Jedro

Sodno varstvo za presojo zakonitosti odpovedi PZ je potrebno uveljavljati v 30-dnevnem roku od vročitve odpovedi po 3. odstavku 204. člena ZDR. Zmotno je stališče, da je odpoved PZ nična, zaradi česar v skladu z 93. členom OZ pravica do njenega uveljavljanja kljub poteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR ni ugasnila. Navedena določba OZ ureja le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršna je odpoved PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se toženi stranki naloži, da jo pokliče nazaj na delo in jo razporedi na delovno mesto lotalca bursilca, katerega je zasedala pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. da se jo razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza njeni delovni zmožnosti, ter ji obračuna in izplača prikrajšanje pri plači od 24.9.2004 do vrnitve na delo ter ji nato obračuna in izplača zakonite zamudne obresti od zapadlosti posamezne akontacije plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico ter ji plača vse davka in prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje ter ji prizna vse druge pravice iz dela in po delu.

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je v skladu s 7. tč.

odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno prijavila na Zavodu za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar so ji na zavodu povedali, da nima pravice do nadomestila plače, saj je zaščitena kategorija delavcev. Tožnica meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, nična, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS št. 83/03), na katerega napotuje 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) v prvem odstavku 86. čl. določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V tem primeru naj bi bilo več kot očitno, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnico namenoma spravila v hudo zmoto oz. da jo je z zapisom v 7. tč. odpovedi pogodbe o zaposlitvi namenoma na zvijačen način prevarala, češ da ji po prijavi na Zavodu za zaposlovanju gredo pravice po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur.

l. RS št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94, 69/98, 67/02), čeprav je dobro vedela, da tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti teh pravic nima, saj sodi v kategorijo varovanih delavcev. Tožnica ni prava vešča in je bila v dobri veri, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in da bo na njeni podlagi lahko uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnica ni imela nobenega razloga, da ne bi verjela direktorju tožene stranke, ki pa se je zavedal nezakonitosti svojega ravnanja in tudi vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem in pravno posledico, ki bo nastala tožnici.

Takšno ravnanje tožene stranke predstavlja eklatanten primer kršitve kogentnih norm in temeljnih načel morale. Glede na navedeno v konkretni zadevi ne gre za prekluzivni rok iz tretjega odstavka 204. čl. ZDR, v katerem je potrebno uveljavljati sodno varstvo in ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti, temveč gre za ničnost, pri kateri pa pravica do uveljavljanja ne preneha.

Tožnica je s tožbo smiselno uveljavljala ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi razvidno iz zapisnika o poravnalnem naroku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zv. s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Domnevno naklepno ravnanje tožene stranke, ki naj bi tožnico spravila v zmoto, da bo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, čeprav naj bi se zavedala, da kot varovana delavka do tega ni upravičena, ne more predstavljati odločilnega dejstva v tem sporu. Tudi če bi bilo res, kar trdi tožnica v pritožbi, to še vedno ne bi moglo povzročiti drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Zaradi zatrjevanega ravnanja tožene stranke bi tožnica eventualno lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje, ne more pa to biti razlog za podaljšanje prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. čl. ZDR, v katerem je potrebno zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica bi ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi, vendar pa tega ni storila. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi bila vročena 25.8.2004, kar pomeni, da bi tožbo morala vložiti najkasneje 24.9.2004, vendar jo je vložila šele 6.10.2004. Zmotno je stališče tožnice, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi česar v skladu s 93. čl. OZ pravica do njenega uveljavljanja ni ugasnila, kljub poteku roka iz tretjega odstavka 204. čl. ZDR. Določbe OZ, na katere se sklicuje pritožba, urejajo le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršen je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja tudi glede določbe tretjega odstavka 13. čl. ZDR o tem, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha.

V kolikor delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, je takšna odpoved sicer izpodbojna, ni pa nična. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 274. čl. ZPP, ko je tožbo zavrglo. V skladu s citirano določbo namreč predsednik senata zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno in je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

Tak poseben predpis je tudi določba tretjega odstavka 204. čl. ZDR.

Res je sicer, da do zapletov, kakršnemu smo priča v tej zadevi, prihaja tudi zaradi tega, ker je rok, v katerem je imela tožnica možnost uveljavljati denarno nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje, pričel teči šele takrat, ko je že iztekel rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je namreč imela 30-dnevni odpovedni rok, pravice iz naslova zaposlovanja pa je lahko uveljavljala v 30 dneh po prenehanju zaposlitve. Vendar pa takšna neustrezna zakonska rešitev tožnice ne opravičuje za zamudo roka, v katerem bi morala zahtevati ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. tč. prvega odstavka 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.