Up-250/02 - 6

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž. na seji senata dne 18. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 266/2000 z dne 11. 9. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 105/2000 z dne 14. 9. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 63/95 z dne 11. 11. 1999 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovega zahtevka za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so mu izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Štelo je, da dvakratna odklonitev izvršitve dela pomeni odklonitev v smislu določbe Pravilnika tožene stranke, in posledično zavrnilo pritožnikov ugovor, da je očitana mu kršitev, ki je podana, če delavec večkrat neopravičeno odkloni izvrševanje delovnih in drugih nalogov, storjena le, če delavec najmanj trikrat neopravičeno odkloni delo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 28. člena Ustave. Navaja, naj bi sodišča zmotno štela, da je bil obstoj posebnih (kvalifikatornih) okoliščin, ki so pogoj za možnost izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ugotovljen že v disciplinskem postopku pri toženi stranki. Zapisnik, iz katerega naj bi to izhajalo, naj bi bil namreč za potrebe sodnega postopka ponarejen. Sodiščem očita, da se niso opredelila do njegovih izjav in dokaznih predlogov v postopku in da so odločala pristransko. Zatrjuje tudi, da so sodišča zmotno razlagala materialno pravo, ko so štela, da je pritožnik z dvakratno odklonitvijo dela izpolnil znake kršitve delovnih obveznosti, ki je podana, če delavec večkrat odkloni opravljanje dela. Pritožnik še navaja, da vlaga ustavno pritožbo po izteku zakonsko določenega roka in predlaga njeno obravnavanje po tretjem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

3.V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku šestdesetih dni od vročitve izpodbijanega akta. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Delovno sodišče v Mariboru, je bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča pritožniku vročena 3. 10. 2001, ustavno pritožbo pa je vložil 25. 4. 2002, torej po izteku zakonsko določenega šestdesetdnevnega roka. Pritožnik tudi sam priznava, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zamujen, sklicuje pa se na možnost, ki jo vsebuje tretji odstavek 52. člena ZUstS, po katerem lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloči o prepozni ustavni pritožbi. Kot razlog navaja slabo zdravstveno stanje, vendar tega z ničemer ne izkaže, izrecno pa navaja, da ne predlaga vrnitve v prejšnje stanje. Pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka je, da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

4.Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan