Jedro

Zatrjevane poškodbe na vozilu potrjujejo način poteka škodnega dogodka, kot ga zatrjuje tožnica. Ugovor toženke, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot je zatrjevano, ter da je bila ta nameščena, z izvedencem ni bil potrjen.

Sodišče odškodnino vselej prisodi na podlagi objektivnega in subjektivnega kriterija, pri čemer mora v okviru objektivnega kriterija upoštevati podobne primere sodne prakse (tudi s primerjavo hujših in manj hudih, kot je obravnavani), v okviru subjektivnega kriterija pa konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek prisojene odškodnine 1.800 EUR nadomesti z zneskom 1.200 EUR, v III. točki izreka se znesek pravdnih stroškov 176,45 EUR nadomesti z zneskom 54,64 EUR, v IV. točki izreka pa se znesek pravdnih stroškov 914,54 EUR nadomesti z zneskom 833,72 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v višini 58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 1.800 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2018 (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 5.000 EUR je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 176,45 EUR (III. točka izreka) ter da v proračun povrne tožničine pravdne stroške v višini 914,54 EUR (IV. točka izreka).

2. Toženka sodbo izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno v I., III. in IV. točki izreka, saj za zavrnilni del v II. točki izreka pravnega interesa za pritožbo ne izkazuje. Ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, da je šlo za nameščeno prometno nesrečo ter da je sodišče, ko je priznalo temelj vtoževane terjatve, dejansko stanje zmotno ugotovilo, na kar kaže dejstvo, da je izvedenec ugotovil, da je bila na povsem ravni cesti trčna hitrost 16,16 km/h, medtem ko je voznik izpovedoval, da je vozil 70 ali 80 km/h, da je nekaj počilo v kolesu, česar policistom ni omenil, prav tako pa ni bilo sledi zaviranja. Podrejeno se pritožuje zoper višino in navaja, da izvedenka ni potrdila udarnine glave in poškodbe vratne hrbtenice, glede lažje poškodbe sredinca leve roke pa je sodišče glede na obstoječo sodno prakso prisodilo občutno previsoko odškodnino, primerna bi bila odškodnina največ v višini 500 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da prisojeni znesek odškodnine zniža na 500 EUR, ponovno odloči o stroških postopka na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navedbe v njej prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani odškodninski zadevi je tožnica trdila, da se je poškodovala v prometni nezgodi, sedela je na zadnjem sedežu za sovoznikom, voznik je iz neznanega vzroka zapeljal najprej na bankino, potem pa čez oba vozna pasova in na nasprotni strani trčil v zaščitno ograjo. Utrpela je udarnino glave, poškodbo vratne hrbtenice in poškodbo sredinca leve roke. Tožena stranka je ugovarjala, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot je zatrjevano, ter da je bila ta nameščena. Sodišče je po predlogu pravdnih strank postavilo izvedenca ter na podlagi njegovih mnenja in dodatnega mnenja zaključilo, da so zatrjevane poškodbe na vozilu Clio nastale na način, kot ga zatrjuje tožnica. Navedenih ugotovitev pritožba ne izpodbija in je dokazno breme, da je prišlo do nameščene prometne nesreče, prešlo na toženko. Sodišče je ugotovilo, da ji ni uspelo dokazati, da je do trka prišlo namenoma. Pritožbene navedbe, da je voznik vozil po povsem ravni cesti, da je izpovedal, da je vozil s hitrostjo 70 ali 80 km/h, čeprav je izvedenec ugotovil, da je bila trčna hitrost 16,16 km na uro, da ni policistom povedal, da je nekaj počilo v kolesu ter da policisti niso našli sledi zaviranja, kar vse je toženka ugovarjala že v postopku na prvi stopnji, ugotovitev izvedenca, da zatrjevane poškodbe na vozilu potrjujejo način poteka škodnega dogodka, kot ga zatrjuje tožnica, ne morejo izpodbiti. Ob povedanem je toženkina pritožba v zvezi s temeljem terjatve neutemeljena ter je sodišče pravilno zaključilo, da je ta podan.

6. Utemeljena pa je pritožbena navedba glede višine prisojene odškodnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta odmerjena previsoko. Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvah izvedenke, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela lažji zvin sredinca leve roke, da je trpela bolečine v lažji obliki največ 14 dni ter nevšečnosti, to je 10 dnevno imobilizacijo sredinca, začetno razgibavanje prsta po odstranitvi opornice, uživanje tablet proti bolečinam, rentgensko slikanje ter preglede v urgentni ambulanti. Toženka sicer ne navaja primerov sodne prakse, a je bilo pritožbeno sodišče dolžno navedeno okoliščino razjasniti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče odškodnino vselej prisodi na podlagi objektivnega in subjektivnega kriterija, pri čemer mora v okviru objektivnega kriterija upoštevati podobne primere sodne prakse (tudi s primerjavo hujših in manj hudih, kot je obravnavani), v okviru subjektivnega kriterija pa konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu.

7. Sodišče je tožnici za utrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 1.800 EUR. Iz podobnih primerov v sodni praksi izhaja, da je odškodnino po tej postavki priznalo v previsokem znesku. Tako so bile odškodnine v zneskih od 1.669,17 EUR do 2.503,75 EUR priznane v hujših primerih (prim. VSRS II Ips 518/96, II Ips 441/94, II Ips 258/2005, II Ips 447/99 in II Ips 540/2002). V teh zadevah je šlo za hujše poškodbe kot so v obravnavani (- zmečkanina konice levega mezinca, - amputacija jagodice desnega kazalca, - udarnina levega palca, podnohtna podplutba in odluščeni noht levega palca, - zlom vrška končnega členka palca leve roke in izliv krvi v podnohtje palca, - amputacije zadnjega členka drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke), pri čemer so bile v vseh zadevah telesne bolečine in nevšečnosti obsežnejše kot pri tožnici. Tožnici primerljive poškodbe, bolečine in nevšečnosti so podane v zadevah II Ips 384/95, II Ips 164/98, II Ips 512/97 (primeri 239, 240 in 248, povzeti v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001, mag. Dunja Jadek Pensa in ostali), kjer so bile prisojene odškodnine v višini 834,58 EUR, 918,96 EUR in 1.043,23 EUR. Glede na časovno oddaljenost primerov in ob upoštevanju revalorizacije pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru primerna odškodnina 1.200 EUR, kar predstavlja približno eno povprečno plačo. 8. Glede na znižano odškodnino je prišlo tudi do spremenjenega uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je o uspehu v pravdi odločalo ločeno po temelju in višini, kar pritožbeno sodišče povzema. Tožnica je po temelju uspela 100 %, po višini prvotno 36 %, po spremembi pa 24 %, torej njen skupni uspeh ni 68 %, ampak 62 %, kar znaša glede na izračun stroškov sodišča prve stopnje pri tožnici 512,21 EUR, 38 % pri toženki pa 457 EUR, razlika znaša 54,64 EUR. V zvezi z izvedenskimi stroški znašajo za prvega izvedenca 62 % tožničini stroški, ki jih je dolžna povrniti toženka, 496,34 EUR in za drugo izvedenko 337,38 EUR, skupaj 833,72 EUR.

9. Ker je toženkina pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo tako, da je v I. točki izreka odškodnino znižalo na 1.200 EUR. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je spremenilo tudi zneske v III. in IV. točki izreka sodbe, tako da je toženka dolžna tožnici povrniti 54,64 EUR pravdnih stroškov, v proračun pa povrniti tožničine stroške v višini 833,72 EUR.

10. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosi svoje pritožbene stroške. Toženka s pritožbo po temelju ni uspela, po višini pa do 1/3, kar pomeni, da je s pritožbo skupno uspela do 1/6. Toženkini pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk, kar znaša 150 EUR, davek na dodano vrednost znaša 33 EUR, taksa za pritožbo pa 165 EUR, skupaj 348 EUR, 1/6 stroškov znaša 58 EUR. Stroškovni izrek za pritožbene stroške temelji na 165. členu ZPP.