Jedro

Ker mora sodišče druge stopnje o vseh pritožbah odločiti z eno odločbo, s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.12.2004 razveljavi v delu, ki se nanaša na obsojenega V.P. ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.4.2002, v zvezi s sklepom o popravi z dne 5.7.2002, spoznalo T.P. za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in ji izreklo kazen enega leta zapora, ji odvzelo že odvzeta mamila ter odločilo, da je dolžna plačati povprečnino v znesku 300.000,00 SIT. V.P. je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in mu izreklo kazen enega leta zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je prestal v priporu, in sicer od 28.8.1992 od 19.00 ure do 29.8.1992 do 12.30 ure ter od 31.8.1992 od 16.00 ure do 16.2.1993 do 12.30 ure. Sodišče je V.P. z isto sodbo oprostilo dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ.

Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbe zagovornik obsojene T.P., obsojena T.P., okrožni državni tožilec ter zagovornik obsojenega V.P. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.12.2004 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojene T.P. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je T.P. izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega leta zapora ter preizkusno dobo dveh let, v določeno kazen pa je vštelo čas pridržanja od 31.8.1992 od 16.00 ure do 1.9.1992 do 24.00 ure. V ostalem je zavrnilo pritožbo zagovornika obsojene T.P. in v celoti zavrnilo pritožbe okrožnega državnega tožilca, zagovornika obsojenega V.P. in obsojene T.P. ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojeni V.P. je dne 29.3.2006 zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnik najprej uveljavlja kršitev pravice do pritožbe, saj je po listinah v kazenskem spisu razvidno, da sploh ni prejel prvostopenjske sodbe. Naslednji očitek zahteve je kršitev enakopravnosti, kar vložnik utemeljuje s tem, da je sodišče v istem kazenskem postopku soobsojeni T.P.M. izreklo zgolj pogojno obsodbo, njemu pa kazen enega leta zapora, pri čemer je bila T.P.M. obsojena zaradi veliko večje količine mamil kot vložnik. Obravnavani kazenski postopek se po mnenju vložnika zoper njega sploh ne bi smel dopustiti, saj med kaznivimi dejanji, za katera je bila zahtevana in dovoljena njegova izročitev, niso bila navedena kazniva dejanja, ki se obravnavajo v tem postopku. Nadaljnji očitek zahteve je, da sodišče opira sodbo na izpovedbo priče T., na katero po drugi točki 18. člena Zakona o kazenskem postopku ne bi smelo opreti odločbe, saj je priča podala izjavo pod številnimi grožnjami. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in izreče ustrezne ukrepe.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Po mnenju vrhovne državne tožilke vložnik zmotno meni, da mu sodba sodišča prve stopnje ni bila pravilno vročena, saj je sodišče pravilno uporabilo določila 120. člena ZKP. V delu zahteve, ki se nanaša na izrečene kazenske sankcije, je zahteva vložena zaradi po oceni vložnika zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev iz 536. člena ZKP ni podana, saj sta sodišči pravilno ugotovili, da so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih privolitev Republike Madžarske za ta kazenski postopek ni bilo potrebno. Trditev zahteve, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, ker naj bi priča M.T. podal svojo izjavo zaradi groženj, je neutemeljena in nima podlage v spisovnem gradivu.

B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu pisno sodbo z dne 3.4.2002 in sklep o popravi z dne 5.7.2002, najprej dne 10.7.2002 in ponovno dne 29.7.2002 vročalo po pošti na naslov L., M., vendar se je sodna pošiljka obakrat vrnila z oznako "ni dvignil". Sodišče prve stopnje je nato poskušalo sodbo vročiti preko sodnega kurirja (odredba z dne 12.8.2002), ki je sodišču sporočil, da kljub obvestilu naslovnik ni počakal na domu, tako da ni mogel opraviti vročitve. Iz poročila sodnega kurirja izhaja, da je naslovniku pustil obvestilo s poukom, da bo sodna pošiljka, kolikor vročevalec navedenega dne ne bo našel nikogar za sprejem pošiljke, vročena sosedu ali hišniku, če pa bo ta neupravičeno zavrnil sprejem sodne pošiljke, pa bo sodna pošiljka nabita na vrata in se bo štelo, da je vročitev opravljena. Iz obvestila vročevalca ni razvidno, kje je obdolženemu pustil obvestilo in ali je sodno pisanje pustil pri kateri od oseb iz prvega odstavka 119. člena ZKP oziroma ali je ravnal po drugem odstavku 119. člena ZKP. S podatki v spisu tako ni izkazano niti, da je obdolženi prejel obvestilo o prispeli sodni pošiljki. Sodišče prve stopnje je nato z odredbo z dne 23.8.2002 sodbo ter popravni sklep pritrdilo na oglasno desko in štelo, da je bila obsojencu v skladu s četrtim odstavkom 120. člena ZKP sodba vročena po poteku osmih dni od pritrditve na sodno desko, to je dne 4.9.2002. 5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritrditi stališču zahteve, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni vsi pogoji za vročitev sodbe s pritrditvijo na sodno desko. V četrtem odstavku 120. člena ZKP je določeno, da se opravi vročitev na tak način v primerih, ko obdolženemu odločbe ni mogoče vročiti iz razloga, ker ni sporočil spremembe naslova ali bivališča. Kot izhaja iz podatkov v spisu, obdolženi ni spremenil naslova ali bivališča, česar sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, po podatkih v spisu pa ni imelo podlage za tak sklep. Tudi sodne pošiljke so se vračale z oznako "ni dvignil", in ne z oznako "preseljen". Sodišče prve stopnje bi tako moralo opraviti vročitev sodbe obdolžencu v skladu z določbami 118. in 119. člena ZKP. Vložniku prvostopenjska sodba torej ni bila vročena. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti tako utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do pritožbe, saj ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče na prvi stopnji, ker mu le-ta ni bila vročena.

6. Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Rok za vložitev pritožbe prične teči od dneva vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP). Ker v obravnavanem primeru obtožencu sodba ni bila vročena, tudi ni pričel teči rok, v katerem je upravičen vložiti pritožbo, sodba zoper njega pa ni mogla postati pravnomočna.

Po drugem odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi z dne 11.9.2003, opr. št. I Ips 25/2001 in I Ips 26/2001 pojasnilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Glede na to, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 1.12.2004 že zavrnilo pritožbe okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega V.P. kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je treba v tem delu razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje. Pritožbeno sodišče bo o pritožbah državnega tožilca, zagovornika obtoženega V.P. in o morebitni pritožbi obtoženca lahko odločalo šele, ko bo obtoženi vložil pritožbo oziroma, če pritožbe ne bo vložil, ko bo potekel pritožbeni rok.

Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek zgolj v delu, ki se nanaša na obtoženega V.P., kljub temu, da je kazenski postopek tekel tudi zoper obsojeno T.P.. V konkretnem primeru namreč ne pride v poštev privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) niti v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 424. člena), niti v pritožbenem postopku (387. člena ZKP), saj je tekel kazenski postopek zoper obsojeno T.P. zaradi drugih kaznivih dejanj, storjenih v drugačnih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot so bila storjena kazniva dejanja, zaradi katerih teče kazenski postopek zoper obtoženega V.P. Med obema obdolžencema in med obravnavanimi kaznivimi dejanji torej ni take povezave, da se postopek zoper obtoženega V.P. ne bi mogel voditi ločeno. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je okrožni državni tožilec pritožbo vložil le zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obsojenega V.P. Glede na navedeno sodbe sodišča druge stopnje ni bilo potrebno razveljaviti v delu, v katerem se nanaša na obsojeno T.P. in je v tem delu kazenski postopek pravnomočno zaključen.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je zahteva obdolženega V.P. za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbo višjega sodišča v delu, ki se nanaša na obsojenega V.P. in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo obdolžencu vročiti prvostopenjsko sodbo in nadalje ustrezno postopati.