Jedro

Kadar imenuje posebnega revizorja izmed pooblaščenih subjektov, ki svoje storitve sicer prodajajo na trgu, sodišče pri oceni primernosti stroškov, ki jih bo morala nositi revidirana družba, upoštevati objektivizirana merila, ki omogočajo preizkus primernosti zaračunanih stroškov. Sodišče pri tem ne sme ravnati v škodo revidirane družbe s tem, da bi revizorju priznalo višje plačilo, kot bi ga le-ta dosegel s svojo storitvijo na trgu. Pri tem ima možnost, da okvirni obseg potrebnih stroškov preizkusi pred določitvijo predujma tudi s pridobitvijo okvirnega predračuna stroškov s strani večih ponudnikov tovrstnih storitev. Podlago za oceno primernosti obračunanih stroškov revizorja pa lahko predstavljajo tudi objektivni kriteriji, ki jih v skladu s 6. členom Zakona o revidiranju I. z. r. opredeli v okviru smernic za oblikovanje cen revizijskih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu naložilo založitev predujma v znesku 5.938.934,86 SIT (sedaj 24.782,74 EUR) za povrnitev stroškov posebnega revizorja.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za izpodbijani sklep je v 3. odstavku 321. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki daje pooblastila sodišču, da v primeru, da sredstva predujma določenega ob izdaji sklepa o posebnem revizorju ne zadoščajo za pokritje stroškov revizorja, naloži družbi, ki je predmet revizije, založitev dodatnega predujma. Vprašanje primernosti plačila za delo revizorja in potrebnosti stroškov v zvezi z revizijo mora oceniti sodišče (2. odstavek 321. člena ZGD-1). Ob tem je potrebno ugotoviti, da ni zakonskega ali podzakonskega predpisa, ki bi urejal višino plačila revizorjem za opravljeno delo v primerih, ko je oprava revizije odrejena s strani sodišča, kot so urejene npr. nagrade za opravljeno delo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev (Pravilnik sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - Ur. l. RS, št. 7/02 - 72/05) ali za delo stečajnih upraviteljev, upraviteljev prisilne poravnave in likvidacijskih upraviteljev (Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem - Ur. l. RS, št. 16/02 - 56/05). Zato mora takrat, kadar imenuje posebnega revizorja izmed pooblaščenih subjektov, ki svoje storitve sicer prodajajo na trgu, sodišče pri oceni primernosti stroškov, ki jih bo morala nositi revidirana družba, upoštevati objektivizirana merila, ki omogočajo preizkus primernosti zaračunanih stroškov. Sodišče pri tem ne sme ravnati v škodo revidirane družbe s tem, da bi revizorju priznalo višje plačilo, kot bi ga le-ta dosegel s svojo storitvijo na trgu. Pri tem ima možnost, da okvirni obseg potrebnih stroškov preizkusi pred določitvijo predujma tudi s pridobitvijo okvirnega predračuna stroškov s strani večih ponudnikov tovrstnih storitev. Kot podlago za oceno primernosti obračunanih stroškov revizorja pa lahko predstavljajo tudi objektivni kriteriji, ki jih v skladu s 6. členom Zakona o revidiranju I. z. r. opredeli v okviru smernic za oblikovanje cen revizijskih storitev. Ker je nasprotni udeleženec nasprotoval s strani revizorja predlagani odmeri dodatnega predujma, je sodišče prve stopnje potrebnost višjega predujma preizkušalo s postavitvijo sodnega izvedenca, ki je v svojem mnenju ugotovil, da obračunane postavke revizorja, ki jih je upošteval v računu št. 133 (list. št. 37) ne odstopajo bistveno od smernic oblikovanja cen revizijskih storitev, izdanih s strani S. i. z. r. Takšno oceno pritožnik v pritožbi izpodbija sklicujoč se na nižje zneske, ki jih je nasprotni udeleženec za istovrstno storitev predhodno plačal drugim izvajalcem. Po mnenju pritožbenega sodišča so te pritožbene trditve neutemeljene. Pritožnik se pri tem sklicuje na račun družbe I d.o.o., št. 020013728 z dne 30.9.2003 (B1) in račun družbe P št. 182/2006 z dne 23.5.2006. Zgolj s sklicevanjem na citirana računa, ki sta bila izdana v okviru pogodbenega razmerja z nasprotnim udeležencem, ni mogoče sklepati, da predstavljata zgolj ta dva računa izkaz dejanske tržne cene za delo, ki ga je opravil revizor, imenovan s strani sodišča. Predmet in obseg opravljenega dela, ki sta ga izvajalca obračunala po računih, na katere se sklicuje pritožnik, je stvar pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Zato zgolj iz teh računov ni mogoče sklepati na enakost obsega dela, ki ga je opravil revizor na podlagi sklepa sodišča z dne 3.5.2006. Revizor je obseg opravljenega dela specificirano izkazal v okviru priloge izstavljenega računa z dne 16.11.2006 (list. št. 37-39). Pritožnik pa v pritožbi konkretizirano ne izpodbija obsega opravljenega dela s strani revizorja, kot ga je le-ta izkazal v okviru specifikacije računa. Kot rečeno takšnega izkaza opravljenega dela ni mogoče izpodbijati zgolj z izkazanim obsegom dela v okviru pogodbenega razmerja med nasprotnim udeležencem in tretjim.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določitev predujma v sklepu, ki ga je v tovrstni zadevi navedlo O. s. v K. Zgolj iz nižje odmerjenega predujma v sklepu o imenovanju posebnega revizorja, iz katerega še ni mogoče sklepati na končen obseg potrebnih stroškov v navedenem postopku, ni mogoče sklepati na nepravilnost odmere predujma prvostopenjskega sodišča v tem postopku, v katerem je prvostopenjsko sodišče potreben predujem odmerjalo glede na končni obseg stroškov in plačila, do katerih naj bi bil upravičen revizor po opravljeni reviziji.

Navedeni razlogi kažejo na neupravičenost očitka v pritožbi glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da se sodišče ni opredelilo do listin, s katerimi je nasprotni udeleženec ugovarjal pravilnosti obračuna revizorja v tem postopku. S tem, ko se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo na ugotovitve izvedenke, ki je upoštevala objektivne kriterije smernic za oblikovanje cen revizijskih storitev, je odgovorilo na ugovor nasprotnega udeleženca o odstopanju zaračunane storitve od tržnih cen.

Nasprotna udeleženka ni izpodbijala sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 18.12.2006 o odmeri izvedenine izvedenki v znesku 137.560,00 SIT. Na osnovi navedenega je sodišče imelo podlago, da je tako odmerjene stroške pokrilo iz predujma, ki ga je v tem postopku založil nasprotni udeleženec. Ker se je obseg založenega predujma za pokritje stroškov revizorja v posledici navedenega zmanjšal za citirani znesek, se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora nasprotni udeleženec plačati dodatni predujem v višini 5.938.934,86 SIT (sedaj 24.782,74 EUR), kot razliko med izkazanim obračunom revizorja (8.801.374,86 SIT) in že plačanim predujmom, zmanjšanim za odmerjene stroške izvedenke (3.000.000,00 SIT - 137.560,00 SIT).

Glede na pritožbeno sklicevanje na škodne vplive založenega predujma na premoženjski položaj nasprotnega udeleženca pa je potrebno opozoriti na možnost uveljavljanja povrnitve teh stroškov od predlagateljev v primeru neutemeljenosti posebne revizije (4. odstavek 321. člena ZGD-1).