Jedro

Če je občina kot samoupravna lokalna skupnost kot investitor sklenila z izvajalcem gradbeno pogodbo gre za zahtevek iz gospodarske pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo opr. št. II Pg 171/2004 z dne 30. 11. 2005, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 6,360.375,28 SIT s pp. v celoti zavrnilo in sklep o izvršbi, opr. št. Ig 2003/01069 z dne 26. 1. 2004 razveljavilo tudi v tč. 1 in 3 izreka. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožene stranke v znesku 47.501,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2005 dalje.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da si je tožeča stranka pravočasno pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni. Ne strinja pa se z nadaljnjim razlogovanjem sodišča, po katerem naj bi tožeča stranka pogodbene kazni ne uveljavljala v skladu z določili PGU, ki v 55. določilu pravijo, da se uveljavitev pravice do pogodbene kazni lahko zahteva najpozneje do konca dokončnega obračuna, končna situacija pa ne predstavlja dokončnega obračuna. Prav zato, ker dokončnega obračuna ni bilo (če pa bi bil, bi moral skladno s 7. tč. 119. določila PGU, upoštevati izjavo o uveljavljanju pogodbene kazni, kakršno je dala tožeča stranka 14. 12. 1999), te izjave tožeči stranki ne bi bilo potrebno ponavljati. Po mnenju tožeče stranke ne more biti sporno, da je ustrezno zavarovala svojo pravico do uveljavljanja pogodbene kazni in jo tudi pravilno uveljavila. Kot izhaja iz gradbene pogodbe je tožeča stranka res nastopala kot investitor gradbenega objekta, vendar pa je njeno delovanje s tem v zvezi nemogoče opredeliti kot gospodarsko dejavnost. Predmet gradbene pogodbe je bil objekt s točno določenim namenom – D. s. o., ki predstavlja vsebino dejavnosti, ki jo je kot lokalna skupnost dolžna zagotavljati tožeča stranka v okviru izvajanja njenih javnopravnih nalog, ki ne predstavljajo gospodarske dejavnosti (čl. 21 Zakona o lokalni samoupravi). Ker tožeča stranka tudi ne spada med skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ni izpolnjen nobeden od pogojev po II. odst. 25. čl. ZOR, zato tudi terjatev tožeče stranke ni zastarala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo, s predlogom, da se ta zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med pravdnima strankama dne 26. 10. 1998 sklenjena gradbena pogodba št. ..., katere predmet je bila ureditev varovanih stanovanj v D. o. v Š.. V čl. 10 sta pravdni stranki dogovorili pogodbeno kazen, v kolikor izvajalec (tožena stranka) ne dokonča pogodbenih del v roku. Ker je tožena stranka z deli dejansko bila v zamudi, je tožeča stranka toženi izstavila račun št. ... z dne 1. 8. 2003 za plačilo pogodbene kazni v znesku 2,968.859,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2000 dalje v višini 3,391.516,28 SIT skupaj 6,360.375,28 SIT. Glede na med strankama ugotovljena nesporna dejstva, da štejeta končno situacijo (št. 111 0265 z dne 30. 6. 1999) za končni obračun, ker slednjega ni bilo in po dokazni oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pripis tožeče stranke v zvezi s pogodbeno kaznijo štelo kot njen pravočasen pridržek pravice do pogodbene kazni. Nadalje je ugotovilo, da je do prevzema izvršenih del prišlo 4. 2. 2000, to pa je datum, od katerega bi lahko tožeča stranka terjala od tožene stranke plačilo pogodbene kazni zaradi izpolnitve z zamudo. Glede na vse navedene ugotovitve sodišča prve stopnje razlogovanje, da tožeča stranka pogodbene kazni ni uveljavljala v skladu z določili 55. uzance Posebnih gradbenih uzanc (PGU), za odločitev v zadevi sploh ni odločilno. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko znesek pogodbene kazni od tožene stranke terjala naslednjega dne po dnevu, ko je sprejela izpolnitev z zamudo, to je od dne 5. 2. 2000 dalje, kot tudi ne, da je račun št. ..., s katerim od tožene stranke terja plačilo pogodbene kazni izdala šele 1. 8. 2003. Sodišče prve stopnje je štelo, da zahtevek izvira iz gospodarske pogodbe, zaradi česar je na podlagi I. odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa triletni zastaralni rok za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami zaključilo, da je tožeči stranki prenehalo pravno varstvo za vtoževano terjatev, zaradi poteka zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za gospodarski spor, čeprav tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Gradbena pogodba, na podlagi katere se vtožuje sporna terjatev, je običajna gradbena pogodba, kot jih sicer sklepajo gospodarski subjekti. Tožeča stranka v njej ni nastopala kot nosilec državne oblasti, pač pa kot pogodbenik v civilnopravnem razmerju. Pritožbi, ki trdi nasprotno, zato ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba iz v njej uveljavljenih pritožbenih razlogov ni utemeljena in ker tudi ni podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

V skladu s čl. 165 ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških pravdnih strank. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni prispeval k pojasnitvi zadeve (čl. 155 ZPP), zato tudi tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.