Jedro

Vrednost spornega predmeta ne presega 80.000 Sit, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,467.272,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 520.000,00 SIT od 25.11.1996 dalje do plačila, od zneska 880.000,00 SIT od 11.7.1997 dalje do plačila, od zneska 15.522,20 SIT od 11.1.1996 dalje do plačila ter od zneska 51.750,00 SIT od 3.10.1996 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da tečejo zakonite zamudne obresti za znesek 520.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje - torej od 11.7.1997 - dalje do plačila in ne od 25.11.1996 dalje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo odločeno, da zakonite zamudne obresti od zneska 520.000,00 SIT tečejo od 25.11.1996 dalje do plačila. Določba 919. člena zakona o obligacijskih razmerjih je napak uporabljena.

Zavarovalnica mora odškodnino po nastanku zavarovalnega primera izplačati v roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni. Če znesek obveznosti v tem roku ni ugotovljen, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem. O delu obveznosti v znesku 520.000,00 SIT je mogoče uporabiti navedeno zakonsko določbo. Soglasje o višini odškodnine glede nespornega dela obveznosti ni potrebno, še manj pa pripoznava dolga s strani zavarovalnice.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

Pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji, je predmet revizijskega izpodbijanja le v obsegu teka zakonitih zamudnih obresti od zneska 520.000,00 SIT. Tožeča stranka namreč meni, da bi ji bilo treba od navedenega zneska zakonite zamudne obresti priznati že od 25.11.1996 dalje do plačila, ne pa od dne 11.7.1997 dalje. Zaradi opredelitve dovoljenosti revizije v tem (premoženjskopravnem) sporu je zato bilo treba ugotoviti, ali vrednost spornega predmeta navedenega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (seštevek zakonitih zamudnih obresti za obdobje od 25.11.1996 do vključno 11.7.1997) presega v določbi drugega odstavka 382. člena ZPP določeni znesek. Revizije namreč po navedeni zakonski določbi ni, če opisana vrednost tega zneska ne presega.

V obravnavanem primeru - začetek pravdnega postopka je bil dne 25.11.1996, ko je bila vložena tožba (185. člen ZPP) - je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 24.3.1994 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT. Revizija bi torej bila dopustna, če bi vrednost spornega predmeta navedeni znesek presegala.

Seštevek zakonitih zamudnih obresti, ki so predmet revizije, pa glede na obrestni obračun glavnice 520.000,00 SIT za obdobje 228 dni za čas od 25.11.1996 do 11.7.1997 (matematični izračun upošteva realno obrestno mero za posamezne mesece) znese le 79.760,33 SIT in torej zneska 80.000,00 SIT, kar je pogoj za dovoljenost revizije, ne presega.

Tožeča stranka torej nima pravice do revizije, zaradi česar je revizijo bilo potrebno na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.