Jedro

Tisti ki je solastnik ene polovice nepremičnine, ostane lastnik enakega idealnega deleža tako v primeru, če bi nepremičnina propadla, kot tudi v primeru, če bi se njena vrednost povečala z dogradnjo, nadgradnjo, preureditvijo. V slednjem primeru se deleži ne bi spremenili celo, če bi v povečanje vrednosti nepremičnine vlagal le eden od solastnikov. To bi lahko pogojevalo le pridobitev kakšne obligacijske pravice (npr. iz naslova neupravičene obogatitve), nikakor pa ne spremembe obsega pravne pripadnosti nepremičnine. To bi bilo mogoče le ob enem pogoju: da se solastnika dogovorita, da se z (večjim) vlagnjem enega, spremenijo njuni idealni deleži. Takšnega dogovora pa toženec v obravnavanem primeru niti ni zatrjeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica 1/2 nepremičnin vl.št. 918 k.o. B., kjer je pripisana nepremičnina parc.št. 277/18 - stanovanjska stavba 148 mý in dvorišče 240 mý. Hkrati je tožencu naložilo, da tožnici izstavi listino o njeni solastninski pravici, ki bo sposobna za vpis v zemljiško knjigo, sicer bo takšno listino nadomestila sodba in da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 183.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno (laično) pritožbo brez zakonske opredelitve pritožbenih razlogov. Navedel je, da še enkrat zanika, da je tožnica pri gradnji prispevala denar, da je sama plačevala račune, plačevala za hrano, skrbela za otroka ter da je delala pri izgradnji hiše. Po razvezi nikoli nista živela kot mož in žena. Hišo je zgradil sam z dolgoletnim dnevno 18-urnim trdim delom. S tožničinim kreditom, ki ga je dobila v letu 1989 je nabavil material za fasado in nekaj za centralno kurjavo, zato dvomi, da sta bila oba kredita vredna 37.181,00 DEM. Za izdelavo fasade pa je denar prispeval sam, pri tem pa so mu pomagali tudi kolegi. V sodbi se navaja le del računov, ki jih je plačal, nabavil pa je še veliko drugega materiala za kar pa nima računov, je pa v hišo vgrajen. Strokovna dela je plačal, kar pa je znal, je naredil sam. Sodišče prosi, da upošteva resnico in pravico. Tožnica ni vložila v gradnjo hiše niti odstotka, zato ji ni mogoče priznati lastninske pravice na hiši. Pritožba ni utemeljena.

Toženčevo dejansko izhodišče iz odgovora na tožbo na katerem vztraja tudi v pritožbenem postopku in po katerem tožnica ni imela nikakršnega prispevka pri pridobitvi nepremičnine, ki je predmet tega postopka oziroma pri njeni izgradnji, je v nasprotju z njegovo izpovedjo, ko je bil zaslišan kot stranka pa tudi s pritožbenimi trditvami. Tako je zaslišan kot stranka (l.št.23) izpovedal, da sta z ženo skupaj (v letu 1980) kupila sporno parcelo za gradnjo hiše. Kupila sta jo preko stanovanjske zadruge s tremi krediti, enega (250.000 DIN) je dobila žena, sam pa je dobil dva (150.000 DIN in 60.000 DIN). Nato sta začela skupaj graditi hišo. Po razvezi zakonske zveze je gradnja zastala, nato pa sta z njo nadaljevala in za to oba dobila kredite. Navedel je še, da je bil denar iz tožničinih kreditov (skupaj jih je bilo devet) nakazan direktno na stanovanjsko zadrugo in porabljen za hišo. To sta dogradila v letu 1988 do takšne faze, da se je tožnica vanjo lahko preselila in sicer v spodnje prostore, ki jih še vedno zaseda. V pritožbi pa je navedel, da je s tožničinim kreditom, ki ga je dobila v letu 1989, nabavil material za fasado in nekaj za centralno kurjavo, za samo izdelavo fasade pa je denar prispeval on, pomagali pa so mu tudi kolegi. Ob takšnih trditvah je brezdvoma pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama od nakupa zemljišča in ves čas gradnje obstajala premoženjska skupnost. To premoženjsko povezavo glede gradnje hiše sta vzpostavila hkrati z vzpostavo življenjske skupnosti v zakonski zvezi. Že v času obstoja zakonske zveze sta namreč kupila zemljišče in pričela z gradnjo. Tako je v času trajanja zakonske zveze pridobljeno (navedeno) premoženje postalo po zakonu njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) z zakonsko presumcijo, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka. Skupna načrtna vlaganja pravdnih strank tudi po razvezi zakonske zveze pa nedvomno pogojujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je njuna premoženjska skupnost trajala tudi naprej. Res, da je vprašanje, ali je mogoče njuno skupnost enačiti z zunaj zakonsko skupnostjo, saj ta predpostavlja življenjsko skupnost moškega in ženske, ki temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (12. in 13. člen ZZZDR). To pa, glede na ugotovljeni medsebojni odnos pravdnih strank, najverjetneje ni bila vsebina njune skupnosti. Premoženjska skupnost pravdnih strank po razvezi zakonske zveze se je nedvomno kazala najmanj kot neke vrste skupnost civilnega prava, saj sta si skupaj prizadevala z denarnimi in/ali delovnimi prispevki doseči skupen namen t.j. izgradnjo hiše (prim. 990. člen Obligacijskega zakonika).

Vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje o obstoju zunaj zakonske zveze med pravdnima strankama, prav nič ne vpliva na drugačno pravno oziroma lastninsko pripadnost obravnavane nepremičnine. Ta je pravdnima strankama pripadla kot skupna lastnina že v času obstoja zakonske zveze z presumiranimi polovičnimi solastninskimi deleži. Nadaljevanje gradnje po razvezi zakonske zveze ni prav nič vplivalo na velikost idealnih deležev (vsak 1/2) na nepremičnini. Tisti ki je solastnik ene polovice nepremičnine, ostane lastnik enakega idealnega deleža tako v primeru, če bi nepremičnina propadla, kot tudi v primeru, če bi se njena vrednost povečala z dogradnjo, nadgradnjo, preureditvijo. V slednjem primeru se deleži ne bi spremenili celo, če bi v povečanje vrednosti nepremičnine vlagal le eden od solastnikov. To bi lahko pogojevalo le pridobitev kakšne obligacijske pravice (npr. iz naslova neupravičene obogatitve), nikakor pa ne spremembe obsega pravne pripadnosti nepremičnine. To bi bilo mogoče le ob enem pogoju: da se solastnika dogovorita, da se z (večjim) vlagnjem enega, spremenijo njuni idealni deleži. Takšnega dogovora pa toženec v obravnavanem primeru niti ni zatrjeval. Ker sta pravdni stranki nepremičnino, ki je predmet tega postopka, pridobili kot skupno premoženje v času obstoja zakonske zveze, ker sta tudi po razvezi zakonske zveze nadaljevala s skupno gradnjo in ker toženec ni ne zatrjeval, ne dokazoval dogovora, na podlagi katerega bi lahko prišlo do spremembe v pravni pripadnosti nepremičnine, je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje o enakih solastninskih deležih pravdnih strank na obravnavani nepremičnini (353. člen Zakona o pradvnem postopku).