smislu 77. člena ZDR-1 in v smislu 15. člena predložene pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa razveza z dne 24. 8. 2018 v nobenem primeru ne bi vplivala na sporno razmerje, v zvezi z obstojem delovnega razmerja, ki ga vtožuje tožnik (za čas od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik odstopil od podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2018 s podpisom podjemne pogodbe dne 6. 3. 2018, saj ZDR-1 natančno določa, v katerih primerih preneha veljati pogodba o zaposlitvi in med razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne sodi podpis podjemne pogodbe, ki je tudi ni mogoče enačiti s sporazumom strank o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožnik ni mogel biti v delovnem razmerju glede na to, da je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo, in da navedeno kaže, da tožnik ni imel namena skleniti delovnega razmerja. Kot je že zapisalo sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe, je delodajalec dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, v skladu s posebnimi predpisi in v kolikor bi tožena stranka, po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 23. 2. 2018, svojo dolžnost opravila in prijavila tožnika v zavarovanje za primer brezposelnosti, ne bi prišlo do situacije, ko sedaj tožena stranka tožniku očita celo kazensko odgovornost, ker tožnik ni sporočil zavodu spremenjenih okoliščin. Dejstvo, da je tožnik v spornem času prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri ugoditvi zahtevku tožnika in je za prejete neto zneske nadomestil znižalo zneske neto plač, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku, višji zahtevek pa je zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno odmerilo stroške postopka na prvi stopnji. Pravilno je zaključilo, da je tožnik v postopku praktično v celoti uspel (vtoževal je obstoj delovnega razmerja za čas od 19. 2. 2018 do 23. 4. 2018 in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter plače za to obdobje) in kljub temu, da zneskov plač, ki jih je tožnik vtoževal, sodišče ni v celoti priznalo, ker je odštelo zneske, ki jih bo moral delodajalec nakazati zavodu za zaposlovanje, v kolikor bo zavod razveljavil odločbo, po kateri je tožnik prejemal nadomestilo, pa je sodišče vseeno pravilno odločilo, da zaradi navedenega niso nastali posebni stroški postopka. Ob upoštevanju 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) in upoštevaje 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pravilno toženi stranki naložilo celotne stroške, odmerjene po Odvetniški tarifi.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih nobena stranka ni priglasila.